Pape? Leon XIV.: Lahko vidimo in gremo mimo, lahko pa vidimo in se usmilimo
Leon XIV.
Bratje in sestre, z vami delim veselje ob obhajanju te evharistije in ?elim pozdraviti vse navzo?e: ?upnijsko skupnost, duhovnike, ?kofa ?kofije, njegovo eminenco, civilne in voja?ke oblasti.
V evangeliju dana?nje nedelje, ki smo ga sli?ali, gre za eno najlep?ih in najbolj sugestivnih prilik, ki jih je povedal Jezus – vsi jo poznamo – priliko o usmiljenem Samarijanu (Lk 10,25–37).
Ta pripoved nas ?e danes izziva. Postavlja pod vpra?aj na?a ?ivljenja, pretresa mir na?e zaspane ali raztresene vesti in nas spodbuja, da se upremo tveganju samozadostne vere, zakoreninjene v zunanjem spo?tovanju postave, a nesposobne ?utiti in delovati z isto so?utno Bo?jo notranjostjo.
So?utje je pravzaprav v sredi??u prilike. In ?eprav je res, da je v evangelijski pripovedi opisano skozi dejanja Samarijana, je prva stvar, ki jo odlomek poudarja, pogled. Dejansko, pri soo?anju z ranjenim mo?em, ki le?i ob cesti, potem ko je padel v roke roparjev, evangelij pravi o duhovniku in levitu: »Videl ga je in ?el mimo« (v. 32); o Samarijanu pa evangelij pravi: »Videl ga je in se ga usmilil« (v. 33).
Dragi bratje in sestre, v pogledu je lahko razlika, ker izra?a to, kar je v srcu. Lahko se vidi in gre mimo ali pa se vidi in za?uti so?utje. Obstaja zunanji, raztresen in prenagljen na?in gledanja, na?in gledanja, ki se pretvarja, da ne vidi, torej ne da bi se pustil dotakniti se in ne da bi ga situacija izzvala. In obstaja na?in gledanja z o?mi srca, z globljim pogledom, z empatijo, ki nam omogo?a, da vstopimo v situacijo drugega, nas naredi notranje udele?ene, se nas dotakne, nas pretrese, postavi vpra?anje o na?em ?ivljenju in na?i odgovornosti.
Prvi pogled, ki ga ?eli posredovati prilika, je tisti, ki ga je Bog imel do nas, da bi se tudi mi nau?ili videti drug drugega z njegovimi istimi o?mi, polnimi ljubezni in so?utja drug do drugega. Usmiljeni Samarijan je namre? najprej in predvsem podoba Jezusa, ve?nega Sina, ki ga je O?e poslal v zgodovino prav zato, ker je gledal na ?love?tvo, ne da bi ga spregledal, z o?mi, srcem in globino ?ustev ter so?utja. Kakor mo? v evangeliju, ki se je iz Jeruzalema spustil v Jeriho, se je tudi ?love?tvo spustilo v brezno smrti in se mora ?e danes pogosto spopadati s temo zla, s trpljenjem, z rev??ino, z absurdnostjo smrti. Bog pa nas je pogledal s so?utjem, ?elel nam je sam utrti pot, se spustil med nas in v Jezusu, usmiljenem Samarijanu pri?el ozdravit na?e rane ter na nas izlil olje svoje ljubezni in usmiljenja.
Pape? Fran?i?ek nas je ve?krat spomnil, da je Bog usmiljenje in so?utje, in je potrdil, da je Jezus »O?etovo so?utje do nas« (Angel Gospodov, 14. julij 2019). On je usmiljeni Samarijan, ki nam je pri?el naproti. On, pravi sv. Avgu?tin, »se je hotel imenovati na? bli?nji. Gospod Jezus Kristus nam namre? daje razumeti, da je On sam pomagal napol mrtvemu ?loveku, ki je le?al ob cesti, zlorabljen in zapu??en od roparjev« (Kr??anski nauk, I, 30.33).
