Poslanica svetega o?eta Leona XIV. za 9. svetovni dan revnih
Leon XIV.
POSLANICA SVETEGA O?ETA
za 9. svetovni dan revnih
16. novembra 2025, 33. nedelja med letom
»Kajti ti, o Gospod, si moje upanje« (Ps 71,5).
1. »Kajti ti, o Gospod, si moje upanje« (Ps 71,5). Te besede so privrele iz srca, ki ga stiskajo hude te?ave. »Dal si mi videti stiske, mnoge in hude« (v. 20), pravi psalmist. Kljub temu je njegov duh odprt in zaupljiv, ker je trden v veri, ki prepoznava Bo?jo podporo in jo izpoveduje: »Ti si moja pe?ina in moja trdnjava« (v. 3). Od tod zvira neomajno zaupanje, da upanje vanj ne razo?ara: »K tebi, Gospod, se zatekam, naj ne bom osramo?en na veke« (v. 1).
Sredi ?ivljenjskih preizku?enj upanje po?ivlja trdna in vzpodbudna gotovost Bo?je ljubezni, ki je po Svetem Duhu izlita v na?a srca. Zato upanje ne osramoti (prim. Rim 5,5) in sv. Pavel lahko napi?e Timoteju: »Za to se namre? trudimo in bojujemo, ker zaupamo ?ivemu Bogu« (1 Tim 4,10). ?ivi Bog je namre? »Bog upanja« (Rim 15,13), ki je v Kristusu po njegovi smrti in vstajenju postal »na?e upanje« (1 Tim 1,1). Ne smemo pozabiti, da smo bili re?eni v tem upanju, v katerem moramo ostati zakoreninjeni.
2. Revni lahko postane pri?a mo?nega in zanesljivega upanja prav zato, ker ga izpoveduje v negotovih ?ivljenjskih pogojih, v pomanjkanju, krhkosti in odrinjenosti. Ne zana?a se na varnost, ki jo dajeta mo? in imetje; nasprotno, zaradi njih trpi in je pogosto njuna ?rtev. Njegovo upanje lahko po?iva samo nekje drugje. Ko priznavamo, da je Bog na?e prvo in edino upanje, tudi mi preidemo od minljivih upanj k trajnemu upanju. Ob ?elji, da bi Boga imeli za spremljevalca na poti, bogastvo dobi pravo mesto, ker odkrijemo pravi zaklad, ki ga resni?no potrebujemo. Jasno in mo?no odmevajo besede, s katerimi je Gospod Jezus spodbujal svoje u?ence: »»Ne nabirajte si zakladov na zemlji, kjer jih uni?ujeta molj in rja in kjer tatovi vlamljajo in kradejo; nabirajte si raje zaklade v nebesih, kjer jih ne uni?ujeta ne molj ne rja in kjer tatovi ne vlamljajo in ne kradejo« (Mt 6,19-20).
3. Najve?ja rev??ina je nepoznavanje Boga. Na to nas je spomnil pape? Fran?i?ek, ko je v Evangelii gaudium zapisal: »najhuj?e izklju?evanje, zaradi katerega ubogi trpijo, je pomanjkanje duhovne naklonjenosti. Velikanska ve?ina revnih je posebej odprta za vero. Potrebujejo Boga. Ne smemo opustiti tega, da bi jim podarili njegovo prijateljstvo, njegov blagoslov, njegovo besedo, obhajanje zakramentov in jim pokazali pot rasti in zorenja v veri« (?t. 200). Tukaj gre za temeljno in popolnoma izvirno zavest o tem, kako najti v Bogu svoj zaklad. Apostol Janez namre? vztraja: »?e kdo pravi: 'Ljubim Boga', pa sovra?i svojega brata, je la?nivec; kdor namre? ne ljubi svojega brata, ki ga je videl, ne more ljubiti Boga, ki ga ni videl« (1 Jn 4,20).
To je pravilo vere in skrivnost upanja: vse dobrine te zemlje, materialne resni?nosti, svetni u?itki, ekonomsko blagostanje kljub temu, da so pomembni, niso dovolj, da bi osre?ili srce. Bogastvo pogosto slepi in vodi v dramati?ne razmere rev??ine, najprej od vseh v prepri?anje, da Boga ne potrebujemo, in ?ivljenje ?ivimo neodvisno od Njega. Na misel mi prihajajo besede sv. Avgu?tina: »Vse tvoje upanje naj bo Bog: ?uti potrebo po Njem, da te bo On napolnil. Brez njega te bo vse, kar bo? imel, naredilo ?e bolj praznega« (Enarr. in Ps. 85,3).
4. Kr??ansko upanje, na katero se sklicuje Bo?ja Beseda, je gotovost na poti ?ivljenja, ker ni odvisno od ?love?kih mo?i, ampak od obljube Boga, ki je vedno zvest. Zato so kristjani ?e od za?etka hoteli upanje poistovetiti s simbolom sidra, ki daje ustaljenost in varnost. Kr??ansko upanje je kot sidro, ki pritrdi na?e srce na obljubo Gospoda Jezusa, ki nas je re?il s svojo smrtjo in vstajenjem in ki se bo spet vrnil med nas. To upanje kot resni?no obzorje ?e naprej ka?e »novo nebo« in »novo zemljo« (2 Pt 3,13), kjer bo ?ivljenje vseh stvari na?lo svoj pristni smisel, saj je na?a prava domovina v nebesih (prim. Flp 3,20).
