KRI?EV POT 2020
KRI?EV POT 2020
ki ga vodi sveti o?e FRAN?I?EK
na veliki petek na Trgu svetega Petra 10. aprila 2020
Ovitek: Andrea da Firenze, Kri?anje z Marijo, sv. Janezom Evangelistom in dominikanskim bratom (1370 - 1377), tempera in zlato na tabli
Uvod
Leto?nja premi?ljevanja za kri?ev pot je pripravila zaporni?ka ?upnija v zaporu »Due palazzi« iz Padove. ?tirinajst oseb je sprejelo povabilo pape?a Fran?i?ka in so premi?ljevali o trpljenju na?ega Gospoda Jezusa Kristusa in ga nana?ali na svoje ?ivljenje. Med njimi je pet zapornikov, dru?ina – ?rtev umora, h?i obsojenca na dosmrtno je?o, vzgojiteljica v zaporu, nadzorni sodnik, mati zapornika, katehistinja, redovnik-prostovoljec, zaporni?ki policist in obsojeni ter po osmih letih od rednega postopka sodno opro??eni duhovnik.
Spremljati Kristusa na kri?evem potu z raskavim glasom ljudi, ki prebivajo po zaporih, je prilo?nost, da smo navzo?i pri ?ude?nem dvoboju med ?ivljenjem in Smrtjo, pri tem pa odkrivamo, kako se nitke dobrega neogibno prepletajo z nitkami zla. Zazirati se v Kalvarijo izza re?etk pomeni, da verjamemo, da se lahko célo ?ivljenje zasu?e in priigra v nekaj trenutkih, kakor se je zgodilo desnemu razbojniku. Dovolj bo, ?e bomo te trenutke napolnili z resnico: s kesanjem nad storjenim grehom, s prepri?anjem, da smrt ni za ve?no, z gotovostjo, da je Kristus po krivici zasmehovan in nedol?en. Vse je mogo?e tistemu, ki veruje, ker tudi v temi zaporov odzvanja oznanilo, polno upanja: »Bogu ni ni? nemogo?e« (Lk 1,37). ?e ?loveku, ki je bil sposoben storiti najgrozovitej?i zlo?in, kdo stisne roko, bo ta lahko postal protagonist najbolj nepri?akovanega vstajenja. Tudi ko se govori o zlu in trpljenju, smo prepri?ani, da je mogo?e narediti prostor za odre?enje, tako da sredi zla priznamo tudi mo? dobrega in mu damo prilo?nost (prim. Sporo?ilo svetega o?eta za svetovni dan dru?benih ob?il 2020).
In tako kri?ev pot postaja lu?ni pot. Besedila, ki sta jih zbrala kaplan don Marco Pozza in prostovoljka Tatiana Mario, so napisana v prvi osebi, a smo se odlo?ili, da ne navedemo imen. Kdor je sodeloval pri teh premi?ljevanjih, je posodil svoj glas vsem tistim, ki na svetu delijo isto usodo. Nocoj ?eli v ti?ini zaporov glas enega postati glas vseh.
Molimo.
Bog, vsemogo?ni O?e, ki si v Jezusu Kristusu, svojem Sinu, privzel rane in trpljenje ?love?tva, danes sem zbral pogum, da te prosim kakor spokorjeni razbojnik: »Spomni se me!« Tu stojim, sam pred teboj, v temi tega zapora, ubog, gol, la?en in preziran in te prosim, da vlije? v moje rane olje odpu??anja in tola?be ter vino bratstva, ki okrepi srce. Ozdravi me s svojo milostjo in me nau?i upati sredi obupa. Moj Gospod in moj Bog, verujem, pomagaj mi v moji neveri. ?e naprej, usmiljeni O?e, zaupaj vame, daj mi ?e eno mo?nost, objemi me s svojo neskon?no ljubeznijo. S tvojo pomo?jo in z darom Svetega Duha te bom tudi jaz sposoben prepoznati in ti slu?iti v svojih bratih in sestrah. Amen.
I. postaja
Jezus je obsojen na smrt
* (Premi?ljevanje zapornika, obsojenega na dosmrtno je?o)
Pilat jih je znova nagovoril, ker je hotel izpustiti Jezusa. Oni pa so vpili govore?: »Kri?aj, kri?aj ga!« On pa jim je ?e tretji? rekel: »Kaj je vendar hudega storil? Ni?esar, kar bi zaslu?ilo smrt, nisem na?el na njem; dal ga bom torej pretepsti in ga izpustil.« Oni pa so pritiskali nanj z velikim vpitjem in zahtevali, naj bo kri?an. In njihovo vpitje je postajalo ?edalje mo?nej?e. Pilat je razsodil, naj se ugodi njihovi zahtevi. Izpustil je tistega, ki je bil vr?en v je?o zaradi upora in umora in so ga zahtevali, Jezusa pa je izro?il njihovi volji. (Lk 23,20-25)
Tolikokrat zadoni po sodi??ih in dnevnikih tisti krik: »Kri?aj ga, kri?aj ga!« Ta krik sem sli?al tudi nad seboj: obsojen sem bil skupaj z o?etom na dosmrtno je?o. Moje kri?anje se je za?elo, ko sem bil ?e otrok: ?e pomislim na to, se vidim stisnjenega v kombiju, s katerim so nas vozili v ?olo, izrinjenega zaradi jecljanja, brez prijateljev. Za?el sem delati, ko sem bil ?e majhen, ker nisem mogel nadaljevati ?olanja. Moje neznanje je bilo ?e ve?je od moje naivnosti. Vrstni?ko nasilje je potem ukradlo ?e tistih nekaj kapljic otro?tva de?ku, ki se je rodil v Kalabriji v sedemdesetih letih. Bolj sem podoben Barabu kot Kristusu, in vendar ostaja najostrej?a obsodba, ko me obsoja moja vest. Sredi no?i odprem o?i in brezupno i??em lu?, ki bi razsvetlila mojo zgodbo.
