?Jasmin?, dom za pomo? dru?inam z bolnimi otroki
Vatican News
Dom za dru?ine, ki so dale? od doma, se imenuje »Jasmin«. Nahaja se v neposredni bli?ini Vatikana in blizu pediatri?ne bolni?nice Bambino Gesù. Gre za 250 kvadratnih metrov veliko stanovanje v prvem nadstropju ?upnijske zgradbe. Njegova vrata so odprta za dru?ine z vsega sveta, ki skozi vso leto prihajajo v Rim, da bi se njihovi otroci lahko zdravili v otro?ki bolni?nici Bambino Gesù.
Po?utiti se kot doma
»Ko vstopi? v dom Jasmin, te preseneti vonj po hrani, ki so jo skuhale mame,« z nasmehom pove Adelaide, ena od prostovoljk. Stanovanje ima veliko kuhinjo, prijetno opremljeno dnevno sobo in teraso ter ?tiri sobe, ki imajo vsaka svojo kopalnico in kjer je v vsaki prostora za najve? tri osebe. Otroci, ki prihajajo, so stari od 3 do 17 let in v povpre?ju ostanejo pribli?no ?est mesecev. »?eleli smo, da bi prostor bil ?im bolj podoben domu in zares vir miru za tiste, ki so tu,« pojasnjuje Marina, vodja karitativnih dejavnosti v ?upniji. Od odprtja doma si ?upnijska skupnost in zlasti prostovoljci, vklju?eni v pobudo, prizadevajo sprejeti dru?ine z dr?o upanja, nudijo podporo in ob?utek normalnosti v ?ivljenjskem obdobju, ki je za dru?ine z bolnimi otroki vse prej kot normalno.
?tefan, ki se bori z levkemijo
V »Jasminu« trenutno biva 6-letni ?tefan z mamo Lanailo, ki se v bolni?nici ?e leto in pol zdravi za levkemijo. Prihajata iz Romunije in upata, da se bosta ?ez mesec dni lahko vrnila domov, pove 37-leta mama in z ganjenostjo pripoveduje o »preveliki« pomo?i, ki sta jo s sinom dele?na. »Prostovoljci so vsak dan tukaj, ?e karkoli potrebujemo: besedo, objem ... Te?ko bo iti domov in vse to zapustiti, saj smo postali kot dru?ina,« pove Lanaila. »Na za?etku nisem govorila italijansko. Te?ko je priti v drugo dr?avo, kjer ne razume? jezika, celo v bolni?nici. Toda tukaj so zelo dobri, nudijo ti podporo in tisto ?love?ko toplino, da se po?uti? kot doma.«
Odziv na potrebe
Pobuda je nastala kot odgovor na potrebe na tem obmo?ju. ?upnija je namre? pet minut vo?nje oddaljena od pediatri?ne bolni?nice in povezana z razli?nimi ustanovami v italijanski prestolnici, v katerih so nastanjeni mali bolniki in njihove dru?ine. Cerkev svetega Gregorja VII. vodijo fran?i?kani, ki so dali na razpolago prostore, prenovljene posebej za ta namen. Osebe, ki so nastanjene v domu, so del ?upnijskega ?ivljenja. Sprejemajo dru?ine vseh veroizpovedi in narodnosti. Gostili so ?e osebe iz Venezuele, Albanije, Etiopije in celo Vietnama.
Upanje dru?in
V tem jubilejnem letu, ki je posve?eno upanju, so nekateri romarji obiskali dom in prisluhnili pri?evanjem dru?in. Star?i z romarji spregovorijo o upanju v okrevanje svojih otrok, nenadomestljivi pomo?i pri nastavitvi, kar je v primerih dolgotrajnega zdravljena izven doma?ega kraja ali dr?ave ?e kako pomembno, ter seveda o bli?ini in doma?nosti, ki ju sredi skrbi in bole?ine najdejo v »Jasminu«.
Poleg prostovoljcev se posebna vez ustvari tudi med samimi dru?inami, ki ?ivijo skupaj in si delijo te?ave. »Med seboj se morajo uskladiti in morda govorijo razli?ne jezike, vendar se kmalu zatem ustvari harmonija. V tistem trenutku to postane njihova dru?ina in si med seboj pomagajo. Govorijo jezik ljubezni in tudi trpljenja,« pove Marina. »Upanje na ozdravitev tujega otroka je upanje na ozdravitev lastnega otroka. Strah, da bi ?lo kaj narobe pri enem otroku, postane strah tudi za drugega. To je zelo tesna in intimna vez.« Lanaila dodaja, da v svojem srcu ves ?as ohranja upanje, tako za svojega sina kot za druge otroke, ki so v domu: »Upanje je vedno v na?ih srcih, vsak dan, vsako minuto, vsako sekundo.«
Ustvariti ob?utek normalnega ?ivljenja
V stanovanju se nahaja tudi majhna pisarna, kjer je vedno prisoten eden od 25 prostovoljcev. »Hodimo po prstih,« pojasnjuje Marina, »tam smo, da konkretno pomagamo, pa tudi, da preprosto prisluhnemo ali nudimo podporo v te?avah. Vedno v skladu z ?eljami star?ev.« Adelaide spomni na starej?ega gospoda, ki ga imenuje »dedek iz ?upnije«, ki je dru?inam pomagal tako, da jim je kupil ?istila in jih odpeljal v bolni?nico. Ali pa mlade prostovoljce, vrstnike bolnega de?ka, ki so ga vabili na zabave in igre tudi zunaj ?upnije. Ali pa otroka iz Vietnama, ki je med bivanjem v Rimu lahko hodil v ?olo in obiskoval pouk z otroki nekaterih prostovoljcev. »To je duh “Jasmina”: poskusiti ustvariti ob?utek normalnega ?ivljenja, prijateljstva, ki ni povezano z boleznijo, ampak z ?ivljenjem v skupnosti,« pravi prostovoljka Marina.
Molitvena podpora ?ir?e skupnosti
Poleg neposredno vklju?enih prostovoljcev pa te dru?ine podpira tudi ?ir?a ?upnijska skupnost, za?en?i z molitvijo. »Vsi, ki obiskujejo cerkev svetega Gregorja VII., vedo za to hi?o. Nekateri verniki me posebej spra?ujejo, kdo je najbolj potreben, da lahko molijo zanj,« poudari Adelaide. Ta ob?utek solidarnosti z molitvijo presega tudi verske razlike. Lanaila je na primer pravoslavna in v sobi, ki si jo deli s ?tefanom, je obesila ikone, ki jo spominjajo na dom. Za eno od podob Device Marije je pritrjena olj?na vejica. »Jaz sem pravoslavna, tukaj je katoli?ko, ampak Bog je v vseh stvareh,« pravi in poudarja tudi bli?ino ?upnika in fran?i?kanov.
Ko otroka premaga bolezen
Podporo skupnosti je bilo ?utiti zlasti takrat, ko so nekateri otroci podlegli bolezni in umrli. »Izgubili smo otroke in to je seveda tragedija za dru?ino, pa tudi za nas, saj se tako prekine odnos, ki ga s te?avo gradimo. To je velika bole?ina,« pravi Marina. Kot pojasnjuje, so vsi prostovoljci pripravljeni na tak dogodek: »Vsi se zanimajo, sodelujejo in ?alujejo. Ko pridejo ti trenutki, poskrbimo, da smo tam za dru?ine, tudi za otroke, ki se v?asih zavedajo, da so tik pred koncem. Tam smo zato, da star?ev v tem ?asu ne pustimo samih. Seveda, ?e je to mogo?e in ?e to ?elijo.«
