杏MAP导航

P. Federico Lombardi DJ

V dnevih med 28. marcem in 1. aprilom letos je delegacija predstavnikov kanadskih domorodnih ljudstev, ki jo je spremljalo nekaj kanadskih ?kofov, prispela v Rim in imela razli?na sre?anja s pape?em Fran?i?kom, ki jim je obljubil, da bo letos poleti osebno odpotoval v Kanado, da bodo dialog nadaljevali na njihovih »doma?ih ozemljih«. Med sklepnim sre?anjem je pape? rekel: »Upam, da bodo sre?anja v teh dneh odprla nadaljnje poti, ki jih moramo prehoditi skupaj, ki bodo vlile pogum in pove?ale zavzetost na krajevni ravni. U?inkovit proces ozdravljanja zahteva konkretna dejanja. V bratskem duhu spodbujam ?kofe in katoli?ane, naj ?e naprej delajo korake za pregledno iskanje resnice in za pospe?evanje celjenja ran in sprave. Korake poti, ki omogo?i ponovno odkrivanje in o?ivljenje va?e kulture, s tem da v Cerkvi pove?a ljubezen, spo?tovanje in posebno pozornost do va?ih pristnih izro?il. ?elim vam povedati, da je Cerkev na va?i strani in ?eli ?e naprej hoditi z vami. Dialog je klju? za medsebojno spoznanje in podelitev, kanadski ?kofje pa so jasno izrazili svojo zavzetost, da bodo ?e naprej hodili skupaj z vami na prenovljeni, konstruktivni in rodovitni poti, na kateri lahko pomagajo sre?anja in skupni projekti.« Na teh straneh bomo sku?ali na kratko osvetliti ozadje poti resnice in sprave s kanadskimi domorodnimi ljudstvi, pri katerem pape? tako intenzivno sodeluje skupaj s kanadsko Cerkvijo.

Domorodna ljudstva, razprava o »odkritju« in rojstvu Kanade

Najprej pa, katera so in koliko je teh staroselskih ljudstev? Danes govorijo o treh razli?nih stvarnostih. Najprej First Nations (Prvi narodi), ki obsega skupine ali »bande«, ki so bile na ozemlju pred prihodom Evropejcev. Poimenovanje »Prvi narodi« je treba razumeti v povezavi z »naslednjimi« - Francozi in Angle?i – glede katerih se zahteva enako dostojanstvo. Danes gre za 634 skupin s pribli?no 50 razli?nimi jeziki. Leta 2016 se je za njihove ?lane ?telo pribli?no milijon ljudi (natan?no 977.230). Potem je tu ?e skupina Metis-ov (»mestici«), ki so se rodili iz sre?anja med staroselci in Evropejci, ki so leta 2016 ?teli 587.545 ljudi. Kanada je edina dr?ava, v kateri je ta skupina priznana z njeno lastno posebno identiteto. Tretja skupina so Inuiti, ljudstvo najbolj severnih de?el, arkti?nih de?el, ki so jih v preteklosti obi?ajno imenovali »Eskimi«, ki so leta 2016 ?teli 65.025. ljudi. Skupno je po ?tetju iz leta 2016 ?lo za 4,3% celotnega kanadskega prebivalstva, vendar je ?tevilo zelo nara??alo, saj je od leta 2006 naraslo za 39%. Vsaka od teh treh sestavin ima danes svoje Skup??ine ali predstavni?ka telesa, z lastnimi oblastmi. Mo?no uveljavljajo svojo kulturno identiteto. Dejansko je bila tudi delegacija, ki je pri?la v Rim, da bi se sre?ala s pape?em Fran?i?kom, sestavljena iz treh skupin (s svojimi obla?ili in zna?ilnimi znaki). vsak od njih se je osebno sre?al s pape?em pred skupno zaklju?no avdienco, v kateri je pape? nagovoril vse skupaj. Izhodi??a problemov, ki so se vedno bolj o?itno kazali v zadnjih desetletjih – na nacionalni ravni in z mednarodnimi odmevi – seveda segajo v ?as evropejskih »odkritij« ameri?ke celine in njene postopne kolonizacije s strani mogo?nih: ?panije in Portugalske v Srednji in Ju?ni Ameriki, Francije in Anglije na Severu. Kak?ne odnose so vzpostavili z ljudstvi, ki so ?e prebivala v »novem svetu«, in kako postopati pri uporabi virov in »lastnine« brezmejnih de?el, v katerih so ta ljudstva prebivala od starodavnih ?asov, novi pri?leki pa vsiljujejo svojo navzo?nost in se imajo za bolj?e zaradi sredstev, s katerimi razpolagajo, zaradi svoje kulture in zaradi svoje vere?