Ko zaprt v celici znova in znova prebiram strani Jezusovega pasijona, planem v jok: po devetindvajsetih letih je?e ?e nisem izgubil sposobnosti, da jokam, da me je sram moje pretekle zgodovine, zla, ki sem ga izvr?il. ?utim se kot Baraba, Peter in Juda v eni osebi. Preteklost je nekaj, ob ?emer me strese, ?eprav vem, da je to moja zgodovina. Leta sem ?ivel pod omejitvenim re?imom strogega zapora; tudi moj o?e je umrl v takih razmerah. Tolikokrat sem ga sli?al pono?i jokati v celici. To je po?el naskrivaj, a sem vseeno opazil. Oba sva bila v globoki temi. V tistem ne-?ivljenju pa sem vedno iskal nekaj, kar bi bilo ?ivljenje. ?udno je tole sli?ati, ampak zapor je bil zame re?itev. ?e sem za koga ?e vedno Baraba, se ne jezim; v srcu pa zaznavam, da me je tisti Nedol?ni, obsojen kakor jaz, pri?el iskat v zapor, da me vzgoji za ?ivljenje.
Gospod Jezus, kljub glasnim krikom, ki nas vznemirjajo, te opazimo med mno?ico tistih, ki vpijejo, da te je treba kri?ati; in morda smo med njimi tudi mi sami, ne da bi se zavedali zla, ki smo ga sposobni. Iz svojih celic ?elimo prositi tvojega O?eta za tiste, ki so kakor ti obsojeni na smrt, in za tiste, ki bi se radi skrili pred tvojo poslednjo sodbo.
Molimo.
O Bog, ki ljubi? ?ivljenje, ki nam v spravi daje? vedno novo mo?nost, da oku?amo tvoje neskon?no usmiljenje, poni?no te prosimo, da vlije? v nas dar modrosti, da bomo vsakega ?loveka dojemali kot sveti??e tvojega Duha in ga spo?tovali v njegovem nedotakljivem dostojanstvu. Po Kristusu, na?em Gospodu. Amen.
II. postaja
Jezusu nalo?ijo kri?
* (Premi?ljevanje star?ev, ki so jim ubili h?er)
Vojaki so ga odpeljali na dvori??e pala?e, to je pretorija, in sklicali vso ?eto. Ogrnili so ga v ?krlat, spletli trnovo krono in mu jo nadeli. Za?eli so ga pozdravljati: »Pozdravljen, judovski kralj!« Tepli so ga po glavi s trsom, pljuvali vanj, poklekovali pred njim in se mu priklanjali do tal. Ko so ga nehali zasmehovati, so mu slekli ?krlat in ga oblekli v njegova obla?ila. In peljali so ga ven, da bi ga kri?ali. (Mr 15,16-20)
Tistega groznega poletja je najino ?ivljenje star?ev umrlo skupaj z ubito h?erjo, eno od dveh. Skupaj z njeno najbolj?o prijateljico jo je umorilo slepo nasilje neusmiljenega ?loveka; druga h?i, ki je po ?ude?u pre?ivela, pa je bila za vselej prikraj?ana za nasmeh. Na?e ?ivljenje je bilo ?ivljenje odpovedi, utemeljeno na delu in na dru?ini. Otroke sva u?ila spo?tovanja do drugih in slu?enja ubogim. Pogosto se spra?ujeva: »Zakaj se je prav nam zgodilo to zlo, ki nas je tako prizadelo?« Ne najdemo miru. Niti pravica, v katero smo vedno verjeli, ni bila sposobna omiliti najglobljih ran; na?a obsodba na trpljenje ostaja dokon?na.
?as ni olaj?al bremena kri?a, ki nam je bil nalo?en na rame; ne uspe nam pozabiti, da je danes ni. Stara sva ?e, vedno bolj nemo?na, in sva ?rtvi najhuj?e bole?ine, kar jih je: pre?iveti smrt h?ere.
Te?ko si re?eva, a v trenutku, ko je videti, da prevladuje obup, nama pride naproti Gospod na razli?ne na?ine in nama daje milost, da se ljubiva kot mo? in ?ena, ki se opirava drug na drugega, pa ?eprav s te?avo. Vabi naju, naj pu??ava vrata hi?e odprta za naj?ibkej?e, obupane, naj sprejemava tistega, ki potrka, pa ?eprav le za kro?nik mine?tre. Iz dobrote narediti zapoved je za naju nekak?na re?itev; no?eva se predati zlu. Bo?ja ljubezen zmore preroditi ?ivljenje, ker je ?e pred nama njegov Sin Jezus izkusil ?love?ko bole?ino, da je lahko ob?util pravo so?utje.
Gospod Jezus, tako nas boli, ko te vidimo pretepenega, zasmehovanega in sle?enega, nedol?no ?rtev ne?love?ke krutosti. V tej no?i bole?ine se obra?amo s poni?no pro?njo na tvojega O?eta, da mu izro?imo vse tiste, ki so prestali nasilje in krivico.
Molimo.
O Bog, na?a pravica in odre?enje, ki si nam dal edinega Sina in ga proslavil na prestolu kri?a, vlij v na?a srca svoje upanje, da te prepoznamo navzo?ega v temnih trenutkih na?ega ?ivljenja. Potola?i nas v vsaki stiski in nas podpiraj v preizku?njah, ko pri?akujemo tvoje kraljestvo. Po Kristusu, na?em Gospodu. Amen.
III. postaja
Jezus pade prvi?
* (Premi?ljevanje zapornika)
V resnici pa je nosil na?e trpljenje, nalo?il si je na?e bole?ine, Mi pa smo ga imeli za zadetega, udarjenega od Boga in poni?anega. On pa je bil ranjen zaradi na?ih grehov, strt zaradi na?ih krivd. Kazen za na? mir je padla nanj, po njegovih ranah smo bili ozdravljeni. Mi vsi smo tavali kakor ovce, vsak je krenil na svojo pot, Gospod pa je nalo?il nanj krivdo nas vseh. (Iz 53,4-6)
To je bilo prvi?, da sem padel, a je bil ta padec zame ?e smrt: nekomu sem vzel ?ivljenje. Dovolj je bil en dan, da sem prestopil od brezgrajnega ?ivljenja k izvr?itvi dejanja, ki vsebuje prelomitev vseh zapovedi. Po?utim se kot sodobna razli?ica razbojnika, ki je prosil Jezusa: »Spomni se me!« Bolj kot spokorjenega si ga predstavljam kot nekoga, ki se zaveda, da je na napa?ni poti. ?e od otro?tva se spominjam hladnega in sovra?nega okolja, v katerem sem odra??al; dovolj je bilo izbezati iz drugega kako slabost in jo prevesti v nekak?no zabavo. Iskal sem iskrenih prijateljev, hotel sem biti sprejet tak, kakr?en sem bil, pa mi ni uspelo. Trpel sem, ko so bili drugi sre?ni, meni pa so vedno letela polena pod noge. Od mene so zahtevali samo odpovedi in mi nalagali pravila. Po?util sem se kot tujec pred vsemi in sem na vsak na?in hotel priti do povra?ila.
