杏MAP导航

 ANDREA TORNIELLI

»Sinodalnost je modus operandi cerkvenega ob?estva, sodelovanje tudi pri vodstvenih vpra?anjih in odlo?itvah, o vidikih ?ivljenja Cerkve. Sinoda o sinodalnosti je sinoda o tem, kako na evangeljski na?in ?iveti cerkveno ob?estvo, o skupni hoji vseh ?lanov Bo?jega ljudstva«. S temi besedami je dunajski nad?kof Christoph Schönborn povzel sredi??no to?ko bli?njega sinodalnega zasedanja in opozoril na povezavo med sinodo, ki jo Cerkev do?ivlja, in tisto iz leta 1985, ki je bila posve?ena cerkvenemu ob?estvu. Poudarek, ki nam pomaga razumeti, kako sta ob?estvo in prizadevanje za enost – ut unum sint – pred razli?nimi stali??i, z ?eljo, da bi to dolo?alo tudi na?in njihovih predstavitev in razprav o njih.

Eminenca, za?ela se bo prva od dveh sinod o sinodalnosti: kaj pri?akujete, da bi se lahko pokazalo iz tega skupnega dela?
»Na tej sinodi se lahko zgodi marsikaj, ne vemo. Pape? Fran?i?ek nas je postavil na precej enkratno pot, na pot poslu?anja in razlo?evanja. To so stvari, ki jih je treba vedno uresni?evati, to so elementarne stvari za ?ivljenje Cerkve, vendar je pape? postavil ?e bolj izrecen poudarek na vpra?anju razlo?evanja: kaj nam ka?e Gospod? Kaj ho?e danes za nas, za Cerkev? Torej je sinoda poskus, da bi poglobili, da bi se nau?ili, da izkusili to pot razlo?evanja«.

V dunajski Cerkvi ste pred nekaj leti obhajali ?kofijsko sinodo. Kaj se je zgodilo?
»Malo vas moram popraviti, ker ni ?lo za ?kofijsko sinodo. ?kofijska sinoda ima zelo natan?na pravila, ki so dolo?ena v kanonskem pravu. Imel sem zamisel, ki smo jo delili z mnogimi, da bi ubrali drugo pot, pot ?kofijskih zborov. Imeli smo jih pet, vsakega s 1400, 1500 delegati, ki so prihajali iz ?upnij, iz ustanov, iz redov, iz raznih resni?nosti v ?kofiji. Vodilna zamisel je bila tista, ki jo je pape? Fran?i?ek ve?krat poudaril, se pravi ideja Zbora apostolov, o katerem beremo v Apostolskih delih. ?kofiji sem predlagal: med seboj se na urejen na?in pogovarjajmo o tem, kar smo do?iveli na svoji poti z Gospodom, kaj nam je Bog dal zaznati v na?em ?ivljenju, v na?ih ?upnijah«.

Kaj se vas je v odvijanju procesa najbolj dotaknilo?
»Metodologija je bila iz Apostolskih del. V tistem ?asu je obstajal problem, in sicer poganov, ki so postali kristjani: jih je treba krstiti ali ne? In ?e se krstijo, ali morajo sprejeti tudi judovsko postavo ali je vera v Kristusa dovolj? Da bi re?ili to dramati?no vpra?anje, so prisluhnili izku?njam in opravili razlo?evanje. Govoril je Peter, potem sta govorila Pavel in Barnaba, in nazadnje je ves zbor poslu?al in molil. Na koncu so pri?li do tega zaklju?ka: ?Sveti Duh je odlo?il in mi z njim ...“ Ko me je pape? Fran?i?ek prosil, naj imam uvodni govor za 50. obletnico ustanovitve sinode leta 2015 v dvorani Pavla VI., pred njegovim slovitim govorom o sinodalnosti, sem moral narediti povzetek tega, kaj je sinoda. Najprej sem govoril o izkustvu prvotne Cerkve. In mislim, da bi bila ta pot – pape? Fran?i?ek je to pogosto ponovil – pot pripovedovanja, poslu?anja in razlo?evanja, dobra za sinodalno pot, ki jo sedaj ?ivimo«.