Potemtakem nas Bo?je mesto anga?ira za mesta ljudi. Ta morajo ?e sedaj za?eti biti njemu podobna. Upanje, ki ga podpira Bo?ja ljubezen, izlita v na?a srca po Svetem Duhu (prim. Rim. 5,5), preobrazi ?love?ko srce v rodovitno zemljo, kjer lahko vzklije ljubezen za ?ivljenje sveta. Cerkveno izro?ilo nenehno potrjuje to kro?enje med tremi teolo?kimi krepostmi: vero, upanjem in ljubeznijo. Upanje se rojeva iz vere, ki ga hrani in podpira na temelju ljubezni, ki je mati vseh kreposti. In ljubezen potrebujemo danes, sedaj. Ni obljuba, ampak resni?nost, na katero gledamo z veseljem in odgovornostjo. Vklju?uje nas, ko na?e odlo?itve usmerja k skupnemu dobremu. Komur manjka ljubezni, mu ne manjka samo vere in upanja, ampak jemlje upanje svojemu bli?njemu.
5. Svetopisemsko povabilo k upanju torej s seboj prina?a dol?nost, da brez odla?anja prevzamemo povezane odgovornosti v zgodovini. Ljubezen namre? »predstavlja najvi?jo socialno zapoved« (Katekizem Katoli?ke Cerkve, 1889). Rev??ina ima strukturne vzroke, s katerimi se je treba soo?iti in jih odstraniti. Medtem ko se to dogaja, smo vsi poklicani k ustvarjanju novih znamenj upanja, ki pri?ajo o kr??anski ljubezni, kot so to delali mnogi svetniki in svetnice v vseh obdobjih. Bolni?nice in ?ole, na primer, so ustanove, ki so jih ustvarili za izra?anje sprejemanja naj?ibkej?ih in najbolj odrinjenih. Sedaj bi morale biti del javne politike vsake dr?ave, vendar vojne in neenakosti to pogosto ?e vedno prepre?ujejo.
Znamenja upanja danes vedno bolj postajajo dru?inski domovi, skupnosti za mladoletnike, centri za poslu?anje in sprejem, kuhinje za uboge, preno?i??a, javne ?ole. Koliko pogosto skritih znamenj je, na katere morda nismo pozorni, pa so vendar tako pomembna, da se otresemo brezbri?nosti in izzovejo prizadevanje v razli?nih oblikah prostovoljstva!
Revni za Cerkev niso nekaj, kar odvra?a pozornost, ampak najbolj ljubljeni bratje in sestre, ker vsak izmed njih s svojim ?ivljenjem, pa tudi z besedami in modrostjo, ki jo prina?a, povzro?i, da se z lastno roko dotaknemo evangeljske resnice. Zato je namen Svetovnega dneva revnih spomniti na?e skupnosti, da so revni v sredi??u celotnega pastoralnega dela. Ne samo njegovega karitativnega vidika, ampak enako tudi vsega, kar Cerkev praznuje in oznanja. Bog je sprejel njihovo rev??ino, da bi obogateli po njihovih glasovih, njihovih zgodbah in obrazih. Vse oblike rev??ine, nobena ni izklju?ena, so klic, da konkretno ?ivimo evangelij in dajemo u?inkovita znamenja upanja.
6. To je povabilo, ki prihaja iz obhajanja jubileja. Ni naklju?je, da se Svetovni dan revnih praznuje proti koncu tega leta milosti. Ko bodo sveta vrata zaprta, bomo morali ohranjati in posredovati bo?je darove, ki so bili izliti v na?e roke skozi celo leto molitve, spreobrnjenja in pri?evanja. Ubogi niso objekti na?e pastorale, ampak ustvarjalni subjekti, ki nas spodbujajo, da najdemo vedno nove na?ine, kako danes ?iveti evangelij. Spri?o zaporedja vedno novih valov obubo?anja obstaja nevarnost, da se navadimo in se vdamo. Vsak dan sre?ujemo revne ali obubo?ane ljudi in v?asih se lahko zgodi, da imamo tudi sami manj, da izgubimo to, kar se nam je v?asih zdelo varno: dom, primerna hrana za vsak dan, dostop do zdravstvene oskrbe, dobra raven izobrazbe in informiranosti, svoboda vere in svoboda izra?anja.
S spodbujanjem skupnega dobrega ima na?a dru?bena odgovornost temelj v Bo?jem stvariteljskem dejanju, ki vsem daje dobrine zemlje: kakor te, tako morajo biti enako dostopni tudi sadovi ?lovekovega dela. Pomo? reve?u je namre? prej vpra?anje pravi?nosti kot ljubezni. Kakor pripominja sv. Avgu?tin: »La?nemu daje? kruh, bolje pa bi bilo, da nih?e ne bi bil la?en, ?etudi na ta na?in ne bi imeli nikogar, ki bi mu ga dal. Obleko daje? nagim, a koliko bolje bi bilo, ?e bi vsi imeli obleko in ne bi bilo te rev??ine« (Commento a 1Gv, VIII, 5).
Zato upam, da bo to jubilejno leto spodbudilo razvoj politik proti starim in novim oblikam rev??ine, pa tudi novih pobud za podporo in pomo? najbolj ubogim med ubogimi. Delo, izobra?evanje, dom, zdravje so pogoji varnosti, ki se nikoli ne uveljavi z oro?jem. ?estitam vam za ?e obstoje?e pobude in za prizadevanja, ki jih vsak dan na mednarodni ravni ka?e veliko mo?kih in ?ensk dobre volje.
Zaupajmo se Presveti Mariji, tola?nici ?alostnih in skupaj z njo zapojmo pesem upanja z besedami Te Deum: »In Te, Domine, speravi, non confundar in aeternum - Gospod, vate upam, nikoli ne bom razo?aran.«
Vatikan, 13. junija 2025, spomin sv. Antona Padovanskega, zavetnika ubogih
LEON PP. XIV
