Leon XIV. gibanjem: Skupaj s svojimi ?kofi in ostalimi udi Cerkve delujte v usklajeni harmoniji
Pape? Leon XIV.
Binko?tno bdenje z gibanji, zdru?enji in novimi skupnostmi
Homilija svetega o?eta
Sobota, 7. junij 2025
Predrage sestre in bratje! Duh Stvarnik, ki smo ga priklicali v pesmi – Veni creator Spiritus – je Duh, ki se je spustil nad Jezusa, tihega protagonista njegovega poslanstva: »Duh Gospodov je nad menoj« (Lk 4,18). S pro?njo, naj obi??e na?e misli, pomno?i na?e jezike, v?ge na?e ?ute, vlije ljubezen, okrepi na?a telesa, nam da mir, smo se odprli Bo?jemu kraljestvu. To je spreobrnjenje po evangeliju: obra?anje h Kraljestvu, ki je zdaj blizu.
V Jezusu vidimo in od Jezusa sli?imo, da se vse preoblikuje, ker Bog kraljuje, ker je Bog blizu. Na ta predve?er binko?ti smo globoko vpeti v bli?ino Boga, v njegovega Duha, ki zdru?uje na?e zgodovine z Jezusovo. Vpleteni smo, torej v novosti, ki jih Bog dela, da bi se uresni?ila njegova volja do ?ivljenja in prevladala nad voljo do smrti.
»Mazilil me je, da prinesem blagovest ubogim. Poslal me je, da oznanim jetnikom prostost in slepim vid, da pustim zatirane na prostost, da oznanim leto, ki je ljubo Gospodu.« (Lk 4,18-19). Tukaj za?utimo vonj po krizmi, s katero so bila zaznamovana tudi na?a ?ela. Krst in birma sta nas, dragi bratje in sestre, zdru?ila z Jezusovim preobra?ajo?im poslanstvom, z Bo?jim kraljestvom. Kakor nam ljubezen naredi vonj ljubljene osebe doma?, tako ta ve?er prepoznavamo drug v drugem Kristusov vonj. To je skrivnost, ki nas presene?a in daje misliti. Na binko?ti je Marijo, apostole in u?ence, ki so bili z njimi, prevzel Duh edinosti, ki je njihovo razli?nost za vedno ukoreninil v edinem Gospodu Jezusu Kristusu. Ne mnogo poslanstev, ampak edino poslanstvo. Ne vase zagledani in prepirljivi, ampak obrnjeni navzven in ?are?i. Ta Trg svetega Petra, ki je kot odprt in gostoljuben objem, veli?astno izra?a ob?estvo Cerkve, ki ga do?ivlja vsak izmed vas v razli?nih izku?njah zdru?enj in skupnostni, od katerih mnoge predstavljajo sadove drugega vatikanskega koncila.
Na ve?er moje izvolitve, ko sem ganjeno gledal na tukaj zbrano Bo?je ljudstvo, sem se spomnil besede »sinodalnost«, ki posre?eno izra?a na?in, kako Duh oblikuje Cerkev. V tej besedi odmeva sin – z– ki sestavlja skrivnost ?ivljenja Boga. Bog ni samota. Bog je »z« v sebi – O?e, Sin in Sveti Duh – in je Bog z nami. Obenem nas sinodalnost spominja na cesto – odós – kajti kjer je Duh, je gibanje, tam je pot. Ljudje smo na poti. To zavedanje nas ne oddaljuje, ampak nas potaplja v ?love?tvo, kot kvas v testo, zaradi katerega se vse kvasi. Leto Gospodove milosti, katerega izraz je jubilej, vsebuje to vrenje. V svetu, ki je razklan in brez miru, nas Sveti Duh u?i hoditi skupaj. Zemlja bo po?ivala, pravica se bo uveljavljala, revni se bodo veselili, mir se bo vrnil, ?e se ne bomo ve? premikali kot plenilci, ampak kot romarji. Ne bomo ve? vsak zase, ampak bomo usklajevali svoje korake s koraki drugih. Ne bomo ve? po?re?no pou?ivali svet, ampak ga negovali in varovali, kot nas u?i okro?nica Laudato si’.
Preljubi, Bog je ustvaril svet, da smo lahko skupaj. »Sinodalnost« je cerkveno ime za to zavest. To je pot, ki od vsakega ?loveka zahteva, da prepozna svoj dolg in svoj zaklad, se po?uti del celote, zunaj katere vse usahne, tudi najbolj izvirna karizma. Vidite: vse stvarstvo obstaja samo v na?inu biti skupaj, kar je v?asih nevarno, a vendarle biti skupaj (glej Laudato si’, 16; 117). In to, kar imenujemo »zgodovina«, se oblikuje le v na?inu zdru?evanja, skupnega ?ivljenja, pogosto polnega nesoglasij, a vendarle skupnega ?ivljenja. Nasprotje je smrtonosno, a ?al je pred na?imi o?mi, vsak dan. Naj bodo torej va?e skupine in skupnosti telovadnice bratstva in sodelovanja, ne samo kot kraji sre?evanja, ampak kot kraji duhovnosti. Jezusov Duh spreminja svet, ker spreminja srca. Pravzaprav navdihuje tisto kontemplativno razse?nost ?ivljenja, ki zavra?a samopotrditev, godrnjanje, duh prepirljivosti, prevlado nad vestjo in viri. Gospod je Duh in kjer je Gospodov Duh, tam je svoboda (prim. 2 Kor 3,17). Pristna duhovnost nas torej zavezuje k celovitemu ?lovekovemu razvoju, udejanjanju Jezusove besede med nami. Kjer se to zgodi, je veselje. Veselje in upanje.
Evangelizacija, dragi bratje in sestre, ni ?love?ko osvajanje sveta, ampak neskon?na milost, ki se ?iri iz ?ivljenj, ki jih je spremenilo Bo?je kraljestvo. To je pot blagrov, pot, po kateri hodimo skupaj, vpeti med »?e« in »?e ne«, la?ni in ?ejni pravi?nosti, ubogi v duhu, usmiljeni, krotki, ?istega srca, miroljubni. Da bi sledili Jezusu na tej poti, ki jo je On izbral, ne potrebujemo mo?nih zagovornikov, posvetnih kompromisov, ?ustvenih strategij. Evangelizacija je Bo?je delo in ?e gre v?asih skozi na?e osebe, je to zaradi vezi, ki to omogo?ajo. Zato bodite globoko povezani z vsako delno Cerkvijo in ?upnijsko skupnostjo, kjer hranite in razdajate svoje karizme. Ob va?ih ?kofih in v sinergiji z vsemi ostalimi udi Kristusovega telesa bomo torej delovali v usklajeni harmoniji. Izzivi, s katerimi se soo?a ?love?tvo, bodo manj zastra?ujo?i, prihodnost bo manj temna, razlo?evanje manj te?avno. ?e bomo skupaj ubogali Svetega Duha!
Naj posreduje za nas Marija, Kraljica apostolov in Mati Cerkve.