Kak?na je ocena ?kofijskih zborov?
»Kar smo sku?ali narediti v ?kofijah, je gotovo poglobilo ob?estvo med nami, je spodbudilo pastoralne pobude. Nismo glasovali, nismo sprejemali sklepov in ne objavili besedil. Podelili smo ?ivljenje Cerkve v lu?i na?ih izku?enj. To je bila metoda teh petih ?kofijskih zborov. ?lo je za zelo pozitivno izku?njo, v te?kem ?asu, saj se je zgodila vsa drama zlorab in krize verodostojnosti Cerkve. Resni?no pa smo imeli mo?no izku?njo vere in ob?estva in to nam je zagotovo pomagalo, da smo ?li naprej, ne da bi izgubili pogum«.

»Sinoda o sinodalnosti«: ta naslov se lahko zdi dale? od ob?utka ljudi, kot nekoliko tehni?en naslov. Kaj mislite o tem?
»Na sinodi leta 1985 nisem sodeloval kot ?kof, ampak kot teolog. Bil sem eden od teologov, ki so sodelovali na tej sinodi, ki je potekala dvajset let po koncu koncila, tema pa je bila ob?estvo, communio, bistvena beseda 2. vatikanskega koncila. Tudi ta sinoda ni imela posebne teme, ampak je bila skoraj sinoda o ob?estvu, communio kot bistveno znamenje Cerkve, kot zna?ilnost Cerkvenega ?ivljenja. Mislim, da je sinoda o sinodalnosti nekaj podobnega. Sinodalnost je zelo preprosta: je modus operandi cerkvenega ob?estva, sodelovanje tudi pri vodstvenih vpra?anjih in odlo?itvah, pri vidikih ?ivljenja Cerkve. Sinoda o sinodalnosti je sinoda o tem, kako ?iveti evangeljsko, na na?in, ki ustreza ?ivljenju evangelija, cerkvenemu ob?estvu, skupni hoji Bo?jega ljudstva, vseh ?lanov Bo?jega ljudstva. Seveda lahko re?emo, da je imela ve?ina sinod od leta 1965 bolj dolo?eno temo: na primer pokora ali dru?ina, kot smo jo imeli v letih 2014 – 15. Vendar mislim, da je ta tema o sinodalnosti nadaljnji korak v sprejemanju 2. vatikanskega koncila, communio in modus operandi tega communio, sinodalnost. Potem ne smemo pozabiti, da se skupna hoja sinodalnosti ne dogaja samo v sodobnosti, ampak tudi v zgodovini. Sinodalnost torej pomeni tudi spominjanje poti tistih, ki so bili v veri pred nami.

Pape? Fran?i?ek vztraja pri poudarku, da je sinoda sestavljena iz molitve, iz poslu?anja Svetega Duha, medsebojnega poslu?anja in razlo?evanja. In je druga?na od dela parlamenta – enako pozitivnega – ki je podvr?eno logiki ve?ine in manj?ine.
»Rekli ste, da je delo parlamenta nekaj pozitivnega. Hvale?ni smo vsem dr?avam, ki imajo parlament, pravi parlament, parlamentarno demokracijo. Rad bi dodal majhno opombo. Gotovo, parlament ne kli?e izrecno Svetega Duha. V nekaterih parlamentih obstaja tradicija molitve, redki so, vendar so. Toda mislim na tisti osupljivi govor pape?a Benedikta v parlamentu v Londonu, kjer je pokazal, da je tudi v parlamentarni demokraciji nekaj razlo?evanja … Govoril je o vesti Toma?a Moora, ki je moral zavzeti stali??e, ki je bilo nasprotno kraljevemu, predvsem pa je govoril o neki odlo?itvi londonskega parlamenta, o odlo?itvi o odpravi su?enjstva, pri ?emer je pokazal, kako je pri?lo v parlamentarnih razpravah do napredka v zavedanju, da je su?enjstvo nasprotno ?lovekovemu dostojanstvu. Zato bi rad dodal pozitivno besedo o delu parlamenta. ?eprav sinoda seveda ni parlament, to ne pomeni, da delo parlamenta ni nekaj dobrega«.

