Sramota zlorab in prenova v Cerkvi
ANDREA TORNIELLI
»Prenovo v Cerkvi so dosegli mo?je in ?ene, ki se niso bali izpostaviti se krizi in so pustili Gospodu, da jih prenovi. To je edina pot; sicer bi bili 'ideologi prenove', ne da bi tvegali svojo ko?o«. To je odlomek iz pisma, s katerim je pape? Fran?i?ek zavrnil ponujeni odstop kardinala Reinharda Marxa od vodenja ?kofije München in Freising. Pape?evo pismo vsebuje dragocena navodila, ki segajo onkraj posameznega primera in se ponovno osredinijo na bistvo ter naka?ejo kr??anski pogled na stvarnost. Ta pogled in to naravnanost pogosto pozabljamo – tudi v cerkveni skupnosti. S tem tvegamo nevarnost, da bi pripisovali odre?enjsko vrednost strukturam, oblasti institucij, vedno podrobnej?im zakonodajnim predpisom, ki so sicer potrebni, najbolj?im postopkom, logiki politi?nega predstavni?tva na sinodalni poti, tr?nega ravnanja v poslanstvu, skupnostnemu narcizmu posebnih u?inkov.
Rimski ?kof pravi, da »nas ne bodo nas re?ile preiskave in ne mo? institucij. Ne bo nas re?il ugled Cerkve, ki se nagiba k prikrivanju svojih grehov. Ne bo nas re?ila mo? denarja in tudi ne mnenje medijev (pogosto smo preve? odvisni od njih)«. Ta trditev ponovno naka?e edino pot kr??anskega ?ivljenja. Pape? je zapisal: »Re?ilo nas bo to, da odpremo vrata Edinemu, ki nas more re?iti, ter priznati svojo goloto: 'gre?il sem', 'gre?ili smo'«. Cerkev najde mo? v slabosti, ko ne zaupa vase in se nima za pomembno, ampak prosi odpu??anje in kli?e za re?itev Gospoda, ki edini more pomagati.
To pismo pape?a Fran?i?ka kardinalu v Münchnu in Freisingu se morda komu ne zdi “odgovor”, ker nas ne vzame z ?ara, ne zaceli rane, nam ne dovoli, da bi s povzdignjenim prstom kazali na druge, ki se motijo. Pismo marve? zahteva od vsakogar, “da vstopi v krizo” in prizna svojo nemo?, svojo slabost, svojo majhnost pred zlom in grehom, kar je zlo?in zlorab mladoletnih in greh, ?e mislimo, da bomo re?ili Cerkev s svojimi idejami, svojimi strategijami in ?love?kimi zasnovami.
Zaslu?ni pape? Benedikt XVI. je v zapiskih, ki jih je pripravil februarja 2019 pred sre?anjem za za??ito mladoletnih in jih objavil dva meseca pozneje, spra?eval, kateri so pravi odgovori za rano zlorab. Zapisal je: »Prva naloga obstaja v tem, da sami spet za?nemo ?iveti z Bogom in v naravnanosti nanj... ?e torej premi?ljujemo, kaj moramo storiti, je jasno, da ne potrebujemo druge Cerkve, ki bi si jo sami izmislili«. »V resnici danes marsikje gledajo na Cerkev samo kot na nekak?en politi?ni aparat… Kriza, ki so jo povzro?ili mnogi primeri duhovni?kih zlorab, sili k temu, da gledajo na Cerkev naravnost kot na nekaj izjalovljenega, kar moramo zdaj temeljito vzeti v roke in oblikovati na novo. Toda od nas samih narejena Cerkev ne more biti upanje«.
Leta 2010, sredi viharja, ki ga je povzro?ila sramota zlorab na Irskem, je pape? Benedikt XVI. opozoril na spokornost kot edino mo?no pot. Izrekel je prepri?anje, da najhuj?i napad na Cerkev ne prihaja od zunanjih sovra?nikov, ampak iz njene notranjosti. Danes njegov naslednik Fran?i?ek z enakimi pogledi in poudarki spominja, da je Cerkev vedno potrebna prenove: Ecclesia semper reformanda. Vendar prenove ne uresni?ujejo politi?ne strategije, ampak mo?je in ?ene, ki pustijo »Gospodu, da jih prenovi.