Nisem opazil, kako je zlo po?asi raslo v meni. Dokler ni nekega ve?era napo?ila moja ura teme. V trenutku, kakor bi se utrgal plaz, so se spro?ili proti meni spomini vseh krivic, ki sem jih do?ivel v ?ivljenju. Bes je umoril prijaznost, zagre?il sem zlo, neizmerno ve?je od vseh, ki sem jih prestal. Potem so me v zaporu ?aljivke drugih privedle do prezira samega sebe. Malo je manjkalo, da se nisem kon?al, bil sem na robu. Tudi svojo dru?ino sem potegnil za seboj v prepad; zaradi mene so izgubili dobro ime, ?ast, postali so zgolj moril?eva dru?ina. Ne i??em izgovorov niti popustov, svojo kazen bom odsedel do zadnjega dne, ker sem v zaporu na?el ljudi, ki so mi vrnili izgubljeno zaupanje.
Misliti, da na svetu dobrota ne obstaja, je bil moj prvi padec. Drugi, umor, je bil samo ?e nekak?na posledica tega; znotraj sem bil ?e mrtev.
Gospod Jezus, tudi ti si kon?al na tleh. Prvi? je morda najte?je, ker je vse novo: udarec je mo?an in ob?utek izgubljenosti prevlada. Tvojemu O?etu izro?amo tiste, ki se zapirajo v svoje razloge in jim ne uspe priznati storjenih grehov.
Molimo.
O Bog, ki si dvignil padlega ?loveka, poni?no te prosimo, pridi na pomo? na?i slabosti in nam daj o?i, da bomo uzrli znamenja tvoje ljubezni, posejana po na?em vsakdanjiku. Po Kristusu, na?em Gospodu. Amen.
IV. postaja
Jezus sre?a Mater
* (Premi?ljevanje zapornikove matere)
Poleg Jezusovega kri?a pa so stale njegova mati in sestra njegove matere, Marija Klopájeva in Marija Magdalena. Ko je Jezus videl mater in zraven stoje?ega u?enca, katerega je ljubil, je rekel materi: »?ena, glej, tvoj sin!« Potem je rekel u?encu: »Glej, tvoja mati!« In od tiste ure jo je u?enec vzel k sebi. (Jn 19,25-27)
Niti za hip me ni prevzela sku?njava, da bi zapustila svojega sina zaradi njegove obsodbe. Na dan njegove aretacije se je na?e ?ivljenje spremenilo. Vsa dru?ina je z njim vstopila v zapor. ?e danes se sodba ljudi ni omilila, je kot nabru?eno rezilo. V nas uperjeni prsti ?e okrepijo trpljenje, ki ga ?e nosimo v srcu.
Rane se poglabljajo, ko minevajo dnevi, in nam celo jemljejo dih.
?utim Marijino bli?ino; pomaga mi, da me obup ne zme?ka, da la?je prena?am zlobo. Njej sem izro?ila svojega sina: samo Mariji lahko zaupam svoje strahove, saj jih je sama do?ivljala, ko se je vzpenjala na Kalvarijo. V svojem srcu je vedela, da se Sin ne bo izmaknil ?love?ki zlobi, a ga ni zapustila. Stala je tam, z njim delila bole?ino, mu delala dru?bo s svojo navzo?nostjo. Predstavljam si, da se Jezus, ko je povzdignil pogled in sre?al njene o?i, polne ljubezni, ni nikoli po?util osamljenega.
Tudi jaz ?elim delati isto.
Naprtila sem si krivdo svojega sina, prosila sem odpu??anja tudi za to, za kar sem odgovorna. Nase kli?em usmiljenje, ki ga uspe izkusiti samo mati, da bi se moj sin zmogel vrniti v ?ivljenje, ko bo odslu?il svojo kazen. Nenehno molim zanj, da bi dan za dnem postajal druga?en ?lovek, spet sposoben ljubiti sebe in druge.
Gospod Jezus, sre?anje s tvojo materjo na kri?evem potu je najbr? najbolj ganljivo in bole?e. Med njen in tvoj pogled postavljamo pogled vseh sorodnikov in prijateljev, ki se ?utijo strte in nemo?ne zaradi usode svojih dragih.
Molimo.
O Marija, Mati Boga in Cerkve, zvesta u?enka svojega Sina, k tebi se obra?amo, da izro?imo tvojemu skrbnemu pogledu in v varstvo tvojega materinskega srca krik ?love?tva, ki je?i in trpi v pri?akovanju dne, ko bo obrisana vsaka solza z na?ih lic. Po Kristusu, na?em Gospodu. Amen.
V. postaja
Jezusu pomaga Cirenejec
* (Premi?ljevanje zapornika)
Ko so ga odvedli, so prijeli nekega Simona iz Cirene, ki je prihajal s polja, in mu nalo?ili kri?, da ga je nesel za Jezusom. (Lk 23,26)
V svojem poklicu sem pomagal generacijam otrok, da so hodili pokon?no, s hrbtenico. Nekega dne pa sem se zna?el na tleh. Bilo je, kot da bi mi zlomili hrbtenico. Moje delo je postalo izgovor za sramotno obsodbo. Pri?el sem v zapor. Zapor je vstopil v moj dom. Odtlej sem postal za mesto kot potepu?ki pes: izgubil sem dobro ime, kli?ejo me z imenom za zlo?in, ki mi ga o?ita pravosodje, nisem ve? gospodar svojega ?ivljenja. Ko pomislim na to, mi pride na misel tisti de?ek s pono?enimi ?evlji, mokrimi nogami, v pono?eni obleki: neko? sem bil to jaz, tisti otrok. Potem nekega dne aretacija: trije mo?je v uniformi, strog protokol, zapor, ki me pogoltne ?ivega v svoj beton.