Lahko pojasnite to razliko med sinodo in parlamentom?
»Razlika je v tem, da je sinodalnost, ?ivljenje v Cerkvi, vedno iskanje soglasja ne v parlamentarnem smislu, da morajo vsi glasovati na enak na?in – kot se dogaja v diktaturah ali v komunizmu – ampak kot te?nja k edinosti. Gre za poslu?anje glasu Svetega Duha, ki je naprej v iskanju resnice, v iskanju dobrega, dokler ne pridemo skoraj do soglasja. To so storili koncili in tudi sinode, ki jih poznam. Pravilo sinode je, da obstajajo glasovanja, ta pa morajo dose?i dve tretjini glasov. Ne pozabimo tudi, da je sinoda posvetovalna, ni zakonodajno telo. Slu?i poslu?anju, skupnemu poslu?anju glasu Svetega Duha. Zaradi tega je pape? hotel tako za sinodo o dru?ini kakor tudi za to o sinodalnosti, dve ali nekaj stopenj: krajevno, celinsko, itd. In na koncu dve sre?anji sinodalnega zbora, ker je to pot k soglasju, ki mora vedno biti ut sint cor unum et anima una, kakor je re?eno za prvotno Cerkev: bili so enega srca in enega duha. Ta sloga je znamenje Svetega Duha«.

Kaj konkretno pomeni »poslu?ati glas Duha«?
»Pape? nas je nau?il – in to z dobrimi sadovi ?e uresni?ujemo – metode duhovnega pogovora. V ?em je? To je poslu?anje drug drugega s spo?tovanjem, sprejemanjem, da bi pri?li do razlo?evanja, da bi razumeli, kaj je Bo?ja volja. Name je naredilo vtis, da je v dokumentu Querida Amazonia pape? Fran?i?ek predlagal odmev na sinodo o Amazoniji, pri katerem sem mogel sodelovati. Pri dolo?enih to?kah je dejal: tukaj se mi zdi, da je primanjkovalo razlo?evanja, potrebnega je ve? razlo?evanja. Kako vemo, da smo opravili potrebno razlo?evanje, da lahko sprejmemo odlo?itev? To je gotovo pape?eva umetnost vodenja, pa tudi soglasnost sinode, sinodalnih ?lanov. Mislim torej, da bomo v tem poslu?anju do?iveli mo?no izkustvo cerkvenosti. Seveda je pri ?tevilnih vpra?anjih in temah seznam vpra?anj dolg in bo treba veliko ?asa posvetiti razpravi in izmenjavi o tem ali onem vpra?anju, vendar vedno v perspektivi poslu?anja Duha«.

Prav gotovo je bila nova zna?ilnost te sinode poskus ?irokega vklju?evanja in poslu?anja krajevnih Cerkva, ko so pri delu sodelovale skupnosti in tudi tisti, ki so se oddaljili od Cerkve. Je ta metoda pomembna, in ?e je, zakaj?
»Je, vedno je pomembno poslu?ati tudi glas tistih, ki niso 'znotraj', ki so se oddaljili, ker nam ta odmev omogo?i bolj?e razlo?evanje. In potem prisluhniti glasu vernikov. Dovolj je prebrati majhno knji?ico sv. Janeza Henrika Newmana o poslu?anju vernikov v zadevah vere. Ta knji?ica, ki je bila napisana okoli 1. vatikanskega koncila, je zelo pomembna za na?e razmere v iskanju sinodalnosti«.

