杏MAP导航

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Star?i so ga nau?ili, kako u?ivati v umetnosti. Opera in film

Viganò je naprej spomnil, da pape? v svojem u?iteljstvu pogosto omenja filme. Zato ga je zanimalo, kako se je rodil ta poseben odnos do filma. Sveti o?e je dejal, da svojo filmsko kulturo dolguje predvsem svojim star?em. Kot otrok je pogosto hodil v kino v njihovi mestni ?etrti, kjer so predvajali tudi tri filme zapored. To je del lepih spominov na njegovo otro?tvo, saj so ga star?i nau?ili u?ivati v umetnosti, v njenih razli?nih oblikah. Ob sobotah so otroci skupaj z mamo poslu?ali opere, ki so jih predvajali na dr?avnem radiu. Sedeli so ob sprejemniku in pred za?etkom prenosa jim je povedala zgodbo opere. Preden se je za?ela kak?na pomembna arija, jih je opozorila z besedami: »Pozorno poslu?ajte, ta pesem je zelo lepa!« Isto metodo so star?i uporabljali tudi v primeru filmov: otrokom so jih razlagali na podoben na?in kot opere, s ?imer so jih usmerjali. Sveti o?e se teh trenutkov spominja kot nekaj ?udovitega.

Italijanski neorealizem

V tem kontekstu se je rodil tudi njegov odnos do italijanskega neorealizma, saj so star?i ?eleli, da otroci poznajo filme te smeri. Pape? je poudaril, da si je med svojim 10. in 12. letom ogledal vse filme z Anno Magnani in Aldom Fabrizijem, med njimi tudi Rim, odprto mesto Roberta Rossellinija, ki ga je imel zelo rad. Za otroke v Argentini so bili po besedah svetega o?eta ti filmi zelo pomembni, saj so jim pomagali v globini razumeti veliko tragedijo svetovne vojne. V Buenos Airesu so vojno spoznali predvsem preko ?tevilnih migrantov, ki so pri?li iz Italije, Poljske, Nem?ije ... Njihove zgodbe so jim odprle o?i za dramo, ki je niso poznali neposredno, vendar pa so se tudi zahvaljujo? filmu globoko zavedali njenih posledic.

Univerzalni pomen in aktualnost

V nadaljevanju intervjuja je Viganò spomnil, da je pape? Fran?i?ek neorealisti?ni film ve?krat opredelil kot »katehezo ?love?tva« ali kot »?olo humanizma«, zato ga je povpra?al o aktualnosti tovrstnega filma. Po besedah svetega o?eta lahko filmi neorealizma ?e vedno oblikujejo srca ljudi, kot so to delali v preteklosti. Njihov univerzalni pomen in aktualnost pa sta pomembni sredstvi, ki nam lahko pomagata prenoviti na? pogled na svet. Pape? je poudaril, kako nujno je, da se danes nau?imo gledati. »Te?ka situacija, ki jo do?ivljamo in je globoko zaznamovana s pandemijo, povzro?a zaskrbljenost, strah, obup: zato potrebujemo o?i, ki se lahko prebijejo skozi temo no?i, povzdignejo pogled onkraj zidu, da bi preiskale obzorje. Danes je kateheza pogleda izredno pomembna, pedagogika za na?e o?i, ki pogosto sredi teme niso zmo?ne zreti "velike lu?i" (Iz 9,1), ki jo prina?a Jezus,« je dejal sveti o?e in navedel besede mistikinje Simone Weil, ki je zapisala: »So?utje in hvale?nost prihajata od Boga, in ko sta podarjena preko pogleda, je Bog prisoten v to?ki, kjer se pogleda sre?ata.« Zato po pape?evih besedah razmi?ljanje odpre za prese?no. »Kako lepo bi bilo, da bi preko kina ponovno odkrili pomen vzgoje za ?ist pogled. Tako kot je to storil neorealizem,« je ?e dejal Pape? Fran?i?ek ter v nadaljevanju podrobneje razlo?il, na kak?en na?in nas lahko tovrstni film u?i gledati.