Stali??e katoli?ke Cerkve je ?e dolgo radikalno kriti?no do vsake oblike kolonializma. V njenem u?enju najdemo starodavna in verodostojna pri?evanja o dostojanstvu staroselskih ljudstev, za?en?i s slovitimi trditvami Pavla III. v buli Sublimis Deus iz 1537: »Dolo?amo in razgla?amo, da prej omenjeni Indijanci in vsa druga ljudstva, ki bodo morda odkrita pozneje, na noben na?in ne smejo biti oropana svoje svobode in posesti svojih dobrin, tudi ?e nimajo vere v Kristusa; da morejo in morajo svobodno in zakonito u?ivati svojo svobodo in posest svojih dobrin; na noben na?in ne smejo biti spremenjeni v su?nost.« Ta nauk so v nadaljevanju pape?i z avtoriteto potrjevali vse do pape?a Fran?i?ka. Kljub temu pa ni mogo?e zanikati, da pred njo ni bilo izjav – v razpravah se sklicuje predvsem na nekatere pape?ke bule s konca 15. stoletja in na izraz terra nullius (nikogar?nja zemlja) – ki so jih uporabljali v korist prila??anja zemlje, zlasti s strani »katoli?kih« sil v prepletu med evangelizacijskimi in kolonizacijskimi interesi. S?asoma so za?eli govoriti o »doktrini odkritja« (Discovery Doctrine) kot pojmu mednarodnega prava, ki je v 19. stoletju za?el veljati v zadevah med novimi dr?avami ameri?ke federacije in domorodnimi ljudstvi. Staroselci vztrajno zahtevajo zavrnitev »doktrine odkritja« in ve? nekatoli?kih kr??anskih denominacij se je v tem smislu opredelilo med leti 2009 in 2013. Zato je ?e naprej potrebno poudariti zgodovinsko, duhovno in pojmovno razdaljo, ki jo je prehodila katoli?ka Cerkev, da je s?asoma dosegla vedno bolj jasno vizijo in na vseh ustreznih mestih vedno bolj odlo?no uveljavljanje dostojanstva in pravic domorodnih ljudstev ter nezdru?ljivost med evangelizacijo in kolonizacijo.

Na tej poti se moramo v nam bli?jih ?asih zaradi njihove velike pomembnosti spomniti besed in dejanj svetega Janeza Pavla II. ob nekaterih njegovih potovanjih na ameri?ko celino (pa tudi drugam, kot v Avstralijo in Novo Zelandijo). Kar zadeva Kanado posebej, ne moremo pozabiti njegovih dveh sre?anj z domorodnimi ljudstvi med njegovim potovanjem v Kanado leta 1984, potem pa zlasti tretjega, ki se je zgodilo 20. septembra 1987. Po dolgem potovanju po ZDA se je potem za dodatek vrnil v Kanado, da bi se mogel sre?ati z domorodnimi ljudstvi v Fort Simpsonu na daljnih severozahodnih ozemljih, kar je moral tri leta prej odpovedati zaradi vremenskih razmer, ki so prepre?evale letalski prevoz. Pape? se je takrat moral omejiti na videoposnetek, vendar je obljubil, da se bo vrnil, kar je o pravem ?asu storil. 12. oktobra 1992. Potem je ob 500-letnici »odkritja Amerike« vsem domorodnim ljudstvom ameri?ke celine iz Santa Dominga namenil sporo?ilo.