Kaj pomeni poslu?ati vero Bo?jega ljudstva?
»To je sensus fidei. Tega seveda ne odkrijemo v statistiki. ?e ne opravimo tega dela, poslu?anja sensus fidei, ne poslu?amo Svetega Duha, kajti to, kar v sensus fidei Bo?je ljudstvo ?ivi in zaznava, to je bistvo, srce vere Cerkve. Mislim na svoje osebno izkustvo, ko sem bil mlad ?tudent teologije in so nas pou?evali o vseh idejah Bultmanna in o Entmythologisierung (demitizaciji). Gre za radikalno postavitev kr??anske vere pod vpra?aj. Ko sem pri?el domov, sem o tem pripovedoval svoji mami, ki me je poslu?ala ter me po dolo?enem ?asu nekoliko presene?eno pogledala in mi preprosto rekla tole: 'Ampak ?e Jezus ni Sin ?ivega Boga, je na?a vera prazna'. Vedno sem govoril, da je bil ta nauk moje mame zame to poslu?anje Bo?jega ljudstva, vere preprostih, vere Bo?jega ljudstva. Zato je vztrajanje pape?a Fran?i?ka pri ljudski vernosti, pri veri ljudi – vztrajanje, ki ga najdemo ?e v dokumentu iz Aparecide – zares pomembno. Spominjam se slovite pridige tedanjega kardinala Ratzingerja v ?asu krize s Hansom Küngom, ko je dejal: teologija, ki se ne postavi poni?no v slu?bo, v poslu?anje vere Bo?jega ljudstva, ne koristi, je gnoza, ni pa slu?ba vere. Zato mislim, da je metoda vklju?evanja velikega ?tevila vernikov in tudi ljudi, ki so se oddaljile od Cerkve, pomembna za razlo?evanje«.

Druga zna?ilnost je sodelovanje ?lanov, ki niso ?kofje, med katerimi je precej?nje ?tevilo vernih laikov, zlasti ?ensk. Kako se spreminja fizionomija sinode in kak?ne bodo po va?em mnenju posledice?
»Na sinodah so bili ?e 50 let vedno laiki, mo?ki in ?enske, ki so sodelovali kot strokovnjaki, kot poslu?alci. Zdaj je prvi? precej?nje ?tevilo laikov, mo?kih in ?ensk, polnopravnih ?lanov sinode. Mislim, da se fizionomija sinode bistveno ne spreminja, ker gre seveda za ?kofovsko sinodo in ve?ina ostajajo ?kofje, saj je ?kofovska sinoda predvsem sre?anje ?kofov neke regije, naroda, itd. Vendar je sodelovanje vernik laikov gotovo pomembno za izbolj?anje poslu?anja. Sodeloval sem na precej?njem ?tevilu sinod in spomnim se prispevkov lai?kih mo?kih in ?ensk med strokovnjaki, med poslu?alci, ki so mo?no zaznamovali dela. Tokrat gremo ?e korak dlje z vklju?itvijo teh glasov. ?e vedno bodo na tej sinodi prisotni strokovnjaki, tudi delegati drugih bratskih Cerkva. Mislim, da bo to preprosto obogatitev. Potem se moramo ?e enkrat spomniti sinode, ki jo je ustanovil Pavel VI. Pred ve? kot 55 leti. Ta sinoda je zami?ljena kot glas episkopata vesoljne Cerkve Petrovemu nasledniku. Dobro vemo, da so glasovanja in zelo pomembna glasovanja, vendar so to izraz sensus fidelium, tudi pri?akovanj Bo?jega ljudstva, ki bodo na koncu posredovana pape?u v njegovo nadaljnje razlo?evanje. Ta nova udele?ba ne spreminja v bistvu pokoncilske sinode.