Kri?, ki so mi ga nalo?ili na rame, je te?ak. Ko mineva ?as, sem se navadil ?iveti z njim, ga zreti v o?i, ga poklicati po imenu. Cele no?i prebijeva skupaj v dru?bi. V zaporih vsi poznajo Simona iz Cirene, to je drugo ime za prostovoljce, za tiste, ki se vzpenjajo na to kalvarijo, da pomagajo nositi kri?. To so ljudje, ki zavra?ajo zakon krdela in nastavijo uho ?love?ki vesti. Simon iz Cirene je nadalje moj sozapornik; spoznal sem ga prvo no?, ki sem jo prestal v zaporu. To je bil ?lovek, ki je leta ?ivel na ulici, brez ?ustev in brez pla?e. Njegovo edino bogastvo je bila vre?ka roglji?ev. On, pravi sladkosnedec, je vztrajal, da jo moram dati svoji ?eni, ko me je pri?la prvi? obiskat. Planila je v jok ob tej tako nepri?akovani kakor tudi skrbni gesti.
V je?i se staram; sanjam, da bom nekega dne spet zaupal ?loveku.
Da bom za koga postal cirenejec veselja.
Gospod Jezus, od trenutka tvojega rojstva do sre?anja z nekim neznancem, ki ti je nosil kri?, si hotel potrebovati na?o pomo?. Tudi mi, kot Cirenejec, ho?emo postati bli?nji svojim bratom in sestram in sodelovati z O?etovim usmiljenjem, da olaj?amo jarem zla, ki jih pritiska k tlom.
Molimo.
O Bog, obramba ubogih in tola?ba stiskanih, okrepi nas s svojo navzo?nostjo in nam pomagaj nositi vsak dan sladki jarem tvoje zapovedi ljubezni. Po Kristusu, na?em Gospodu. Amen.
VI. postaja
Veronika obri?e Jezusovo obli?je
* (Premi?ljevanje ?upnijske katehistinje)
O tebi govori moje srce:
»I??i njegovo obli?je!«
Tvoje obli?je, Gospod, ho?em iskati.
Ne skrivaj svojega obli?ja pred mano,
ne zavra?aj v jezi svojega slu?abnika!
Ti si moja pomo?, nikar me ne zavrzi,
ne zapústi me, Bog moje re?itve. (Ps 27,8-9)
Kot katehistinja obri?em mnogo solza, mnogim solzam tudi pustim te?i; ni mogo?e zajeziti hudournikov strtih src. Tako pogosto sre?am obupane ljudi, ki v temi zapora i??ejo razlog za zlo, ki se jim zdi neskon?no. Te solze imajo okus po porazu in osamljenosti, po samoo?itanju in nerazumljenosti. Pogosto si predstavljam, da je namesto mene v zaporu Jezus: kako bi on brisal solze? Kako bi pote?il stisko tistih, ki ne najdejo izhoda iz stanja, v katero so padli, ko so popustili zlu?
Najti odgovor je te?ka naloga, pogosto nerazumljiva za na?o malo in omejeno ?love?ko logiko. Pot, ki mi jo ka?e Kristus, je taka, da se zazrem v te od trpljenja izmali?ene obraze, ne da bi se jih bala. Od mene se pri?akuje, da obstanem tam, ob njih, da spo?tujem njihov molk, da poslu?am bole?ino, da sku?am videti onstran predsodkov. Prav tako, kakor Kristus gleda na na?o krhkost in omejenost z o?mi, polnimi ljubezni. Vsakemu, tudi zaporniku, je vsak dan ponujena mo?nost, da postane nov ?lovek po zaslugi tistega pogleda, ki ne sodi, ampak vliva ?ivljenje in upanje.
In na ta na?in lahko solze, ki so spolzele na tla, postanejo kal lepote, ki si jo je te?ko celo zamisliti.
Gospod Jezus, Veronika je imela so?utje s teboj; sre?ala je trpe?ega ?loveka in odkrila Bo?je obli?je. V molitvi izro?amo tvojemu O?etu ljudi na?ega ?asa, ki nenehno bri?ejo solze tolikim na?im bratom in sestram.
Molimo.
O Bog, prava lu? in vir lu?i, ki v ?ibkosti razodeva? vsemogo?nost in skrajno ljubezen, vtisni v na?a srca svoje obli?je, da te bomo znali prepoznati v trpljenju ?love?tva. Po Kristusu, na?em Gospodu. Amen.
VII. postaja
Jezus pade drugi?
* (Premi?ljevanje zapornika)
Jezus je govoril: »O?e, odpústi jim, saj ne vedo, kaj delajo.« Ko so si delili njegova obla?ila, so zanje ?rebali. (Lk 23,34)
Ko sem hodil mimo zapora, sem se obra?al pro?. »Jaz tako ali tako ne bom nikoli kon?al tam notri,« sem si govoril. Kadar pa sem ga pogledal, me je navdajal z oto?nostjo in temo. Zdelo se mi je, kakor da hodim mimo pokopali??a ?ivih mrli?ev. Nekega dne pa sem se zna?el za re?etkami skupaj s svojim bratom. In kakor da to ne bi bilo dovolj, sem sèm privedel ?e o?eta in mater. Iz tuje de?ele, kar je neko? bil zapor, je postal na? dom. V eni celici smo bili mo?ki, v drugi na?a mati. Gledal sem jih, sram me je bilo, nerodno mi je bilo, da se imenujem ?lovek. Po moji krivdi se starajo v zaporu.
Dvakrat sem padel po tleh. Najprej, ko me je zlo zaslepilo in sem mu nasedel. Razpe?evati drogo je bilo po mojem mnenju ve? vredno od dela mojega o?eta, ki je garal deset ur na dan. Drugi padec je bil, ko sem se potem, ko sem uni?il dru?ino, za?el spra?evati: »Kdo sem jaz, da bi Kristus umrl zame?« Jezusov krik: »O?e, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo,« berem v o?eh matere; nase je nalo?ila sramoto vseh mo?kih v na?i dru?ini, da bi re?ila dru?ino. In ima obli?je mojega o?eta, ki je naskrivaj obupaval v celici. ?ele danes mi uspe to priznati: v tistih letih nisem vedel, kaj delam. Zdaj, ko to vem, z Bo?jo pomo?jo sku?am popraviti svoje ?ivljenje. To dolgujem svojim star?em. ?e pred leti sta zastavila vse, kar smo imeli najdra?jega, samo da ne bi ?ivel na cesti. ?e posebej pa sem dol?nik sebi: misel, da bi zlo ?e naprej upravljalo z mojim ?ivljenjem, mi je neznosna. To je postal moj kri?ev pot.
