Zadnje besede Benedikta XVI.: ?Gospod, ljubim te!?
ANDREA TORNIELLI, uredni?ki direktor Dikasterija za komunikacijo
Zadnje besede zaslu?nega pape?a Benedikta XVI. so sredi no?i ostale v srcu ene od medicinskih sester. Bilo je okoli treh zjutraj, 31. decembra, nekaj ur pred njegovo smrtjo. Za Ratzingerja ?e ni nastopila agonija. V tistem trenutku so se zamenjali njegovi sodelavci in negovalci. Z njim je takrat bila samo ena medicinska sestra, ki ne govori nem?ko. »Benedikt XVI. – z ganjenostjo pripoveduje njegov tajnik, ?kof Georg Gänswein – je s tihim glasom, a na razlo?en na?in, v italijan??ini dejal: 'Gospod, ljubim te!' Takrat me ni bilo tam, vendar mi je medicinska sestra kmalu zatem povedala. To so bile njegove zadnje razumljive besede, saj se potem ni mogel ve? izra?ati.«
»Gospod, ljubim te!« je skoraj povzetek ?ivljenja Josepha Ratzingerja, ki se je ?e leta pripravljal na dokon?no sre?anje, iz obli?ja v obli?je, s Stvarnikom. Pape? Fran?i?ek je 28. junija 2016, ob 65. obletnici duhovni?kega posve?enja svojega zdaj ?e pokojnega predhodnika, ?elel poudariti »temeljno misel«, ki je bila navzo?a v dolgi zgodovini Ratzingerjevega duhovni?tva, in mu dejal: »Na eni od mnogih lepih strani, ki ste jih posvetili duhovni?tvu, izpostavite, da Jezus v uri, ko Simona ?e zadnji? pokli?e, ga pogleda in vpra?a samo eno stvar: 'Ali me ljubi?? ' Kako lepo in resni?no je to! Kajti tukaj, kot nam pravite, v tem 'Ali me ljubi??', Gospod utemeljuje pastirstvo, kajti le ?e je ljubezen do Gospoda, lahko On pase po nas. 'Gospod, ti vse ve?, ti ve?, da te ljubim.'.«
»To je poteza – je nadaljeval Fran?i?ek –, ki prevladuje v celotnem ?ivljenju, posve?enem duhovni?ki slu?bi, in v teologiji, ki je niste po naklju?ju opredelili kot 'iskanje ljubljenega'; to je tisto, o ?emer ste vedno pri?evali in pri?ujete ?e danes: da je odlo?ilna stvar v na?ih dneh – son?nih ali de?evnih –, edina stvar, ki je povezana z vsemi drugimi, da je Gospod resni?no prisoten, da ga ?elimo, da smo mu notranje blizu, da ga ljubimo, da zares globoko verujemo vanj in ga s tem, da verujemo, resni?no ljubimo. Ta ljubezen je tista, ki zares napolnjuje na?a srca, to verovanje nam omogo?a varno in mirno hojo po vodi, tudi sredi nevihte, tako kot se je to zgodilo Petru.«