Vendar pa glede Kanade tako kakor povsod, vpra?anja v zvezi z domorodnimi ljudstvi mo?no presegajo njihove odnose s katoli?ko Cerkvijo ali z drugimi kr??anskimi cerkvami. Onstran ?asov »odkritja« in prve faze kolonializma v vzhodnih regijah, so se novi in ogromni problemi razvili v obdobju oblikovanja in preoblikovanja Kanade v 19. stoletju ter z mno?i?nim ?irjenjem prisotnosti, dejavnosti in interesov »belcev« proti zahodu, vse do Pacifi?kih obal. Kanada je bila rojena leta 1867 kot zvezni Dominion Angle?kega imperija. Leta 1867 je bil razgla?en Indian Act kot pravni in programski dokument kanadske vlade za upravljanje »indijanskih zadev«, to je za vpra?anja, ko so zadevala domorodna ljudstva v okviru nove dr?ave. Za tedanjo kanadsko politiko do staroselskih ljudstev je bilo zna?ilno prepri?anje, ki je bilo v tistem ?asu kulturno prevladujo?e v »civiliziranih regijah«, o manjvrednosti domorodnih etni?nih skupin in njihovih kultur in o njihovem neizbe?nem izumrtju in s tem pritisk za asimilacijo staroselcev v dru?bo z evropskim vzorcem kot edino stvarno perspektivo za njihovo prihodnost. Velike ?rede bizonov so bile v 19. stoletju iztrebljene, zato so se morala ljudstva »prerijskih« lovcev spremeniti v kmete. Staroselcem so bila – formalno s »pogodbami« - dodeljena ozemlja »rezervatov«, kjer bi morali ostati zaprti in do neke mere tudi »zavarovani« pred vpadi belcev, vendar so na koncu vedno prevladali interesi zadnjih. Skupaj s sistemom »rezervatov« so drug nosilni steber kanadske politike za »indijanske zadeve« dolgo bile »reziden?ne ?ole«, kjer so bili otroci in mladi domorodnih ljudstev prisiljeni, v?asih primorani, da se izobra?ujejo v re?imu jasne in hotene lo?itve od njihovih dru?in, skupnosti in kultur, z metodami stroge discipline, z vsiljevanjem izklju?no angle?kega jezika, z u?enjem dejavnosti in obrti, ki so bile primerne za asimilacijo v dru?bo evropskega tipa in s kr??anskimi verskimi praksami.

Indijanske internatske ?ole

Te ?ole, ki jih je ustanovila in financirala vlada, so bile zaupane v upravljanje ?tevilnim ustanovam kr??anskih Cerkva, ki so se v okviru svojega poslanstva tradicionalno ukvarjale z vzgojnimi dejavnostmi in so bile s tem mo?no in neposredno vpletene v odgovornost za uresni?evanje kanadske politike do staroselskih ljudstev.

Sistem internatskih ?ol se zgodovinsko razteza preko ve? kot enega stoletja. V celoti je obstajalo 139 ?ol, ki so bile porazdeljene po celotni dr?avi, od Atlantika do Pacifika, od Nove ?kotske do Vancouvra, ?eprav so bile predvsem za zahodnih ozemljih in ve?inoma v angle?ko govore?ih dr?avah Kanade. V Quebecu jih je bilo malo in za kratek ?as, katoli?ke pa so imele posebne zna?ilnosti. Ocenjuje se, da so te ?ole v celoti sprejele okoli 150.000 mladoletnikov tako fantov kot deklet. Vsekakor zelo veliko ?tevilo, ?eprav nekatere ?tudije trdijo, da je bila to ?e vedno manj?ina v primerjavi s skupnim ?tevilom mladoletnih staroselcev. Prve so odprli leta 1831 (se pravi ?e pred rojstvom Kanade), zadnje pa so zaprli leta 1996. Leta 1920 jih je obstajalo okoli 80. Leta 1931 so se ?ole potrojile v primerjavi s petdesetimi leti prej. Sicer pa sta naravo teh razprav med koncem devetnajstega in za?etkom dvajsetega stoletja staroselsko izro?ilo in evropska miselnost razlagali precej razli?no. Z u?inkovito formulo je bilo re?eno, da so bile za staroselce »priznanje odnosa«, medtem ko so bile za neavtohtone »prenos mo?i«.

Malo manj kot polovica jih je bila zaupana ustanovam katoli?ke Cerkve, druge pa drugim kr??anskim veroizpovedim, na primer anglikancem, metodistom, itd. Katoli?ke so vodile redovne kongregacije ali razli?ne ustanove. Najve?ja skupina je bila zaupana oblatom Brezmade?ne Marije, bile pa so tudi razli?ne druge mo?ke in ?enske kongregacije (kot Sestre kr??anske ljubezni, »Sive« sestre, Sestre Vnebovzetja, Sestre sv. Ane, itd.) poleg razli?nih ?kofij. Seznam »katoli?kih ustanov«, ki so razvr??ene kot »stranke« v »Sporazumu o internatskih indijanskih ?olah«, o katerem bomo govorili pozneje, ?teje 50 ustanov. Verodostojnih kriti?nih pri?evanj o teh ?olah in o ?ivljenjskih razmerah, ki so bile zanje zna?ilne, ni manjkalo ?e od prvih desetletij dvajsetega stoletja, predvsem glede zelo pomanjkljivih zdravstvenih razmer, slabe prehrane, togosti in ostrine vzgojnih metod, lo?enosti od dru?in in okolja izvora. Smrtnost je bila zelo visoka, tuberkuloza in druge bolezni so zahtevale veliko ?rtev. Ne pozabimo, da je bila v za?etku 20. stoletja smrtnost zaradi tuberkuloze med staroselci 19 krat ve?ja.