Gospod Jezus, znova si na tleh; obremenjen z mojo navezanostjo na zlo, z mojim strahom, da mi ne bo uspelo postati bolj?i ?lovek. Z vero se obra?amo na tvojega O?eta in ga prosimo za vse tiste, ki ?e niso znali uiti izpod Satanove mo?i, od privla?nosti njegovih del in od tiso?erih na?inov njegovega zapeljevanja.
Molimo.
O Bog, ki nas ne pu??a? v temi in smrtni senci, podpiraj na?o slabost, osvobodi nas verig zla in nas varuj s ??itom svoje mo?i, da bomo lahko ve?no opevali tvoje usmiljenje. Po Kristusu, na?em Gospodu. Amen.
VIII. postaja
Jezus sre?a jeruzalemske ?ene
* (Premi?ljevanje h?ere obsojenega na dosmrtno je?o)
Za njim je ?la velika mno?ica ljudstva, tudi ?ená, ki so se tolkle po prsih in ga objokovale. Jezus pa se je obrnil k njim in rekel: »H?ere jeruzalemske, ne jokajte nad menoj, temve? jokajte nad seboj in nad svojimi otroki! Glejte, pri?li bodo dnevi, ko pore?ejo: ?Blagor nerodovitnim in telesom, ki niso rodila, in prsim, ki niso dojile!? Takrat bodo za?eli govoriti goram: ?Padite na nas!? in gri?em: ?Pokrijte nas!?« (Lk 23,27-30)
Kolikokrat so me kot h?er zapornika vpra?ali: »Vi imate radi svojega o?eta; ali kdaj pomislite na bole?ino, ki jo je va? o?e povzro?il ?rtvam?« V vseh teh letih se nisem nikoli izmikala odgovoru: »Seveda je zame nemogo?e, da na to ne bi pomislila.« Potem pa jih ?e jaz vpra?am: »Ste kdaj pomislili, da sem bila med vsemi ?rtvami dejanj mojega o?eta jaz prva?« Vsa ta leta sem ?ivela v besu, nemiru, oto?nosti; njegovo odsotnost mi je vedno te?je prena?ati. Prepotovala sem vso Italijo od juga do severa, da bi mu bila blizu. Poznam toliko mest, a ne zaradi njihovih znamenitosti, pa? pa zaradi zaporov, ki sem jih obiskala. Zdi se mi, da sem kakor Telemah, ki gre iskat svojega o?eta Odiseja; tudi jaz imam svoj Giro d?Italia po zaporih in ?ustvih.
Pred leti sem izgubila fanta, ker sem pa? zapornikova h?i, mati je padla v depresijo, dru?ina je razpadla. Ostala sem sama s svojo skromno pla?o, da nosim te?o te razcefrane zgodbe. ?ivljenje me je prisililo, da sem postala ?enska, in mi ni pustilo ?asa, da bi bila deklica. Na? dom je en sam kri?ev pot. O?e je obsojen na dosmrtno je?o. Ko sem se poro?ila, sem sanjala, da bo o?e tisti dan ob meni. Tudi takrat je lahko le mislil name z ve?stokilometrske razdalje. »Tako je ?ivljenje,« si ponavljam, da si dajem pogum. Res je: so star?i, ki se iz ljubezni nau?ilo ?akati, da otroci dozorijo. Mene pa je doletelo, da moram iz ljubezni ?akati na o?etovo vrnitev.
Za take, kakr?na sem jaz, je upanje obveznost.
Gospod Jezus, o?itek jeruzalemskim ?enam ?utimo kot opomin za vsakega od nas. Vabi nas k spreobrnjenju, da stopimo od ?ustvene vere k veri, ukoreninjeni v tvoji besedi. Molimo za tiste, ki so prisiljeni prena?ati breme sramote, trpljenje zapu??enosti, praznino od navzo?nosti. In molimo za vsakega od nas, da si ne dopustimo, da bi krivda o?etov padla na otroke.
Molimo.
O Bog, O?e vse dobrote, ki ne zapu??a? otrok v ?ivljenjskih preizku?njah, nakloni nam milost, da bomo po?ivali v tvoji ljubezni in vedno u?ivali tola?bo tvoje navzo?nosti. Po Kristusu, na?em Gospodu. Amen.
IX. postaja
Jezus pade tretji?
* (Premi?ljevanje zapornika)
Dobro je mo?u, ?e nosi jarem v mladosti. Samoten naj sedi in mol?i, ker mu ga on nalaga. Naj polo?i v prah svoja usta, morda je ?e upanje. Naj ponudi lice njemu, ki ga bije, naj se nasiti s sramoto. Zakaj Gospod ne zameta na veke; ?e u?alosti, se vendar usmili po obilnosti svoje dobrote. (?al 3,27-32)
Pasti po tleh ni nikoli prijetno; pasti ve?krat pa ne samo, da ni nekaj lepega, ampak postane tudi nekak?na obsodba, kakor da nismo ve? sposobni obstati pokonci. Kot ?lovek sem preve?krat padel. In prav tolikokrat sem se tudi pobral. V zaporu pogosto pomislim na to, kolikokrat otrok pade po tleh, preden se nau?i hoditi. Prepri?ujem se, da so to bile generalke za tiste padce, ko pademo kot odrasli. Kot otrok sem do?ivljal zapor doma: ?ivel sem v strahu pred kaznijo, enkrat sem bil ?alosten kot odrasli, drugi? brezskrben kot otrok. Iz tistih let se spominjam sestre Gabrielle, edine svetle figure. Edino ona je uvidela dobro v mojem hudem. Kot Peter sem iskal in na?el na tiso?e izgovorov za svoje zablode; ?udno pa je, da je v meni ostal vedno vsaj drobec dobrega.
