Leon XIV.: ?iv in o?ivljajo? Corpus Domini napravlja nas, njegovo Cerkev, Gospodovo telo
Leon XIV.
Dragi bratje in sestre, lepo je biti z Jezusom. To potrjuje pravkar oznanjeni evangelij, ko pripoveduje, da so mno?ice ure in ure ostajale z njim, ki je govoril o Bo?jem kraljestvu in zdravil bolne (prim. Lk 9,11). Jezusovo so?utje do trpe?ih razodeva ljube?o bli?ino Boga, ki prihaja na svet, da bi nas re?il. Ko Bog kraljuje, je ?lovek osvobojen vsega zla. Vendar pa tudi za tiste, ki od Jezusa prejmejo veselo novico, pride ura preizku?nje. Na tem samotnem kraju, kjer so mno?ice poslu?ale U?itelja, se zve?eri in nimajo nobene jedi (prim. v. 12). Lakota ljudstva in son?ni zahod sta znamenji meje, ki visi nad svetom, nad vsako ustvarjenino. Dan se kon?a, prav tako tudi ?ivljenje ljudi. In v tej uri, v ?asu pomanjkanja in senc, Jezus ostane sredi med nami.
Ravno ko sonce zahaja in lakota nara??a, ko apostoli sami prosijo, naj odpusti ljudi, nas Kristus preseneti s svojim usmiljenjem. So?ustvuje z la?nimi ljudmi in povabi svoje u?ence, naj poskrbijo zanje. Lakota ni potreba, ki ne bi imela nobene povezave z oznanjevanjem Kraljestva in s pri?evanjem zveli?anja. Nasprotno, ta lakota zadeva na? odnos z Bogom. Pet hlebov in dve ribi pa se kljub vsemu ne zdi dovolj, da bi nasitili ljudstvo. Ra?uni u?encev, ki se na videz zdijo razumni, razodevajo njihovo pomanjkanje vere. Kajti v resnici je pri Jezusu vse tisto, kar je potrebno, da da mo? in smisel na?emu ?ivljenju.
Na klic lakote se namre? odzove z znamenjem podelitve: ozrl se je v nebo, zmolil blagoslov, razlomil hlebe in dal jesti vsem, ki so bili tam (prim. v. 16). Gospodova dejanja ne vzpostavljajo zapletenega magi?nega obreda, temve? s preprostostjo pri?ajo o hvale?nosti do O?eta, o sinovski molitvi Kristusa in o bratskem ob?estvu, ki ga podpira Sveti Duh. Da bi pomno?il hlebe in ribi, Jezus razdeli te, ki so tam. Prav na ta na?in jih je dovolj za vse, pravzaprav jih je v preobilju. Potem ko so jedli – in jedli so do sitega – so odnesli dvanajst ko?ar (prim. v. 17).
To je logika, ki re?uje la?no ljudstvo. Jezus deluje v Bo?jem slogu in nas u?i, naj delamo enako. Danes so na mestu mno?ic, ki jih omenja evangelij, cela ljudstva, poni?ana bolj zaradi po?re?nosti drugih, kot pa zaradi lastne lakote. Spri?o bede mnogih je kopi?enje pe??ice znamenje brezbri?ne oholosti, ki povzro?a bole?ino in krivico. Namesto da bi se podelilo, bogastvo zapravlja sadove zemlje in ?lovekovega dela. Posebno v tem jubilejnem letu ostaja Gospodov zgled nujno merilo delovanja in slu?enja: podelitev kruha, da bi se pomno?ilo upanje, razgla?a prihod Bo?jega kraljestva.
Ko Jezus re?i mno?ice pred lakoto namre? oznanja, da bo vse re?il pred smrtjo. To je skrivnost vere, ki jo obhajamo v zakramentu Evharistije. Kakor je lakota znamenje na?e radikalne ?ivljenjske rev??ine, tako je lomljenje kruha znamenje Bo?jega daru zveli?anja.
Predragi, Kristus je Bo?ji odgovor na ?lovekovo lakoto, ker je njegovo telo kruh ve?nega ?ivljenja: vzemite in jejte od tega vsi! Jezusovo povabilo zajema na?o vsakdanjo izku?njo: da bi ?iveli, se moramo hraniti z ?ivljenjem, ki ga jemljemo rastlinam in ?ivalim. Vendar nas u?ivanje ne?esa mrtvega spominja, da bomo tudi mi, ne glede na to, koliko pojemo, umrli. Ko pa se hranimo z Jezusom, ?ivim in pravim kruhom, ?ivimo po Njem. Ko se Kri?ani in Vstali popolnoma daruje, se izro?a nam, ki tako odkrijemo, da smo bili ustvarjeni, da bi se hranili z Bogom. Na?a la?na narava nosi znamenje rev??ine, ki jo nasiti milost Evharistije. Kot pi?e sv. Avgu?tin, je Kristus v resnici »panis qui reficit, et non deficit; panis qui sumi potest, consumi non potest« (Govor 130, 2): Kruh, ki nasi?uje in ga ne zmanjka, kruh, ki ga lahko jemo, a ga ni mogo?e iz?rpati. Evharistija je namre? resni?na navzo?nost, stvarna in bistvena Zveli?arjeva navzo?nost (prim. Katekizem Katoli?ke Cerkve, 1413), ki kruh spreminja vase, da bi nas preobrazil v Njega. ?iv in o?ivljajo? Corpus Domini napravlja nas, njegovo Cerkev, Gospodovo telo.
Zato 2. vatikanski koncil po besedah apostola Pavla (prim. 1 Kor 10,17) u?i, da »se z zakramentom evharisti?nega kruha predstavlja in uresni?uje edinost vernikov, ki v Kristusu sestavljajo eno telo. Vsi ljudje so poklicani k temu zedinjenju s Kristusom, ki je lu? sveta: iz njega izhajamo, po njem ?ivimo in k njemu gremo« (Dogmati?na konstitucija Lumen gentium 3). Procesija, ki jo bomo kmalu za?eli, je znamenje te poti. Skupaj se, pastirji in ?reda, hranimo z Najsvetej?im zakramentom, ga ?astimo in ga nosimo po ulicah. S tem ga ponujamo pogledu, vesti in srcem ljudi. Srcu tistega, ki veruje, da bi veroval trdneje; srcu tistega, ki ne veruje, da bi se vpra?al o lakoti, ki jo imamo v du?i in o kruhu, ki jo lahko nasiti.
Okrepljeni z jedjo, ki nam jo daje Bog, prina?amo Jezusa v srca vseh, ker Jezus vse vklju?uje v delo zveli?anja in vsakega vabi, da se udele?i njegove mize. Blagor povabljenim, ki postanejo pri?e te ljubezni!