Vse to se je seveda ujemalo s pomanjkanjem sredstev, uporabljenih za te ?ole. Vladni odsek za »indijanske zadeve«, od katerega so bile odvisne in na katerega so se obra?ali njihovi odgovorni, je za razmere obto?il »malo razpolo?ljivih sredstev«, ki mu jih je dodelila vlada, in zahteval, naj ?ole postanejo ?im bolje samozadostne z delom svojih gojencev, ki so se pripravljali na razli?ne poklice (kmetijstvo, obrt, ?ivanje in gospodinjstvo za dekleta, itd.). Kakovost teh ?ol seveda ni bila med prednostnimi nalogami tedanje uprave. Ocenjeno je, da so bili izdatki po glavi za indijanske otroke prakti?no polovico ni?ji kot za ne indijanske. Med prvo svetovno vojno so bili prispevki zmanj?ani, da bi podprli precej?njo kanadsko voja?ko dejavnost v Evropi. Tudi dejstvo, da trupel mrtvih u?encev, ki so umrli v ?oli, niso po?iljali v oddaljene izvorne skupnosti, ampak so jih pokopali na licu mesta, je ustrezalo natan?ni navedbi vladnega ministrstva za zmanj?anje stro?kov. Ta linija se je prakti?no nespremenjena nadaljevala desetletja, ne da bi jo kdo resno postavil pod vpra?aj, saj je odgovarjala prevladujo?i viziji v dru?bi in politiki dr?ave. Re?eno je bilo, da »do osemdesetih let nih?e na oblasti ne bi priznal globoke polomije internatskega sistema ali javno govoril o njegovih ?rtvah«. S?asoma in z ve?jim samozavedanjem domorodnih ljudstev so se stvari postopoma za?ele spreminjati. ?e v petdesetih letih so pri?evanja posameznikov za?ela obto?evati sistem internatskih ?ol. Potem so ta pri?evanja, pogosto zelo dramati?na, biv?ih u?encev in njihovih sorodnikov o trpljenju in razli?nih vrstah zlorab: moralnih, pa tudi fizi?nih in spolnih, postala bolj pogosta in so imela vedno ve?ji odmev v tisku. Sicer so se razmere staroselskih ljudstev, vklju?no s stiskami in dru?beno odrinjenostjo (alkoholizem, rev??ina, zdravstveno stanje, kulturna raven, kriminaliteta, itd.) izkazale in se ?e vedno izkazujejo za precej bolj resne kot med ostalim prebivalstvom, in prisilile k zavedanju o hudih dolgoro?nih posledicah uni?enja tradicionalnih kultur, pri katerem so internatske ?ole imele pomembno vlogo.

Domorodna ljudstva so postala aktivnej?a v organiziranju, svoj polo?aj so vzela v svoje roke ter predstavila svoja stali??a in zahteve. V?asih je pri?lo tudi do nasilnih spopadov glede krajevnih ozemeljskih vpra?anj (kot kriza v Oki leta 1990). Nastala so povra?ilna gibanja, med katerimi je sloviti Idle No More, »nismo ve? leni«, kot so ga utemeljile ?tiri staroselke leta 2012, itd. Zato je postalo nujno soo?iti se z vpra?anji v zvezi z razmerami in z zahtevami domorodnih ljudstev na nacionalni ravni. Leta 1991 je bila ustanovljena »Kraljeva komisija o domorodnih ljudstvih«, da bi preu?evala in ponovno vzpostavila vladno politiko do »zgodovinsko izvornih narodov dr?ave«. Svoje poro?ilo je objavila leta 1996. Kasneje so skupine staroselcev spro?ile razli?ne »skupinske to?be« (class adtions) proti kanadski dr?avi in proti ustanovam kr??anskih Cerkva zaradi zlorab in posledi?ne ?kode. To je leta 2005 privedlo do »Dogovora o internatskih ?olah«, ki je predvideval zahtevne ukrepe za od?kodnine in za posredovanje v prid staroselcev, ter leta 2008 do ustanovitve  »Kanadske komisije za resnico in spravo« (Truth and Reconciliation Commission of Canada). Slednja je svoje poro?ilo zaklju?ila leta 2015 in oblikovala kar 94 priporo?il in zahtev zvezni vladi in razli?nim ustanovam o nizu problemov, ki zadevajo vse glavne vidike polo?aja domorodnih ljudstev: blaginja otrok, zdravstvo, jezik, kultura in vzgoja, pravi?nost, ukrepi za udejanjenje sprave v dru?bi, itd. Delo za uresni?evanje teh priporo?il ?e vedno nadaljuje »Nacionalni center za resnico in spravo«, ki je bil ustanovljen pri Univerzi v Manitobi.