V je?i sem postal dedek; zamudil sem h?erino nose?nost. Nekega dne vnukinji ne bom govoril o zlu, ki sem ga zagre?il, ampak samo o dobrem, ki sem ga na?el. Pripovedoval ji bom o tistem, ki mi je, ko sem bil na tleh, prinesel Bo?je usmiljenje. V zaporu je resni?en obup v tem, da za?uti?, kako nobena stvar v tvojem ?ivljenju nima ve? smisla. To je vrh trpljenja, ko se ?uti? najbolj osamljenega od vseh samotarjev na svetu. Res je, da sem se zdrobil na tiso? koscev, a najlep?e pri tem je, da je mogo?e vseh tiso? ko??kov spet sestaviti. Ni lahko; je pa to edino, kar ima tu notri ?e neki smisel.
Gospod Jezus, tretji? si padel po tleh; in ko so vsi mislili, da je ?e konec, si se ?e enkrat pobral. Z zaupanjem se predajamo v roke tvojega O?eta in mu izro?amo tiste, ki se ?utijo zaprte v prepadih lastnih zablod, da bi imeli mo?, da vstanejo, in pogum, da si pustijo pomagati.
Molimo.
O Bog, mo? tistih, ki zaupajo vate, ti daje?, da tisti, ki hodijo po poti tvojih naukov, ?ivijo v miru. Podpiraj na?e pla?ne korake, dvigni nas iz na?ih padcev ob na?ih nezvestobah, vlij v na?e rane olje tola?be in vino upanja. Po Kristusu, na?em Gospodu. Amen.
X. postaja
Jezusa sle?ejo
* (Premi?ljevanje zaporni?ke vzgojiteljice)
Ko so vojaki kri?ali Jezusa, so mu vzeli obla?ila in jih razdelili na ?tiri dele, za vsakega vojaka po en del; in suknjo. Suknja pa je bila brez ?iva, od vrha scela stkana. Med seboj so se dogovorili: »Nikar je ne parajmo, ampak ?rebajmo zanjo, ?igava naj bo«, da se je tako izpolnilo Pismo, ki pravi: Razdelili so si moja obla?ila in za mojo suknjo so ?rebali. (Jn 19,23-24)
Kot zaporni?ka vzgojiteljica vidim, kako ?lovek vstopa v zapor, prikraj?an za vse: z njega je zaradi zagre?enih zlo?inov strgano vse dostojanstvo, vsako spo?tovanje do sebe in drugih. Vsak dan opa?am, da za re?etkami pe?a njegova avtonomija; potrebuje me ?e za to, da napi?e pismo. Tak?ne negotove stvarce so mi izro?ene: razoro?eni ljudje, obupani v svoji krhkosti, pogosto brez nujnih predpostavk, da bi razumeli, kak?no zlo so naredili. Nekatere poteze pa jih delajo podobne komaj rojenim otrokom, ki jih je ?e mogo?e oblikovati. Zaznavam, da se njihovo ?ivljenje lahko za?ne znova v drugi smeri, ?e dokon?no obrnejo hrbet zlu.
Moje mo?i pa dan za dnem pojemajo. ?e ga obdaja bes, bole?ina in zloba, se ?e najkrepkej?i ?lovek slednji? utrudi. Za to delo sem se odlo?ila, potem ko je moja mati umrla v prometni nesre?i, ki jo je povzro?il odvisnik od mamil; na to zlo sem se odlo?ila takoj odgovoriti z dobrim. A ?eprav ljubim to delo, mi je v?asih te?ko najti mo?, da z njim nadaljujem.
V tem tako ob?utljivem slu?enju se ne smemo ?utiti zapu??ene, da bi lahko podpirali toliko ?ivljenj, ki so nam izro?ena in ki vsak dan tvegajo brodolom.
Gospod Jezus, ko te zremo, kako so ti slekli obla?ila, ?utimo nelagodje in sram. Od prvega ?loveka dalje smo za?eli be?ati pred golo resnico. Skrivamo se za maskami ugodja in si tkemo obleke iz la?i, pogosto z obrabljenimi krpicami reve?ev, ki jih uporablja na?a nenasitna ?eja po denarju in mo?i. Naj se nas tvoj O?e usmili in nam potrpe?ljivo pomaga, da bomo preprostej?i, razvidnej?i in resni?nej?i, sposobni dokon?no opustiti oro?je hinav??ine.
Molimo.
O Bog, ki nas osvobaja? s svojo resnico, sleci nas starega ?loveka, ki se v nas upira, in nas preobleci s svojo lu?jo, da bomo v svetu odsev tvoje slave. Po Kristusu, na?em Gospodu. Amen.
XI. postaja
Jezusa pribijejo na kri?
* (Premi?ljevanje obto?enega in potem opro??enega duhovnika)
In ko so pri?li na kraj, ki se imenuje Lobanja, so tam kri?ali njega in oba hudodelca, enega na desnici in enega na levici. Jezus je govoril: »O?e, odpústi jim, saj ne vedo, kaj delajo.« Ko so si delili njegova obla?ila, so zanje ?rebali. Ljudstvo pa je stalo in gledalo. Celó voditelji so se nor?evali iz njega in govorili: »Druge je re?il, naj re?i sam sebe, ?e je res izvoljeni Bo?ji Maziljenec.« Posmehovali so se mu tudi vojaki; pristopali so in mu ponujali kisa. Govorili so: »?e si ti judovski kralj, re?i sam sebe.« Nad njim je bil tudi napis: »Ta je judovski kralj.« Eden od hudodelcev, ki sta visela na kri?u, ga je preklinjal in mu govoril: »Ali nisi ti Kristus? Re?i sebe in naju!« Drugi pa mu je odgovoril, ga grajal in rekel: »Ali se ti ne boji? Boga, ko si v isti obsodbi? In midva po pravici, kajti prejemava primerno povra?ilo za to, kar sva storila; ta pa ni storil ni? hudega.« In govoril je: »Jezus, spomni se me, ko pride? v svoje kraljestvo!« Jezus mu je rekel: »Resni?no, povem ti: Danes bo? z menoj v raju.« (Lk 23,33-43)
Kristus je pribit na kri?. Kolikokrat sem kot duhovnik premi?ljeval o tem odlomku iz evangelija. Ko so me potem nekega dne pribili na kri?, sem ob?util vso te?o tega lesa: obto?ba je bila iz besed, ki so bile trde kot ?eblji, klanec je postal strm, muka se je za?rla v ko?o. Trenutek moje najve?je teme je bil, ko sem zagledal svoje ime na vratih sodne dvorane. V tistem hipu sem razumel, da sem ?lovek, ki je prisiljen dokazati svojo nedol?nost, ne da bi bil krivec. Na kri? sem bil pribit deset let. Ta moj kri?ev pot je bil preplavljen z mapami, sumni?enji, obto?bami, ?aljivkami. Vsaki? sem na sodi??u iskal obe?en kri?. Gledal sem vanj, medtem ko je zakon preiskoval mojo zgodbo.
