杏MAP导航

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Strate?ka vloga, sporazumi z dr?avami

Maroko ima zaradi svoje lege pomembno strate?ko vlogo na podro?ju trgovskega prometa preko Gibraltarskega prekopa, postopoma se uveljavlja kot trgovska vrata celotne afri?ke celine. V zadnjih desetletjih je dr?ava sklenila pribli?no 55 dvostranskih sporazumov proste izmenjave – tako z dr?avami na severni obali Sredozemskega morja, predvsem z Evropsko unijo, kot tudi z ZDA, Tur?ijo, Egiptom, Jordanijo in v zadnjem ?asu s Kitajsko, Indijo, Brazilijo in drugimi latinskoameri?kimi in afri?kimi dr?avami. Tudi z veliko ve?ino severnoafri?kih dr?av, s katerimi deli jezik, kulturo in vero, je v prijateljskih odnosih. Izjema je Al?irija, s katero mora razre?iti ?e nekaj sporov.

Od francosko-?panske nadoblasti do neodvisnosti

V prvi polovici prej?njega stoletja je bil Maroko na jugu francoski protektorat (1912 – 1955), severni del pa je bil ?panska kolonija (1912 – 1956). Maro?ki sultan Mohamed V., ki je pri?el na oblast leta 1927, je za?el z gibanjem za neodvisnost. Zato je bil izgnan na Madagaskar, od koder se je vrnil 16. novembra leta 1955, avgusta leta 1957 pa je svoj naziv »sultan« zamenjal z nazivom »maro?ki kralj«. Maroko je postal neodvisen leta 1956, novembra istega leta so njegovo samostojnost priznali tudi Zdru?eni narodi.

Kralj: Mohamedov potomec, princ in poveljnik vernikov

Maro?ka monarhija znotraj muslimanskega sveta ?e danes u?iva velik ugled. Njena legitimnost je utemeljena tudi na verski osnovi: maro?ki kralji, ki so potomci preroka Mohameda, imajo naziv »princ« in »poveljnik vernikov«. Na ta na?in je monarhija privzela sakralno vrednost, tako da v njej ni pri?lo do fundamentalisti?nih odklonov. ?eprav v dr?avi obstajajo tudi organizacije, ki so povezane s skupinami, ki razlagajo islam na integralisti?en na?in, pa v zadnjih letih ni bilo mogo?e zaslediti ekstremisti?ne radikalizacije po al?irskem ali egiptovskem vzoru.

Kralji zadnjih desetletij

Leta 1961 je kralja Mohameda V. nasledil njegov sin Hasan II., tega pa leta 1999 dana?nji kralj Mohamed VI. Ta je dovolil, da so se nekateri politi?ni nasprotniki, ki jih je njegov o?e izgnal, vrnili v domovino. Omogo?il je obnovitev – skromno, a  realno – demokrati?nega ?ivljenja, s tem, ko je zagotovil prostor za javno soo?anje ter zagotovil politi?no in dr?avljansko svobodo.

Demokracija, naklonjenost zahodu

Po arabskih revolucijah leta 2011, ki – za razliko od drugih dr?av – niso zamajale temelja maro?ke dr?ave, je Mohamed VI. dovolil novo revizijo ustave. Od tedaj dr?ava sledi bolj demokrati?nemu in zahodu naklonjenemu vzoru, ki priznava pomembno vlogo politi?nim strankam in predstavni?kim skup??inam.

Parlament, volitve

V Maroku je zakonodajna oblast zaupana dvodomnemu parlamentu, ki je sestavljen iz predstavni?kega doma in svetni?kega doma. V prvem je 395 sede?ev, od tega jih je 50 namenjenih ?enskam, in sicer so razdeljeni glede na izid splo?nih volitev vsakih pet let. Drugi dom pa tvori 120 ?lanov, ki jih izvolijo lokalni organi, sindikati in vmesne skupnosti. Prve resni?no svobodne in demokrati?ne volitve so v Maroku potekale leta 1997.

Zmerna islamska stranka »Pravi?nost in razvoj«

Na volitvah novembra leta 2011 je, po valu protestov arabskih pomladi, zmagala zmerna islamska stranka »Pravi?nost in razvoj«. Zanjo sta zna?ilna konzervatizem in zvestoba monarhiji. Stranka se ima za varuha (islamske) nacionalne identitete in nasprotuje pobudam, ki bi ogro?ale muslimansko tradicijo in vodile k nadaljnjemu uvajanju »zahodnih idej« v maro?ko dru?bo. Prav tako pa nasprotuje tudi vsakr?ni obliki politi?nega radikalizma, ki bi temeljil na religiji. Stranka »Pravi?nost in razvoj« je zmagala tudi na zadnjih volitvah leta 2016 in dobila 125 sede?ev v parlamentu.

V zadnjih dveh letih je v dr?avi zaznati ve?jo politi?no nestabilnost, ki je skupaj z drugimi socialnimi problemi razlog za vedno ve?je nezadovoljstvo prebivalcev.

Protimonarhisti?no gibanje »Pravi?nost in karitativnost«

Edino islamsko in protimonarhisti?no gibanje v Maroku se imenuje »Pravi?nost in karitativnost«. S pravnega vidika je nelegalno, vendar pa ga oblasti tolerirajo. Nikoli ga niso imeli za politi?no stranko v pravem pomenu besede, zato tudi nima predstavnikov v parlamentu. Njegov ustanovitelj, Sayd Abd al-Salam Yasin (1928 – 2012) je kralja obto?eval, da je podlegel laskanju zahoda in da nasprotuje religiji.

»Avtohtone ekstremisti?ne celice«

V dr?avi pa obstajajo tudi pomembne »avtohtone ekstremisti?ne celice«, ki so leta 2003 in 2011 izvedle teroristi?na napada. Nekatere so povezane tudi z Al Kaido in so dejavne v Tuniziji, Mavretaniji, Al?iriji in Maliju.

»Tuji bojevniki«

Nedavni pojav, s katerim se mora soo?ati Maroko, pa so t.i. »tuji bojevniki«, ki povzro?ajo probleme glede varnosti, kar bi lahko ogrozilo turisti?ni sektor, ki je za dr?avo zelo pomemben in vanj tudi veliko vlaga. Maroko je bil namre? skupaj s Tunizijo najve?ji izvoznik d?ihadistov (pribli?no 1.500) na ozemljih, ki jih je osvojila t.i. islamska dr?ava, in ti so se po njenem padcu verjetno ve?inoma vrnili v svoje dr?ave.

Odgovor Maroka na nasilje in islamsko radikalizacijo

Odgovor Maroka na nasilje in islamsko radikalizacijo temelji na treh stebrih: varnostnem, socialnem in verskem. Tako so zelo aktivne varnostne slu?be, voditelji so obljubili pomo? v boju proti rev??ini, da bi odpravili glavni razlog, ki primora mlade, da se pridru?ijo d?ihadisti?nim organizacijam. Ve? pozornosti je namenjene tudi nadzoru formacije mladih imamov (pribli?no 30.000) ter spremljanju pridig, ki jih imajo verski voditelji med petkovimi molitvami.

Novost: murshidat

Pomembna novost so tudi t.i. murshidat, mlade ?enske (pribli?no 200), ki imajo nalogo duhovnega spremljanja ?ensk in svetovanja v dru?inskih zadevah, vendar pa ne morejo voditi petkove molitve.