杏MAP导航

Andreja ?ervek – Vatikan

»Irelevantnost ni usoda kristjanov. In ni niti usoda Sredozemlja 21. stoletja,« zatrjuje Roccucci, ki je na sre?anju v Bariju govoril o kr??anskem upanju v Sredozemlju ter izzivih, pred katerimi se nahaja na?a doba. Izpostavlja, da se v tem na?em ?asu se ne smemo predati nepomembnosti nekega obrobnega dela, ki ima dekorativni ali tola?ilni zna?aj. »Imamo veliko nalogo. Po evangeljskem oznanilu smo poklicani oblikovati zgodovino. Resni?no kr??ansko upanje, ki i??e eshatolo?ko kraljestvo, vedno proizvaja zgodovino,« zatrjuje.

Po njegovih besedah je v Sredozemlju, ki je ranjeno z mnogimi konflikti, velika ?eja po miru: »Mir potrebuje dialog in prijateljstvo, izgrajevanje mostov in preseganje zidov lo?itve in sovra?tva. V dana?njem globalnem svetu, v Sredozemlju, kjer ?ivijo mo?ki in ?enske, dezorientirani in pogosto polni strahu, je kr??ansko upanje nujnost in odgovornost. In to je tudi pred izzivi epohalne spremembe, ki globoko zaznamuje sredozemske dru?be.«

Po Roccuccijevem prepri?anju so pred nami izzivi, pred katerimi ne moremo ostati mirni, ?e manj pa vdani ali brezbri?ni. »Treba je gojiti vznemirjenost, ki bo postala prero?ki glas in isto?asno ustvarjalno in velikodu?no iskanje konkretnih in evangeljskih odgovorov, ki bodo vplivali na realnost in spro?ili procese sprememb. Avtenti?na vera, ki ni nikoli lagodna in individualisti?na, namre? vedno vklju?uje globoko ?eljo po spremembi sveta. To je dru?bena in zgodovinska zna?ilnost kr??anstva, ki je ni ni? manj v globalnem svetu. Kr??anska izku?nja na?ih skupnosti ne sme ostati brez dru?benih posledic.«

Sredozemlje je bilo skozi zgodovino morje sre?anj in izmenjav, a tudi sporov in konfliktov, pri ?emer je Roccucci spomnil na mnoga vojna obmo?ja tako v preteklosti in danes. »Mnoge katoli?ke skupnosti so ?ivele in ?e vedno ?ivijo dramo vojne v svojih dr?avah. In te vojne so vpra?anje za vse kristjane v Sredozemlju. Kaj lahko storimo za mir? To ni vpra?anje, ki se nana?a samo na nekoga, ki ima v rokah vzvode politi?ne, voja?ke in ekonomske oblasti. V tem te?kem ?asu je posebna odgovornost na kristjanih. […] Prvi izziv za Cerkve v Sredozemlju je mir. Kako prispevati k miru? Kako pospe?evati mirovna posredovanja in spravo? Kako izraziti jasno evangeljsko izbiro nenasilja v dru?bi, ki je nasilna in ki do?ivlja nasilje zaradi vojne?«

Gre za vpra?anja, ki se nana?ajo tudi na dr?ave sredozemske Evrope, ki niso izvzete iz odgovornosti za mir. Vojna ?iri nasilje v dru?bah, jih prekriva s sovra?tvom, kar je vedno bolj zaznavno v javni razpravi in vsakdanjem ?ivljenju. ?irijo se oro?ja. Militarizem postaja mikaven v veljavnih dru?benih sektorjih. Opa?a se rehabilitacija vojne, ki je razumljena kot legitimno sredstvo za re?evanje konfliktnih situacij in doseganje politi?nih ciljev. »Gre za velik izziv za kristjane, ki so iz evangelija miru naredili svojo usmeritev. In to je tudi za katoli?ko Cerkev, katere pape?i so od Benedikta XV. med prvo svetovno vojno, skozi devetnajsto stoletje in vse do danes zoreli v jasni in nepreklicni obsodbi vojne.«

Roccucci med drugim zatrjuje, da je danes naloga miru tudi vzgoja za mir: »Je izziv, h kateremu so kr??anske skupnosti poklicane pristopiti. Vzgoja za mir, da bi se porazilo sovra?tvo.« Za zoperstavljanje sovra?tvu in predsodkom so potrebni konkretne poti ter trden dialog in prijateljstvo. »Potrebno je tkivo prijateljstva, sobivanja in gostoljubnosti v na?ih dru?bah,« kar je po Roccuccijevem mnenju posebno poslanstvo Cerkva v Sredozemlju.