Ena od najbolj bole?ih tem, ki ?e naprej – in bo ?e dolgo – vzbujala valove ?ustev, je raziskava o mladostnikih, ki so umrli medtem, ko so bili v internatskih ?olah, in o katerih niso na?li nobenih zapisov in niso ugotovili njihovih grobov. Raziskave okoli krajev starih ?ol pogosto vodijo do najdbe ?love?kih posmrtnih ostankov, med katerimi so ?tevilni mladoletniki. Zelo podrobno poro?ilo komisije o tej temi pomaga razumeti ta dramati?ni vidik. Situacije so mnogotere: v?asih so bili mrtvi u?enci pokopani na pokopali??u misijona, v?asih na drugih bli?njih pokopali??ih bolni?nic ali zaveti?? za reve?e, ali na pokopali??ih ob ?olah. Med epidemijo »?panske gripe« je bilo umrlih toliko, da so bili posamezni pogrebi nemogo?i. Poleg tega je bilo s?asoma veliko teh pokopali?? zaradi zaprtja in poru?enja ?ol opu??enih, kar se je zgodilo ?e dolgo nazaj in je zato te?ko odkriti sledi pokopov in spominov posameznih ljudi. Doslej je bilo to storjeno za ve? kot 3.000 mladoletnikov. Nih?e ne more z gotovostjo re?i, koliko jih je vsega skupaj umrlo, vendar zelo verjetno veliko ve? kot 3.000. Za staroselce je to upravi?eno pomembna to?ka, zato je treba nadaljevati raziskave v arhivih in uporabiti tudi nove tehnologije (na primer radar) za skeniranje terena najdi??. Kot je bilo ?e poudarjeno, je navada, na katero je bilo opozorjeno v poro?ilu, da se dru?inam ne vra?a teles umrlih mladostnikov, ustrezala navodilom zveznega ministrstva, da bi se ognili pretiranim stro?kom. 

Gre torej za dolg, naporen in zapleten zgodovinski proces ponovnega premisleka in pregleda celotne zgodovine ter dru?bene in politi?ne stvarnosti v Kanadi, ki pretresa skupno vest in obvezuje k zavedanju o pomembnosti in pravicah domorodnih ljudstev, ki so bile dolgo zanemarjene in kr?ene. Ta proces pa ne velja izklju?no samo za Kanado, saj je del svetovnega gibanja, katerega najbolj zgovoren izraz in najbolj vplivna mednarodna referenca je Izjava Zdru?enih narodov o pravicah domorodnih ljudstev (2007).

Vpletenost Cerkve in pape?eva zahteva po potovanju

Kako pa je v ta proces vpletena Cerkev. ?e omenjena sre?anja in govori sv. Janeza Pavla II. ka?ejo, da se je Cerkev ?e desetletja dobro zavedala spremembe kulture in razmer, povezanih s koncem kolonializma in prevlado evropske kulture v svetu. Vendar eno so univerzalne na?elne izjave, nekaj drugega pa preobrazba miselnosti in konkretnih odnosov v ?ivljenju dru?be, pa tudi v ?ivljenju Cerkve. Kr??anske Cerkve so bile globoko vpletene v proces, ki poteka v kanadski dru?bi zlasti pod dvema vidikoma:
1) odnos med evangelizacijsko dejavnostjo – v tradicionalnem smislu »spreobrnjenja h kr??anstvu« - in spo?tovanjem kultur ter verovanj domorodnih ljudstev;
2) neposredno in soodgovorno sodelovanje pri vzgojnem sistemu internatskih ?ol, katerih vodenje je bilo zaupno cerkvenim ustanovam. Prav glede te teme so – glede na njeno konkretnost – kr??anske Cerkve, zlasti pa Katoli?ka, v zadnjih desetletjih postale pogosta tar?a zelo ostrih kritik.