Pogled, ki izzove vest. Pogled otrok na svet

Po njegovih besedah gre v primeru neorealizma za pogled, ki izzove vest. Spomnil je na film Vittorija De Sica Otroci nas gledajo iz leta 1943, ki ga rad pogosto navaja, ker je zelo lep in poln pomenov. V mnogih filmih je bil neorealisti?ni pogled pogled otrok na svet: ?ist pogled, ki je sposoben zajeti vse; pristen pogled, preko katerega lahko takoj in jasno prepoznamo dobro in zlo. Ob tem je sveti o?e spomnil na besede pravoslavnega nad?kofa Aten in vse Gr?ije, Hieronima, ki je glede ene izmed najte?jih stvarnosti na?ega ?asa dejal: »Kdor vidi o?i otrok, ki jih sre?amo v begunskih tabori??ih, lahko takoj, v celoti, prepozna "propad" ?love?tva (Govor v begunskem tabori??u Moria, Lezbos, 16. april 2016). Pape? je dodal, da se je velikokrat in v mnogih dr?avah tudi njegov pogled sre?al s pogledi otrok, ki so revni in bogati, zdravi in bolni, veseli in trpe?i. »Vsi vemo, kako je, ?e nas gledajo otro?ke o?i. Gre za izku?njo, ki se nas dotakne v dnu srca in ki nas tudi primora k spra?evanju vesti. Neorealisti?na kinematografija je ta pogled otrok posplo?ila: njihov pogled, ki je veliko ve? kot zgolj stali??e, nas vpra?uje toliko bolj danes, ko se zdi, da pandemija mno?i propadanje ?love?tva. Kaj storimo za to, da bi nas otroci mogli gledati z nasmehom ter ohraniti jasen pogled, poln zaupanja in upanja? Kaj storimo, da jim ne bi ukradli te lu?i, da te o?i ne bi bile prepla?ene in pokvarjene?,« se je vpra?al sveti o?e.

Najljub?i film: Fellinijeva Cesta

V nadaljevanju je beseda tekla o mojstru italijanskega filma, Federicu Felliniju, ki ga pape? Fran?i?ek pogosto omenja kot ustvarjalca, ki je pogled ponovno obrnil na tiste, ki so v dru?bi poslednji. Sveti o?e je povedal, da je Fellinijev film Cesta njegov najljub?i. Dejal je, da se je poistovetil s tem filmom, v katerem je implicitno omenjen sv. Fran?i?ek. Fellini je znal po njegovem mnenju na nov na?in osvetliti pogled na tiste, ki so poslednji. V tem filmu je pripoved o poslednjih zgledna in vabi, da bi ohranili njihov dragocen pogled na stvarnost. Ob tem je pape? spomnil na besede, ki jih je »Norec« rekel Gelsomini: »Ti, kamen?ek, ima? smisel v tem ?ivljenju.« Gre za govor, ki je globoko pre?et z evangeljsko mislijo. Poleg tega je sveti o?e omenil tudi celotno Gelsominino pot: s svojo poni?nostjo in povsem jasnim pogledom uspe omeh?ati trdo srce ?loveka, ki je pozabil, kako se joka. Ta ?ist pogled poslednjega zmore posejati ?ivljenje v najbolj suho prst. To je pogled upanja, ki zna zaznati svetlobo v temi: zato ga je potrebno varovati.

