杏MAP导航

Pape? Leon XIV.

Homilija svetega o?eta ob jubileju dru?in, 
otrok, starih star?ev in ostarelih 
1. junij 2025

Pravkar oznanjeni evangelij nam prikazuje Jezusa, ki pri zadnji ve?erji moli za nas (prim. Jn 17,20). Bo?ja Beseda, u?love?ena, zdaj tik pred koncem svojega zemeljskega ?ivljenja, misli na nas svoje brate, in z mo?jo Svetega Duha postane blagoslov, pro?nja in slava O?etu. In tudi mi, ko vstopamo polni za?udenja in zaupanja v Jezusovo molitev, smo z njegovo lastno ljubeznijo vklju?eni v velik projekt, ki zadeva celotno ?love?tvo.

Kristus pravzaprav zahteva, da smo vsi »eno« (v. 21). To je najve?je dobro, ki si ga lahko za?elimo, saj ta vesoljna zveza med bitji uresni?uje ve?no ob?estvo ljubezni, v kateri se identificira Bog sam kot O?e, ki daje ?ivljenje, Sin, ki ga sprejema, in Duh, ki ga razdeljuje.

Gospod ne ?eli, da bi se, da bi bili eno, zdru?ili v nejasno mno?ico, kot anonimni blok, ampak ?eli, da bi bili eno: »kakor si ti, O?e, v meni in jaz v tebi, da bi bili tudi oni v naju« (v. 21). Enost, za katero Jezus moli, je torej ob?estvo, ki temelji na isti ljubezni, s katero ljubi Bog, iz katere prihajata na svet ?ivljenje in zveli?anje. In kot taka je najprej darilo, ki ga je pri?el prinesti Jezus. Iz svojega ?love?kega srca namre? Bo?ji Sin nagovarja O?eta z besedami: »Jaz v njih in ti v meni, da bi bili popolnoma eno. Naj svet spozna, da si me ti poslal in da si jih ljubil, kakor si ljubil mene« (v. 23).

Z ob?udovanjem poslu?ajmo te besede. Jezus nam razodeva, da nas Bog ljubi, kakor ljubi samega sebe. O?e nas ne ljubi manj, kot ljubi svojega Edinorojenega Sina, torej neskon?no. Bog ne ljubi manj, ker ljubi prvi, ljubi prvi! O tem pri?a sam Kristus, ko pravi O?etu: »Ti si me ljubil pred stvarjenjem sveta« (v. 24). In prav tako je: Bog je v svojem usmiljenju vedno ?elel objeti vse ljudi in prav njegovo ?ivljenje, dano za nas v Kristusu, nas dela eno, kar nas povezuje med seboj. Poslu?anje tega evangelija danes ob jubileju dru?in in otrok, starih star?ev in ostarelih, nas navdaja z veseljem.

Ljubljeni, prejeli smo ?ivljenje, preden smo si ga ?eleli. Kot je u?il pape? Fran?i?ek, so »vsi ljudje otroci, vendar nih?e od nas ni odlo?al o tem, da bi se rodil« (Angel Gospodov, 1. januar 2025). Ne samo to. Takoj ko smo se rodili, smo za ?ivljenje potrebovali druge, tega ne bi zmogli sami. Nekdo drug nas je re?il, poskrbel za nas, za na?e telo in duha. Vsi torej ?ivimo zahvaljujo? odnosu, to je svobodni in osvobajajo?i vezi ?love?nosti in medsebojne skrbi.