Zato imamo ?e na za?etku devetdesetih let na katoli?ki strani pomembne izjave o vpra?anju indijanskih internatskih ?ol z izrecnim priznanjem napak in pomanjkljivosti ter zavezo solidarnosti z domorodnimi ljudstvi pri njihovem iskanju dostojanstva in pravice. Spomnimo se lahko zaklju?ne izjave Nacionalnega sre?anja na to temo, ki je bilo v Saskatoonu marca 1991, predvsem pa obse?nega dokumenta z datumom 24. julij 1991 An Apology to the First Nations of Canada by the Oblate Conference of Canada. Oblati Marije Brezmade?ne, ki so bili v dogodke najbolj vpletena redovna kongregacija, so predstavili staroselcem raz?lenjeno pro?njo za odpu??anje, katere osrednja in najmo?nej?a trditev je slede?a: »Odpu??anje prosimo za sam obstoj ?ol, in priznavamo, da najve?ja zloraba ni bilo to, kar se je zgodilo v ?olah, ampak da so ?ole sploh obstajale […], da je obstajala politika kr?enja primarne vezi z dru?ino, da so bili otroci odvzeti svojim naravnim skupnostim in da so te ?ole implicitno ali eksplicitno delovale v mo?i predpostavke, da so evropski jeziki, izro?ila in verska praksa bolj?i od doma?ih. Internatske ?ole so hotele asimilirati staroselska ljudstva in mi smo pri tem na?rtu igrali pomembno vlogo. Za to iskreno prosimo odpu??anja.«

Leta 1993 je Komisija pravi?nost in mir pri kanadski ?kofovski konferenci na zgoraj omenjeno Kraljevo komisijo naslovila obse?no Pismo o katoli?ki Cerkvi in domorodnih ljudstvih, ki je imelo naslov »Naj pravi?nost te?e kot mogo?na reka«. V njem gre med drugim za internatske ?ole in za njihove negativne posledice, vendar pa pismo tudi opozori, da so bile izraz vladne politike, in da so ob nastanku pisma ?e potekala sre?anja in konference poslu?anja in »zdravljenja« za u?ence, ki so trpeli zaradi posledic travm, ki so jih do?iveli v ?olah. V vsakem primeru problemi, ki imajo globoke in oddaljene korenine, zahtevajo veliko ?asa, dela in podeljenega trpljenja, da bi pri?li do re?itev. Proces razprave, razmi?ljanja in dialoga z domorodnimi ljudstvi in o internatskih ?olah se nadaljuje in lahko re?emo, da se zaostruje ter krepi tudi zato, ker se pojavljajo zapletena pravna vpra?anja kot posledica ?tevilnih spro?enih to?b zaradi ?kode, povzro?ene zaradi ravnanja v ?olah. V tej zvezi v ?e omenjenem »Dogovoru o indijanskih internatskih ?olah«, ki je bil na nacionalni ravni sklenjen leta 2005, katoli?ke strani prevzemajo tri zelo te?ke zaveze: 1) neposredno pla?ilo 29 milijonov kanadskih dolarjev v gotovini; 2) uresni?itev konkretnih pobud in uslug »za ozdravljenje in spravo« v ekonomski vrednosti 25 milijonov dolarjev; 3) kampanja za zbiranje sredstev po vsej dr?avi za podporo drugih programov z istim namenom, ki namerava zbrati 25 milijonov dolarjev.