Pogled, ki zna vzpostaviti odnos

Mons. Viganò je v nadaljevanju pogovora spomnil, da je neorealisti?na kinematografija pripovedovala o specifi?ni stvarnosti: to je o Italiji po koncu drame druge svetovne vojne, ko jo je bilo potrebno obnoviti. V odgovoru na vpra?anje, kako lahko tovrstni filmi govorijo tudi na?i sedanjosti, je sveti o?e dejal: »Gledati ne pomeni videti, je zapisano tudi v tej knjigi. Videti je dejanje, za katerega so potrebne samo o?i, medtem ko za to, da bi gledali, potrebujemo o?i in srce. Neorealisti?ni filmi niso dokumentarni filmi, ki prikazujejo zgolj stvarnost, ki jo zaznamo z o?esom; da, prikazujejo jo, toda v vsej njeni okrutnosti, preko pogleda, ki vklju?uje, pretrese in vzbuja so?utje. Kakovost pogleda je tista, ki je pomembna, tako tedaj kot tudi danes. Neorealisti?ni pogled ni pogled od dale?, ampak je pogled, ki pribli?a, se dotakne resni?nosti, tak?ne, kakr?na je, ki skrbi zanjo in jo torej postavlja v odnos. Opozoril sem ?e, da "digitalni mediji lahko pripeljejo do tveganja odvisnosti, osamitve in postopne izgube stika s stvarnostjo, ter tako ovirajo razvoj pristnih medosebnih odnosov" (Christus vivit ?t. 88). Prav tako sem dejal, da "potrebujemo telesne geste, obrazno mimiko, ti?ino, govorico telesa, celo vonj, drget roke, rdec?ico, znoj, kajti vse to govori in je del ?love?ke komunikacije" (Fratelli tutti, ?t. 43). Sposobnost pridobivanja pogleda, ki zna vzpostaviti odnos, je torej klju? do pristne komunikacije; ?e toliko bolj v tem te?kem obdobju pandemije, v katerem pogosto virtualni stik prevlada nad realnim.«

Gledati ne le v zgodovino, ampak v srca ljudi

Sveti o?e je ob tem podrobneje razlo?il, kaj je najpomembnej?a lastnost neorealisti?nega pogleda: po njegovem mnenju je to dejstvo, da je znal gledati ne samo v zgodovino, ampak tudi v srca ljudi. V tem je njegova kateheza ?love?nosti: veljavna je bila tedaj in je tudi danes. Pogled, ki se dotakne resni?nosti, a tudi srca, je pogled, katerega resni?nost spreminja. Ne gre za pogled, ki te pusti, kjer si, ampak za pogled, ki te dvigne, te vabi, da vstane?. Neorealisti?na kinematografija je imela to mo?, ki je lastna veliki umetnosti, da je mogla v ?asu zime razbrati to, kar je bilo ?e pomlad. To je pogled, ki v temi ohranja ob?utek in pomen svetlobe. Je pogled razkritja: tam, kjer mi vidimo le mejo, oko pesnika in umetnika gradi prehode, prebija ovire, vidi znamenja lep?e in ve?je resni?nosti. Ta pogled zelo potrebujemo. Pogled neorealizma je v celoti in do dna zajel dramati?no resni?nost svojega ?asa, vendar pa je s tem prere?etal vesti in pripravil o?i??eno polje za ponovno sajenje. To je lekcija, ki se je lahko nau?imo v ?oli humanizma neorealizma: pogled, ki izzove vest, postavi v odnos, stori, da seme vzklije. Gre za vzgojo o?i, ki spreminja na? kratkovidni pogled in ga pribli?a pogledu samega Boga.

Ogled filma ni le vaja za o?i

Pape? Fran?i?ek je v nadaljevanju intervjuja spregovoril o pomenu kina v dru?bi v splo?nem. Po njegovih besedah je kino bil in je pomembno sredstvo za dru?enje. »Zlasti v italijanskem povojnem obdobju je na izjemen na?in prispeval k ponovni izgradnji dru?bene strukture s ?tevilnimi prilo?nostmi za dru?enje. Koliko trgov, koliko dvoran, koliko oratorijev, ki so jim dajali ?ivljenje ljudje, ki so ob ogledu filmov zajemali upanja in pri?akovanja. In od tam so se z vzdihom olaj?anja ponovno podali v vsakodnevne skrbi in te?ave. Prav tako je ?lo za trenutek vzgoje in formacije, da bi ponovno vzpostavili odnose, ki so jih do?ivete tragedije uni?ile. Tudi danes, ?e pogledamo onkraj trenutnih te?av, lahko kino ohranja to sposobnost zbiranja ali, bolje, izgradnje skupnosti. Brez ob?estva zbiranju manjka du?a. Seveda je veliko odvisno od kakovosti pogleda, ki ga ponuja kino, pa tudi od kakovosti pogleda samih gledalcev. Ogled kinematografskega dela lahko v ?love?ki du?i odpre razli?ne ?pranje. Vse je odvisno od ?ustvenega naboja ob ogledu filma. Lahko se pojavijo beg, ?ustva, smeh, jeza, strah, zanimanje ... Vse je povezano z namenom ogleda, ki ni le vaja za o?i, ampak nekaj ve?. Gre za pogled, usmerjen v resni?nost. Pogled namre? razodeva najrazli?nej?o usmerjenost notranjosti, ker zmore videti stvari in videti v notranjost stvari. Pogled prav tako spodbuja k skrbnemu izpra?evanju vesti.«