Res je, v?asih je ta ?love?nost izdana. Na primer, vsaki?, ko se na svobodo sklicuje ne zato, da bi se dalo ?ivljenje, ampak da bi se ga vzelo, ne da bi mu pomagalo, ampak da bi se ga ?alilo. Toda tudi ob zlu, ki nasprotuje in ubija, Jezus ?e naprej moli k O?etu za nas in njegova molitev deluje kot balzam na na?e rane ter za vse postaja oznanilo odpu??anja in sprave. Ta Gospodova molitev daje polni pomen svetlim trenutkom na?e ljubezni drug do drugega, kot star?ev, starih star?ev, sinov in h?era. In to je tisto, kar ?elimo oznaniti svetu: tukaj smo, da smo »eno«, kot Gospod ?eli, da smo »eno«, v na?ih dru?inah in tam, kjer ?ivimo, delamo in ?tudiramo: razli?ni, vendar eno, mnogi, vendar eno, vedno, v vseh okoli??inah in v vseh ?ivljenjskih obdobjih. Predragi, ?e tako ljubimo drug drugega, na temelju Kristusa, ki je »Alfa in Omega«, »za?etek in konec« (prim. Raz 22,13), bomo znamenje miru za vse v dru?bi in v svetu. In ne pozabimo: prihodnost ljudi ustvarjajo dru?ine.

V zadnjih desetletjih smo prejeli znamenje, ki razveseljuje in hkrati daje misliti: mislim na to, da so zakonci razgla?eni za bla?ene in svetnike, in to ne lo?eno, ampak skupaj, kot zakonca. Mislim na sveta Ludvika in Zelijo Martin, star?a svete Terezije Deteta Jezusa; pa tudi na bla?ena Alojza in Marijo Beltrame Quattrocchi, katerih dru?insko ?ivljenje je potekalo v Rimu prej?njega stoletja. In ne pozabimo na poljsko dru?ino Ulma: star?i in otroci, zdru?eni v ljubezni in mu?eni?tvu. Rekel sem, da je to znamenje, ki nam da misliti. Da, s tem ko Cerkev izpostavlja zakonce kot zgledne pri?e, nam sporo?a, da dana?nji svet potrebuje zakonsko zvezo, da spozna in sprejme Bo?jo ljubezen ter da z njeno zdru?ujo?o in spravljivo mo?jo premaga sile, ki razkrajajo odnose in dru?be.

Zato vam zakonci s srcem polnim hvale?nosti in upanja pravim: zakon ni ideal, ampak kanon resni?ne ljubezni med mo?kim in ?eno: popolna, zvesta, rodovitna ljubezen (prim. sv. Pavel VI.., Enciklika Humanae vitae, 9). Medtem ko vas spremeni v eno meso, vas ta ista ljubezen naredi sposobne, da po Bo?ji podobi dajete ?ivljenje. Zato vas spodbujam, da ste svojim otrokom zgled doslednosti, obna?ajte se tako, kot ?elite, da se obna?ajo oni, jih vzgajajte k svobodi s poslu?nostjo, vedno i??ite v njih dobro in sredstva, da to pove?ate. In vi, otroci, bodite hvale?ni svojim star?em. Re?i »hvala« za dar ?ivljenja in za vse, kar nam je z njim vsak dan podarjeno, je prvi na?in, da spo?tujemo svojega o?eta in mater (prim. Mz 20,12). Nazadnje, dragi stari star?i in ostareli, priporo?am, da ?uvate tiste, ki jih imate radi z modrostjo in so?utjem, s poni?nostjo in potrpe?ljivostjo, ki so vas leta nau?ila.

V dru?ini se vera prena?a skupaj z ?ivljenjem iz roda v rod. Podeljuje se kot hrana na mizi in kot ljubezen srca. Zaradi tega je privilegiran kraj za sre?anje z Jezusom, ki nas vedno ljubi in nam ?eli dobro.

In ?e zadnjo stvar bi rad dodal. Molitev Bo?jega Sina, ki nam daje upanje na tej poti, nas tudi spominja, da bomo nekega dne vsi uno unum (prim. sv. Avgu?tin, Sermo super Ps. 127), eno v edinem Zveli?arju, objeti z ve?no Bo?jo ljubeznijo. Ne samo mi, ampak tudi o?etje in matere, babice in dedki, bratje, sestre in otroci, ki so ?e pre?li pred nami v lu? njegove ve?ne velike no?i in za katere ?utimo, da so navzo?i tukaj skupaj z nami v tem trenutku praznovanja.