Razumemo torej, zakaj prilika izziva tudi vsakega od nas: ker je Kristus razodetje so?utnega Boga. Verovati vanj in hoditi za njim kot njegovi u?enci pomeni pustiti se preobraziti, da bi tudi mi lahko delili njegove ob?utke: srce, ki je ganjeno; pogled, ki vidi in ne gre mimo; dve roki, ki pomagata in bla?ita rane; mo?na ramena, ki nosita tistega v stiski.
Dana?nje prvo berilo, ko nas vodi k poslu?anju Mojzesovih besed, nam pove, da poslu?nost Gospodovim zapovedim in spreobrnitev k njemu ne pomeni mno?enja zunanjih dejanj, temve? pomeni vrnitev k svojemu srcu, da se odkrije, da je prav tam Bog zapisal zakon ljubezni. ?e v globinah svojega ?ivljenja odkrijemo, da nas Kristus kot usmiljeni Samarijan ljubi in skrbi za nas, smo tudi mi spodbujeni, da ljubimo na enak na?in in bomo postali so?utni kakor On. Ozdravljeni in ljubljeni od Kristusa, tudi mi postanemo znamenja njegove ljubezni in so?utja v svetu.
Bratje in sestre, danes potrebujemo to revolucijo ljubezni. Danes je ta pot, ki se spu??a iz Jeruzalema v Jeriho, mesto pod morsko gladino; pot, po kateri hodijo vsi, ki se pogrezajo v zlo, trpljenje in rev??ino; je pot toliko ljudi, ki jih bremenijo te?ave ali so ranjeni zaradi ?ivljenjskih okoli??in; je pot vseh tistih, ki se »spu??ajo« do te mere, da se izgubijo in dose?ejo dno. In je pot mnogih ljudstev, ki so oropana in izropana, ?rtev zatiralskih politi?nih sistemov, ekonomije, ki jih sili v rev??ino, vojne, ki ubija njihove sanje in njihova ?ivljenja.
In kaj storimo mi? Ali vidimo in gremo naprej ali pa pustimo prebosti si srce kot Samarijan? V?asih smo zadovoljni zgolj z opravljanjem svoje dol?nosti ali pa za svoje bli?nje imamo le tiste v svojem krogu, tiste, ki mislijo kot mi, tiste iste narodnosti ali vere. Toda Jezus obrne perspektivo, ko nam predstavi Samarijana, tujca in heretika, ki postane bli?nji temu ranjenemu ?loveku. In nas prosi, da storimo enako.
Samarijan, je zapisal Benedikt XVI., »ne spra?uje, kako dale? segajo njegove dol?nosti solidarnosti, niti katere zasluge so potrebne za ve?no ?ivljenje. Zgodi se nekaj drugega: zaboli ga v dno srca [...]. ?e bi bilo vpra?anje: 'Ali je Samarijan tudi moj bli?nji?', bi bil v dani situaciji odgovor precej jasen 'ne'. Toda glejte, Jezus vpra?anje obrne na glavo: Samarijan, tujec, sam postane bli?nji in mi poka?e, da se moram, za?en?i od znotraj, nau?iti biti bli?nji in da odgovor ?e nosim v sebi. Moram postati oseba, ki ljubi, oseba, katere srce je odprto za potrebe drugih«. (Jezus iz Nazareta, 234)
Videti, ne da bi ?li mimo, ustaviti na?e natrpane teke, pustiti, da me zaradi ?ivljenja drugega, kdorkoli ?e je, s svojimi potrebami in trpljenjem zaboli v srce. To nas zbli?a drug z drugim, ustvarja resni?no bratstvo, ru?i zidove in ograje. In kon?no, ljubezen si napravi prostor, postaja mo?nej?a od zla in smrti.
Dragi moji, glejmo Kristusa, usmiljenega Samarijana, in danes znova prisluhnimo njegovemu glasu, ki vsakemu od nas pravi: »Pojdi in tudi ti tako delaj!« (v. 37).
