杏MAP导航

Vatican News

Beg dru?ine iz Libanona v Izrael

Za 13-letnega Rodyja in njegovo dru?ino, ki je ?ivela v Libanonu, se je vse spremenilo maja leta 2000. Medtem ko se je u?il za teste, je po telefonu poklical njegov o?e in rekel dru?ini, da morajo takoj pobegniti. Niso imeli ?asa, da bi pripravili potovalke, v naglici so lahko vzeli samo nekaj najnujnej?ih stvari in se z avtom odpeljali proti meji. Tisti dan je v Izrael pobegnilo okoli osem do devet tiso? ljudi. Rody se spominja, da je bila na meji velika gne?a, meja je bila zaprta, vladal je kaos, saj ni bilo ni? organizirano.

Njegov o?e je bil vojak in Hezbolah je vedno bolj grozil tudi dru?inam zaposlenih v vojski. Mnogi so se zato odlo?ili, da zapustijo svojo domovino in se zate?ejo v Izrael. Kot je Rody povedal za vatikanske medije, danes na to gleda kot na »eksodus«. Spominja se, da so kot otroci najprej pomislili na to, da se je vojna kon?no kon?ala in da je njegov o?e na varnem: ve? let so namre? ?iveli v strahu pred smrtjo – lastno in smrtjo o?etov, ki so bili vojaki. Vendar pa Izrael ni bil pripravljen na prihod ve? tiso? ljudi, ki so jih sprejeli v begunskih centrih (v eni sobi sta bili nastanjeni tudi dve ali celo tri dru?ine) ter nato v kibucih ali hotelih. Postopoma so se vklju?ili v izraelsko dru?bo, otroci so za?eli hoditi v ?olo in se u?iti jezika. Rodyjeva dru?ina se je naselila v Galileji.

»Zakaj?«

Sam poudari, da najstni?ka leta zanj niso bila lahka. Obi?ajnim vpra?anjem, zna?ilnim za to obdobje, se je pridru?ila ?e misel na tiste, ki so izgubili sorodnike, ter na prijatelje, ki so ostali v Libanonu. V sebi se je nenehno spra?eval: »Zakaj se je to zgodilo? Zakaj se je to zgodilo nam, meni?« Odgovori, ki jih je na?el takrat, so bili povezani s »krivdo«: kriv je bil Hezbolah, ker so zaradi njegovih gro?enj zapustili Libanon, ali pa sami, ker bi morali ostati. Danes pa se zaveda, da ni potreboval odgovora na to, kdo je kriv, ampak zakaj se je vse to zgodilo, kak?en smisel ima.
Ob bole?ini in vpra?anjih se je Rodyjeva dru?ina zatekala k molitvi, vendar pa sam ni mogel pregnati iz glave vpra?anja »Zakaj?« Pravi, da je skoraj pet let vsako no? molil in jokal ter Boga spra?eval: »Zakaj?« Samo Bog je tisti, ki mu je lahko dal odgovor.

Iskanje odgovora, smisla in sre?e

?elel je biti sre?en, vendar je potreboval ta odgovor, saj ga ni?, kar se mu je v ?ivljenju zgodilo, ni osre?ilo: vojna, strahovi, beg, te?ave po begu … ni bilo lahko. Tedaj je mislil, da so sre?ni tisti, ki imajo mo?, bogastvo. Sanjal je, da bi postal ko?arkar, zato je treniral, hodil s prijatelji na zabave; predvsem pa je mislil, da ?e ho?e biti sre?en, ne sme poslu?ati tega, kar ho?ejo njegovi star?i: prepri?an je bil namre?, da se nahaja v tak?ni situaciji, ker so star?i sprejeli odlo?itve, zaradi katerih je njegovo ?ivljenje nesre?no. Ob tem Rody pove, da je sre?o iskal v ?tevilnih vidikih ?ivljenja, tudi napa?nih, in se dotaknil dna brezna. Svojo izku?njo opi?e z naslednjimi besedami: »Bilo je, kot bi posku?al piti vodo iz praznega vodnjaka; ker nisem na?el sre?e, me je to izpraznilo, zastavljal sem si vpra?anja o smislu ?ivljenja«.

Sre?anje z Bogom

Neko? je imel te?ave s kolenom in je bil sam doma, ko je pri?el ?upnik in ga prosil, naj ga nekaj dni spremlja v ?upniji in na misijonu. ?eprav mu ni bilo do tega, ga je pozneje poklical in privolil. In prav tam je do?ivel sre?o in mir, ki ju je iskal. Razumel je, da ?eli biti sre?en v Cerkvi. Najprej je ?elel oditi v samostan, vendar ni bilo mogo?e, ker je bil v Libanonu; v istem trenutku ga je ?kof, ki je sli?al o njegovem poklicu, povabil, naj obi??e semeni??e Redemptoris Mater v Galileji, da bi lahko bolje razumel svojo nadaljnjo pot.
Tam je poslu?al kateheze Neokatehumenske poti, ki so ga nagovorile predvsem z nekaterimi vpra?anji: o Abrahamu in povabilu, naj zapusti svojo de?elo, ter o eksodusu. Pred tem je Rody mislil, da je eksodus, ki ga je do?ivel v svojem ?ivljenju, »tema?na, stra?na zgodovina, ki jo je treba pozabiti«, s pomo?jo katehez pa je na svojo zgodovino za?el gledati z o?mi vere. Res je, da so bili dogodki iz preteklosti te?ki, vendar pa so imeli navsezadnje smisel: pripeljali so ga do sre?anja z Zveli?arjem, ki je klju? do njegove sre?e, kot pravi sam.

Izku?nja milosti molitve in odnosa z Bogom

Njegova duhovni?ka formacija je potekala v semeni??u Redemtporis Mater v Galileji. Po njegovih besedah je bilo ?ivljenje v tem ?asu zelo intenzivno, predvsem v znamenju molitve in ?tudija. V dolo?enem obdobju so se mu za?eli pojavljati dvomi, odlo?ilnega pomena pa je bila izku?nja no?ne molitve. Neko? je bil na vrsti za adoracijo od dveh do treh pono?i in takrat je molil iz pokor??ine. Nato pa se je vrnil v svojo sobo, pri?gal lu? in do?ivel je, da se je tudi v njegovem ?ivljenju ponovno pri?gala lu?: kakor da bi se ga dotaknila milost, za?util je navzo?nost Boga in je od treh do petih zjutraj ostal v osebni molitvi z Gospodom. Za?util je, da je ?lovek lahko sre?en, tudi ?e nima ni?esar, nobenega denarja, lahko je sre?en, ko vidi, da je njegova zgodovina presvetljena. Danes je 37-letni Rody Noura ?upnik v dveh ?upnijah v Galileji, kjer z veseljem opravlja svoje poslanstvo med maronitskimi katoli?kimi verniki.

Klju? do miru

Na podlagi izku?nje Bo?je ljubezni in odpu??anja je tudi sam prosil odpu??anja svojega o?eta, saj je bil dolgo prepri?an, da je bil on razlog za njegovo nesre?o. Danes poudarja, da sta mu vera in ukoreninjenost v Kristusu, knezu miru, omogo?ili, da je za?el blagoslavljati svojo zgodovino ter tiste, ki jih je imel v preteklosti za sovra?nike in razlog za svojo nesre?o. Ob tem doda, da je razumel, da ?lovek lahko ?ivi v miru, vendar je najprej potrebna sprava s seboj in z lastno zgodovino, da bi izkusil, kako nas Bog ljubi.