Pomen ohranjanja spomina preko podob

Po Viganojevih besedah lahko neorealizem razumemo tudi kot velik proces izgradnje kolektivnega spomina, ki bi sicer ostal pokopan pod ru?evinami vojne. Zato je svetega o?eta ob koncu pogovora vpra?al, kak?en pomen ima zanj film v dinamiki med zgodovino in spominom ter ?e je pomembno ohranjati »spomin preko podob«. Po pape?evem mnenju je ta tema odlo?ilnega pomena za prihodnost. Poudaril je, da je v svoji pastirski izku?nji pogosto zajemal iz »spomina preko podob«. V apostolski spodbudi Amoris laetitia je omenil film Babettino kosilo (1987), da bi razlo?il pomen veselja, ki izhaja iz tega, da v drugih vzbudimo zadovoljstvo. V okro?nici Fratelli tutti pa je kar trikrat omenjen film Pape? Fran?i?ek: Mo? beseda Wima Wendersa (2018). »Kino u?i, kako ustvarjati in ohranjati spomin preko pogleda, ki zna prevesti in razvozlati sporo?ilo.« Zatem je sveti o?e spomnil na zgo??enost spomina, ki se je s podobami Statio Orbis dne 27. marca 2020 naselil v srca mnogih ljudi. V tem smislu po njegovih besedah tudi za Cerkev dinamika zgodovina-spomin v kinematografiji najde pomembno referenco. »Poglejmo neorealizem: kinematografski umetnosti je uspelo osvetliti potek dogodkov in razkriti njihov globok pomen. Tudi zato se je pomembno, da se k tem filmom ne vra?amo z nostalgijo, temve? s prizadevanjem za prihodnost. Biti moramo dobri varuhi "spomina preko podob", da bi ga posredovali svojim otrokom in vnukom.« Po pape?evem mnenju se lahko pogovor o tej temi raz?iri onkraj kinematografije in vklju?i tudi avdiovizualne vire v vsej njihovi kompleksnosti, saj predstavljajo dragocena pri?evanja preteklosti: ?ivimo v ?asu podob in tovrstni dokumenti so postali – in bodo vedno bolj – za na?o zgodovino trajno dopolnilo k pisni dokumentaciji. Poleg tega gre za dokumente, ki so notranje univerzalne narave, ker presegajo jezikovne in kulturne meje in jih lahko vsi takoj razumejo. Neorealizem je bil v Argentini razumljen po tem, kar je sporo?al. Ne smemo podcenjevati pomena teh dokumentov, ki so kljub temu, da predstavljajo nedavno dedi??ino, paradoksalno zelo krhki in potrebujejo nenehno skrb: veliko se je ?e izgubilo zaradi malomarnosti in pomanjkljivih virov in kompetenc. Na tem podro?ju moramo storiti ve?, tudi kot Cerkev,« je ?e dejal sveti o?e.

Poleg arhiva in knji?nice v Vatikanu tudi mediateka?

Kot konkreten primer znotraj Vatikana je navedel ?eljo, da bi imeli ustanovo, ki bi, urejena v skladu z znanstvenimi merili, delovala kot osrednji arhiv za stalno ohranjanje avdiovizualnih zgodovinskih posnetkov organizmov Svetega sede?a in vesoljne Cerkve. Lahko bi ji rekli tudi mediateka, poleg Arhiva in knji?nice, za zbiranje in varovanje dedi??ine zgodovinskih avdiovizualnih virov na visoki verski, umetni?ki in ?love?ki ravni.