Posledica te ?iroke udele?be je bila vklju?itev ?tevilnih tem, o katerih se razpravlja ?e desetletja, v Instrumentum laboris. Na primer zahteva po posebnih reformah za ve?jo udele?bo laikov in ?ensk v ?ivljenje Cerkve, ali ponoven premislek o nekaterih temah, povezanih z moralno teologijo. Kolik?no te?o bodo imele na sinodi?
»Ne bi znal odgovoriti, bomo videli. Opazil sem, da celinske sinode in tudi odmev ?tevilnih ?kofovskih konferenc v svetu vsekakor vztrajajo pri vpra?anju o sodelovanju lakov pri ?ivljenju Cerkve. Tre za temo, ki je bila sredi??na ?e na 2. vatikanskem koncilu. Sodelovanje laikov je v sredi??u koncilskih namenov in veliko se moramo ?e nau?iti in veliko narediti. ?e sv. Janez XXIII. je rekel, da je tema ?enske v ?ivljenju Cerkve eno od znamenj ?asov, je eno od velikih vpra?anj, ki se pojavljajo po vsem svetu in ta tema bo gotovo prisotna. Sem pa sam nekoliko skepti?en glede dejstva, da bo seznam tem, o katerih se veliko razpravlja predvsem v zahodnem sekulariziranem svetu, tako sredi??en za celotno Cerkev. Naj povem primer. Na sinodi o Amazoniji je bil s strani dolo?enih skupin mo?an pritisk, da bi pri?li do odlo?itve o viri probati, o duhovni?kem posve?enju poro?enih mo?. Morda me bodo kritizirali, ker to omenjam, vendar je bilo re?eno na sinodi. Nekateri so se spra?evali: kako je mogo?e, da v Zdru?enih dr?avah in v Kanadi ?ivi kar 1.200 duhovnikov iz Kolumbije, iz dr?ave, ki ima veliko duhovni?kih poklicev? Zakaj jih sto ali dvesto ne gre v Amazonijo? Problem pomanjkanja duhovnikov bi bil re?en. Mislim torej, da v?asih potrebujemo nekoliko ve? razlo?evanja in tudi po?tenja, da vidimo zapletenost tem. V tem smislu sem poln zaupanja, da bo sinoda lepa in mo?na prilo?nost za skupno razlo?evanje teh tem.

V zahodnih dru?bah napreduje sekularizacija, prenos vere, ki je prej potekal v dru?ini, se zdi, da je prekinjen. Kako naj se vrnemo k oznanjevanju evangelija v teh okoli??inah? Kako nam pri tem lahko pomaga naslednja sinoda?
»Rekli ste, da je prenos vere potekal v dru?ini. Res je, da ?e ta prenos ne poteka v dru?ini, prenos vere sicer ni nemogo?, je pa veliko te?ji. Zato je dvojna sinoda leta 2014-15 o dru?ini zelo pomembna za prenos vere. Verjamem, da se je prenos vere dogajal in se dogaja, ker je Gospodovo delo. Gospod je tisti, ki kli?e, ki vabi, Gospod je tisti, ki deluje v srcih ljudi, ki privla?i, kot je rekel Jezus: 'Ko bom povzdignjen z zemlje, bom vse pritegnil k sebi'. Ta Jezusova privla?nost deluje po vsem svetu, vendar pa potrebuje tudi tiste, ki pomagajo dojeti ta klic, to Gospodovo delo. Seveda je sekularizacija velik izziv. Vendar ?e enkrat opozarjam na Benedikta XVI., ki je o sekularizirani dru?bi povedal presenetljive stvari. Spomnim se,  da je, ko se je odpravil v Republiko ?e?ko, v zelo sekularizirano dr?avo, dejal: tu so tudi prilo?nosti za Svetega Duha, da deluje, da je dejaven. In to je res. Sekularizacija torej ni samo slabost, ampak ima tudi pozitivno stran, v smislu da se osebna bivanjska vpra?anja morda postavljajo bolj neposredno. In Gospod je torej dejaven. To je evangelij: je ?ivljenjska mo?, zbuja ?ivljenje in v tem smislu sem poln zaupanja, da bo ta sinoda, kljub vsem kritikam, ki ?e prihajajo, korak k napredovanju ob?estva Cerkve«.