Leta 2015 je kanadska vlada priznala, da sta bili prvi dve zavezi izpolnjeni in da so bila prizadevanja za tretjo ustrezna, ?eprav niso dosegla pri?akovanih rezultatov. Toda kasneje se je ?kofovska konferenca neposredno zavzela na zelo odlo?en na?in. Zagotovila je prispevek 30 milijonov dolarjev, s katerim ho?e pozitivno odgovoriti na zahteve Komisije za resnico in spravo glede katoli?ke Cerkve v njenem sklepnem poro?ilu iz leta 2015. Nekatere od teh zahtev zadevajo formacijo klera, redovnikov in laikov v povezavi s staroselsko kulturo in duhovnostjo; sodelovanje pri iskanju in po?astitvi spomina na mladoletnike, ki so bili pokopani brez identifikacije; sodelovanje pri financiranju projektov za kulturo, jezike in izobra?evanje staroselcev. Toda prva od zahtev Komisije neposredno poziva pape?a in je formulirana takole: »Zahtevamo, da se pape? opravi?i ?rtvam (an Apology to Survivors) in njihovim dru?inam in skupnostim za vlogo Rimskokatoli?ke Cerkve pri duhovni, kulturni, ?ustveni, fizi?ni in spolni zlorabi mladoletnikov Prvih narodov, Inuitov in mesticev v internatskih ?olah, ki so jih vodili katoli?ani. Zahtevamo, da je ta pro?nja podobna tisti, ki je bila leta 2010 predstavljena irskim ?rtvam zlorab in naj se zgodi v letu dni po objavi tega Poro?ila in naj jo opravi pape? v Kanadi.«

Kanadski ?kofje so s svoje strani 24. septembra lani objavili mo?no pro?njo za odpu??anje: »Tako kot katoli?ke ustanove, ki so bile neposredno vpletene v vodenje ?ol in so ?e predstavile svoje iskrene pro?nje za odpu??anje, tudi mi, katoli?ki ?kofje Kanade, izra?amo svoje globoko ob?alovanje in nedvoumno prosimo za odpu??anje.« Nadaljevali so s trditvijo, da so »popolnoma predani procesu ozdravljenja in sprave«, in so, da bi odgovorili na pro?njo za osebno vklju?itev pape?a Fran?i?ka v ta proces, povabili predstavnike staroselcev – pre?ivele v ?olah, starej?e in modre – da gredo z njimi v Rim, da bi se sre?ali s pape?em, »da bi jih on lahko poslu?al, premislil, kako lahko podpre na?o skupno ?eljo, da bi obnovili na?e odnose in da bi v prihodnjih letih skupaj hodili po poti upanja.« Zaklju?ili so, »da se zavezujejo za sodelovanje s Svetim sede?em in s staroselskimi partnerji glede pape?evega obiska Kanade kot dela te poti ozdravljenja.«

Tako smo se vrnili na za?etek na?ega ?lanka. Obisk delegacije v Rimu je potekal na najbolj?i na?in. Pape?eva karizma sprejemanja in poslu?anja ter jasnost njegovih besed so se dotaknili njegovih obiskovalcev. Spo?tovanje njihovih kultur in izro?il, obsodba kolonizacijskega nasilja, »ogor?enje in sram« zaradi razli?nih oblik zlorab, ki so jih prestali, zlasti v internatskih ?olah, kakor tudi evangeljsko protipri?evanje, so bili odkrito izra?eni. Na tiskovni konferenci ob koncu potovanja so predstavniki treh staroselskih delov delegacije in ?kofje, ki so jih spremljali, izrazili popolno zadovoljstvo in zaupanje, da bo obljubljeno pape?evo potovanje obrodilo odlo?ilne sadove za opogumljenje poti domorodnih ljudstev pri uveljavljanju njihovih pravic in pri uresni?evanju njihovih ?elja in da jih bo katoli?ka Cerkev spremljala na tej poti.

 * * *

Za zaklju?ek dovolite kratek premislek. Pri ponovno do?ivljanju teh dogodkov smo naleteli na veliko trpljenja, zlasti in predvsem trpljenja domorodnih ljudstev in ?tevilnih u?encev internatskih ?ol, ki so bili ?rtve neizmerne krivice in hudih zlorab, pa tudi skritega trpljenja mnogih ljudi, ki so veliko svojih mo?i porabili z iskrenim namenom slu?iti evangeliju in staroselskim ljudstvom, sedaj pa se ?utijo razo?arani zaradi zelo ostrih kritik, v katerih ne manjka posplo?evanj, ki prav tako niso pravi?na. Mislimo, da je to spokorna cena, vse prej kot nekoristna, ki jo mora Cerkev pla?ati na poti o?i??enja. Upajmo, da bo to obrodilo svoj sad za globlje, rodovitnej?e in prenovljeno, v resnici spravljeno, sre?anje z domorodnimi ljudstvi in celotno kanadsko dru?bo. Pot, za katero mnogi v Cerkvi delajo velikodu?no, z navdu?enjem, vztrajnostjo in predanostjo, in na kateri se pape?evo potovanje ponuja kot dragocena in spodbudna etapa.