Sram me je za trenutek napeljal na misel, da bi bilo najbolje vse kon?ati. Potem pa sem se odlo?il, da ostanem duhovnik, kar sem vedno bil. Nikoli nisem pomislil, da bi skraj?al kri?, niti tedaj, ko mi je zakon to omogo?al. Odlo?il sem se, da se podvr?em redni pravici; to sem dolgoval sebi, fantom, ki sem jih vzgajal dolga leta v semeni??u, in njihovim dru?inam. Medtem ko sem se vzpenjal na svojo kalvarijo, sem jih na?el vzdol? poti. Postali so moji cirenejci, z mano so nosili breme kri?a, mi obrisali toliko solza. Skupaj z menoj so ?tevilni od njih molili za fanta, ki me je obto?il; tega ne bomo nikoli nehali. Tisti dan, ko sem bil popolnoma opro??en, sem odkril, da sem sre?nej?i kot pred desetimi leti. Z roko sem se dotaknil Bo?jega delovanja v svojem ?ivljenju. Ko je bilo moje duhovni?tvo pribito na kri?, se je ?e razsvetlilo.
Gospod Jezus, ker si nas ljubil do konca, te je to pripeljalo na kri?. Umira?, a se ne utrudi? nam odpu??ati in nam dajati ?ivljenja. Tvojemu O?etu izro?amo vse nedol?ne v zgodovini, ki so trpeli zaradi krivi?ne obsodbe. Naj v njihovih srcih odmeva tvoja beseda: »Danes bo? z menoj v raju.«
Molimo.
O Bog, vir usmiljenja in odpu??anja, ki se razodeva? v trpljenju ?love?tva, razsvetli nas z milostjo, ki izvira iz ran Kri?anega in nam daj, da bomo v temni no?i preizku?nje vztrajali v veri. Po Kristusu, na?em Gospodu. Amen.
XII. postaja
Jezus umre na kri?u
* (Premi?ljevanje nadzornega sodnika)
Bilo je ?e okrog ?este ure, ko se je stemnilo po vsej zemlji do devete ure. Sonce je otemnelo in zagrinjalo v templju se je pretrgalo po sredi. Jezus je zaklical z mo?nim glasom in rekel: »O?e, v tvoje roke izro?am svojega duha.« In ko je to rekel, je izdihnil. (Lk 23,44-46)
Kot nadzorni sodnik ne morem pribiti ?loveka na kri?, kateregakoli ?loveka na njegovo kazen; to bi pomenilo, da ga ?e enkrat obsodim. Potrebno je, da ?lovek zadosti za zlo, ki ga je zagre?il; ?e mu tega ne bi bilo treba, bi pomenilo, da banaliziramo njegove prestopke, da opravi?ujemo nedopustna dejanja, ki jih je storil in so drugim nakopala telesno in du?evno bole?ino.
Prava pravica pa je mo?na samo preko usmiljenja, ki ?loveka ne pribije za vselej na kri?. Ponuja se kot vodnik in mu pomaga vstati, ga u?i, kako nabrati tisto dobro, ki kljub storjenemu zlu nikoli popolnoma ne ugasne v njegovem srcu. Samo ?e obsojenec znova najde svojo ?love?kost, jo bo lahko na?el tudi v so?loveku, v ?rtvi, ki ji je povzro?il bole?ino. Najsi bo pot njegovega prerojenja ?e tako ovinkasta in naj ostaja na pre?i tveganje za ponovni padec v zlo, pa ni drugih poti, po katerih bi lahko na novo zgradili osebno in skupnostno zgodbo.
Neomajnost sodbe postavlja ?lovekovo upanje na hudo preizku?njo. ?e mu pomagamo, da o tem razmi?lja in se spra?uje po vzrokih za svoje ravnanje, lahko to postane prilo?nost, da se vidi ?e z druge perspektive. Za to pa se je treba nau?iti prepoznavati skritega ?loveka tam zadaj, za zagre?enim zlo?inom. ?e tako delamo, nam v?asih uspe uvideti obzorje, ki lahko vlije upanje obsojenim in jih, ko je kazen odslu?ena, more vrniti v dru?bo, pri tem pa povabi ljudi, da jih sprejmejo, potem ko so jih nekaj ?asa morda celo zavra?ali.
Kajti vsi, tudi obsojenci, smo otroci istega ?love?tva.
Gospod Jezus, umira? zaradi izprijene sodbe, ki so jo izrekli krivi?ni sodniki, ki jih je bilo groza pred prodorno mo?jo resnice. Tvojemu O?etu izro?amo sodnike in odvetnike, da bodo obstali pokon?ni v izvajanju svoje slu?be v prid dr?ave in dr?avljanov, ?e posebej tistih, ki trpijo zaradi rev??ine.
Molimo.
O Bog, kralj pravi?nosti, ki si v kriku svojega Sina sprejel krik vsega ?love?tva, nau?i nas, da ne bomo istovetili osebe z zlom, ki ga je ta zagre?ila, in nam pomagaj, da bomo v vsakem ?loveku prepoznali ?iv plamen tvojega Duha. Po Kristusu, na?em Gospodu. Amen.
XIII. postaja
Jezusa snamejo s kri?a
* (Premi?ljevanje redovnika-prostovoljca)
In glej, mo? po imenu Jo?ef, ?lan vélikega zbora, dober in pravi?en mo?, ki se ni strinjal z njihovim sklepom in ravnanjem, doma iz judovskega mesta Arimateje, in je pri?akoval Bo?je kraljestvo; ta je stopil k Pilatu in prosil za Jezusovo telo. In snel ga je, zavil v platno in polo?il v grob, izdolben v skalo, kamor ni bil ?e nih?e polo?en. (Lk 23,50-53)
Zaporniki so bili vselej moji u?itelji. ?e ?estdeset let hodim v zapore kot redovnik-prostovoljec in sem vedno blagroval dan, ko sem prvi? vstopil v ta skriti svet. V njihovih pogledih sem jasno spoznal, da bi bil lahko tudi jaz na njihovem mestu, ?e bi moje ?ivljenje ?lo po drugi poti. Nas, kristjane, pogosto premami laskanje, da bi se ?utili bolj?e od drugih. Kakor da bi nam to, ker se lahko ukvarjamo z ubogimi, dopu??alo, da se povzdigujemo nad drugimi kot sodniki in jih obsodimo, kadarkoli bi se nam tako zahotelo, brez mo?nosti priziva.
