Umrl je Ennio Morricone. Njegova glasba vsebuje sakralno razse?nost
Andreja ?ervek – Vatikan
Ennio Morricone se je poslovil v 91. letu starosti. Pred nekaj dnevi si je ob nesre?nem padcu zlomil stegnenico in zaradi zapletov umrl danes zjutraj, 6. julija, v eni od rimskih bolni?nic »s tola?bo vere«, kot je sporo?il njegov osebni prijatelj in odvetnik Giorgio Assumma. »Vse do zadnjega je ohranil bistrost in veliko dostojanstvo,« je zapisano v izjavi za javnost. »Poslovil se je od svoje ljubljene Marije, ki ga je predano spremljala vsak trenutek njegovega ?love?kega in poklicnega ?ivljenja in mu bila ob strani do zadnjega diha.« Pogreb bo potekal v dru?inskem krogu, »v spo?tovanju poni?nosti, ki je vedno navdihovala dejanja v njegovem ?ivljenju«.
Ve? kot 500 partitur za film
Morricone se je rodil 10. novembra 1928 v Rimu. Diplomiral je iz trobente in dirigiranja na Konservatoriju sv. Cecilije v Rimu. Njegova glasbena pot je tesno povezana z italijanskim filmskim re?iserjem in scenaristom Sergiom Leonejem, s katerim je postal svetovno znan po svoji glasbi, napisani za njegove filme, kot sta Za prgi??e dolarjev (Per un pugno di dollari) in Bilo je neko? v Ameriki (C’era una volta in America). Napisal je ve? kot 500 partitur za film, kot sta Novi kino Paradi? (Nuovo Cinema Paradiso) in Misijon, delal pa je tudi s Pasolinijem in Gillom Pontecorvom v filmu Bitka za Al?ir. Leta 2007 je prejel Oskarja za ?ivljenjsko delo, leta 2016 pa Oskarja za glasbo za film Quentina Tarantina Osovra?enih osem (The Hateful Eight). Morricone je s svojo ustvarjalnostjo prav tako obogatil italijansko popularno glasbo v 60. letih, na primer Se telefonando in Sapore di sale.
Izjemen in genialen umetnik
Italijanski predsednik Sergio Mattarella je zapisal, da nas je smrt Ennia Morriconeja prikraj?ala za »izjemnega in genialnega umetnika«. Opisal ga je kot »glasbenika, ki je isto?asno prefinjen in ljudski« in ki je »zapustil globoko sled v zgodovini glasbe druge polovice 19. stoletja. S svojimi partiturami je zelo prispeval k raz?iritvi in okrepitvi ugleda Italije v svetu.«
Med glasbo in vero
Morricone je leta 2019 od pape?a Fran?i?ka prejel zlato medaljo pontifikata za svoje »izjemno umetni?ko delo, ki je vsebovalo vidike verske narave«. Podelil mu jo je kardinal Gianfranco Ravasi, predsednik Pape?kega sveta za kulturo. Kot je zapisal prek Twitterja: »Izro?am ga Bogu, naj ga sprejme v nebe?ko harmonijo in mu morda zaupa nalogo, da pripravi kak?no partituro za angelske zbore.« ?eprav je Morricone lansko leto odlo?il dirigentsko palico, pa je na veliko presene?enje sprejel povabilo in dirigiral koncert v dvorani Pavla VI. v Vatikanu. »Nisem mogel re?i ne,« je bil njegov odgovor.
Kardinal Ravasi je za Radio Vatikan zatrdil, da je Morriconejeva glasba, kljub raznovrstnosti ?anrov, izra?ala duhovnost in vernost. Z njim se je osebno ve?krat sre?al. »Moram priznati,« je dejal, »da se ga ne bomo spominjali samo po pomembnem kinematografskem ?anru. Vemo, kako je na tem podro?ju bil izviren in sporo?ilen, predvsem kar se ti?e katoli?kega sveta – tipi?en primer je film Misijon.« Ravasi se Morriconeja spominja v povezavi z dvema posebnima dogodkoma, ki sta bila izklju?no duhovne narave: »Eden je sre?anje in nekajdnevno bivanje z njim na Poljskem, ko je pripravil Oratorij za Janeza Pavla II. Drugi dogodek pa je sre?anje, ki se je zgodilo 15. aprila 2019, ko sem mu v imenu pape?a Fran?i?ka izro?il zlato medaljo pontifikata za njegovo glasbeno delo. Ta dva trenutka pri?ujeta to, kar je on vedno potrjeval: svojo vero.«
Ravasi je izpostavil versko razse?nost Morriconejeve glasbe: »Zagotovo je imel posebno zanimanje tudi za pisanje sakralne glasbe ali glasbe z verskim vidikom. To mi je Morricone tudi ve?krat povedal. Ta vidik je bil v njem: ustvarjati glasbo kot tako, kakor jo je on izra?al, ko je prehajal med razli?nimi ?anri, z dolo?enega vidika nepredstavljivimi. […] Izjemna glasba, ki jo je ponujal, ima v sebi to, kar trdi tradicija, da je glasba iz dolo?enih vidikov jezik prese?nega, je jezik, ki pripoveduje o skrivnosti. Tudi ko govori lai?no, je njena lepota nekaj, kar nas postopoma vodi proti ve?nemu in neskon?nemu.«
Spo?tovanje in strah pred svetim
Razse?nost svetega v Morriconejevi glasbi je izpostavil tudi Marco Frisina, duhovnik, skladatelj in dirigent zbora rimske ?kofije, ki je z Morriconejem ve?krat sodeloval, na primer pri pripravi koncerta za revne v vatikanski dvorani Pavla VI., 12. novembra 2016, in ob sklepu jubilejnega leta usmiljenja.
»Vedno se je hotel lotiti sakralnega vidika, do katerega je imel, rekel bi, skorajda nekaj strahu,« je za Radio Vatikan zatrdil Frisina, danes rektor bazilike sv. Cecilije v Rimu. »Spomnim se, ko je pisal glasbo za ma?o v ?ast pape?u Fran?i?ku, ki je bila izvedena v cerkvi Jezusovega imena leta 2015 v Rimu: o njej je govoril z navdu?enjem, kakor da bi ?lo za cilj njegove kariere. Zagotovo se v njegovem delu – kar se razume tudi iz glasbe, ki jo je pisal za filme, dovolj se je spomniti Misijona – ponavlja duhovno ali celo izrecno versko sklicevanje. Stvarnost bo?anskega je bila zanj stvarnost, s katero je treba vedno delati ra?une in je bila vedno smatrana kot vrh, kot nekaj, k ?emur te?iti. Spomnim se njegove velike vznesenosti, ko sva skupaj pripravila koncert za revne v Vatikanu, leta 2016. Takoj mi je rekel 'ja', zastonj, ko sem ga povabil. In bilo je prekrasno, kajti takoj se je uglasil z dogodkom, bil je ganjen, ?ustven. Zavedal se je velike vrednosti, ki jo je predstavljalo sodelovanje v tako lepem in vzvi?enem glasbenem dogodku. Po tem lahko razumemo njegov odnos z Bogom.«