Kristus je v svojem ?ivljenju izvolil in hotel biti s poslednjimi; prehodil je pozabljena obrobja sveta, bil med tatovi, gobavci, prostitutkami in goljufi. Hotel je deliti z njimi bedo, osamljenost, zmedo. Vedno mislim, da je to pravi pomen teh njegovih besed: »Bil sem v zaporu in ste me obiskali« (Mt 25,36).
Ko grem iz ene celice v drugo, vidim smrt, ki prebiva v njej. Zapor ?e vedno pokopava ?ive ljudi. To so zgodbe, ki jih nih?e ne mara ve?. Kristus mi vsaki? ponavlja: »Dalje, ne odnehaj. ?e jih objemi.« Ne morem, da ga ne bi poslu?al. Tudi v najslab?em med vsemi ljudmi je vedno on, pa naj bo spomin nanj ?e tako zapackan. Samo nasip moram postaviti svoji ?iv?nosti, v molku obstati pred temi obli?ji, ki jih je opusto?ilo zlo, in jih poslu?ati z usmiljenjem. To je edini na?in, ki ga poznam, da sprejmem ?loveka, ko izpred o?i umaknem zablodo, ki jo je zagre?il. Samo tako si bo lahko zaupal in na?el mo?, da se preda Dobremu, ?e si bo zamislil, da je druga?en od tega, kakor se vidi zdaj.
Gospod Jezus, tvoje od zla iznaka?eno telo je zdaj zavito v prt in izro?eno goli zemlji: glej, to je novo stvarstvo. Tvojemu O?etu izro?amo Cerkev, ki se rojeva iz tvoje prebodene strani, da se nikoli ne preda pred neuspehom in videzom, ampak ?e naprej vstopa v svet, da vsem prina?a veselo oznanilo odre?enja.
Molimo.
O Bog, za?etek in konec vsega, ki si v Kristusovi velikono?ni skrivnosti odre?il vse ?love?tvo, daj nam modrosti Kri?a, da se bomo mogli predati tvoji volji in jo sprejeti z veseljem in hvale?nostjo. Po Kristusu, na?em Gospodu. Amen.
XIV. postaja
Jezusa pokopljejo
* (Premi?ljevanje zaporni?kega policista)
Bil je dan pripravljanja in bli?ala se je sobota. ?ene, ki so pri?le z Jezusom iz Galileje, so ?le za Jo?efom. Ogledale so si grob in kako je bilo polo?eno njegovo telo. Ko so se vrnile, so pripravile di?ave in miro. V soboto pa so po zapovedi po?ivale. (Lk 23,54-56)
Pri svojem poslanstvu zaporni?kega policista se vsak dan z roko dotikam trpljenja njih, ki ?ivijo zaprti. Ni se lahko soo?iti s ?lovekom, ki ga je premagalo zlo in je zadal neizmerne rane drugim ljudem ter zapletel njihovo ?ivljenje. In vendar v zaporu brezbri?nost povzro?a nadaljnjo ?kodo v zgodbi ?loveka, ki je zgre?il in pla?uje svoje ra?une pravici. Kolega, ki je bil moj u?itelj, mi je pogosto govoril: »Zapor te spremeni: dober ?lovek lahko postane sadist, zlobne? se lahko pobolj?a.« Rezultat je odvisen tudi od mene; in stisniti zobe je bistveno, ?e ho?emo dose?i cilj svojega dela: dati novo mo?nost tistemu, ki je imel raje zlo. ?e sku?am to storiti, ne zado??a odpirati in zapirati celico, ne da bi to storil s kan?kom ?love?kosti.
?e spo?tujemo ritem slehernega, lahko ?love?ki odnosi postopoma vzcvetijo tudi v tem tako te?avnem svetu. Prevedejo se v dejanja, pozornosti in besede, ki so sposobne narediti spremembo, ?eprav so izre?ene potiho. Ni me sram opravljati slu?be stalnega diakona, medtem ko nosim uniformo, na katero sem ponosen. Poznam trpljenje in obup: izkusil sem ju kot otrok na sebi. Moja mala ?elja je, da bi bil nekdo, na katerega bi se lahko oprl tisti, ki ga sre?am za re?etkami. Vse dam od sebe, da bi branil upanje ljudi, ki so prepu??eni sebi in prepla?eni ob misli, da nekega dne, ko bodo ?li iz zapora, spet tvegajo, da jih bo dru?ba zavrgla.
V zaporu jih spominjam, da pri Bogu noben greh ne bo nikoli imel zadnje besede.
Gospod Jezus, znova si izro?en v roke ?loveku, a tokrat te sprejemajo ljube?e roke Jo?efa iz Arimateje in nekaterih pobo?nih ?ena, ki so pri?le iz Galileje, ki vedo, da je tvoje telo dragoceno. Te roke predstavljajo roke vseh tistih, ki se nikoli ne utrudijo tebi slu?iti in ki dajejo videti ljubezen, ki je je ?lovek sposoben. Prav ta ljubezen nam vliva upanje v to, da je bolj?i svet mo?en. Dovolj je, ?e se je ?lovek pripravljen pustiti, da ga dose?e milost, ki prihaja od tebe. V molitvi izro?amo tvojemu O?etu na poseben na?in vse zaporni?ke policiste in tiste, ki v razli?nih vlogah sodelujejo v zaporih.
Molimo.
O Bog, ve?na lu? in dan, ki ne pozna ve?era, napolni s svojimi dobrinami tiste, ki se posve?ajo tvoji hvali in slu?enju trpe?im po ne?tetih krajih ?love?ke bole?ine. Po Kristusu, na?em Gospodu. Amen.
Prevedel br. Miran ?peli? OFM
