Dokumentarni film ?León de Perú?. Reporta?a po sledeh misijonarja Prevosta
Salvatore Cernuzio
Ve? kot mesec dni po izvolitvi za pape?a v Peruju vsi govorijo o Leonu XIV. Mnogi ga opisujejo z naklonjenostjo in nostalgijo, vsi se spominjajo dobrega, ki so ga prejeli, tako da so ?e rev??ina, negotovost, onesna?evanje okolja in stopnja kriminalitete, ki se je v zadnjih petih letih pove?ala za ve? kot 70 %, postali drugotnega pomena.
»Pape? je Perujec!« Za prebivalce te latinskoameri?ke dr?ave je dejstvo, da se je Robert Francis Prevost rodil v Chicagu, zanemarljivo. »Pape? je Perujec«, pravijo vsi, zlasti na severu dr?ave. Okoli dvajset let, ki jih je pre?ivel najprej kot misijonar v Chulucanasu in Trujillu ter potem kot apostolski administrator v Callaoju in ?kof v Chiclayu, ni zanemarljivo obdobje. Avgu?tinski misijonar je namre? pustil globok pe?at v Peruju: de?eli glasbe, veselja, gostoljubnosti, naravnih lepot z Machu Picchujem, Andi, Amazonsko ni?ino in drugimi kraji, ki jih je preplavil prekomerni turizem, hkrati pa tudi de?eli endemi?ne rev??ine in zapu??enosti.
Uni?ene in pra?ne ceste, preproste hi?e iz lesa in opeke; neskon?ne vrste revnih, ki trkajo na vrata menz v ?upnijah ali na dvori??ih prav tako revnih hi?; prostrane favele, kjer zaradi suhega podnebja ?ari plo?evina na strehah; cerkvice z okru?enimi rumenkastimi stenami zdaj krasijo pape?eve fotografije; samostani, hi?e redovnic in redovnikov, svete stavbe iz kolonialne zgodovine z okra?enimi kipi Marije in Jezusa, oltarji z intarzijami, zna?ilnimi za baro?no obrtni?tvo.
V tem okolju, ki ga zaznamujejo globoke razlike in protislovja, hkrati pa tudi velika ?love?nost, veselje do ?ivljenja, podelitve in posve?anje drugim, je avgu?tinec p. Prevost skoraj dvaindvajset let vzgajal redovnike, ?ivel, govoril, pou?eval, ?alil se in pel. Obhajal je ma?e in organiziral duhovne obnove za ?enske, ki so bile ?rtve trgovine z ljudmi ali prisiljene v prostitucijo, da bi prisluhnil njihovim te?avam in jim pomagal izstopiti iz za?aranega kroga ter odpreti dejavnosti in trgovine. V sandalih je hodil po ulicah, polnih smeti, v ?kornjih, umazanih od blata, pa pomagal po poplavah zaradi el niña; daroval je ma?e v dvoranah brez talnih oblog, obhajal birme in obhajila ali kosil v domovih starej?ih parov in dru?in z nizkimi dohodki. Odprl je menze za revne v domovih drugih revnih ali v ?upnijah in ?upni??ih, hodil je po soseskah in z megafonom vabil ljudi k nedeljski sveti ma?i. Vedno je bil resen, vedno veder, vedno z rahlim nasme?kom, vedno prijazen in vedno pripravljen prisluhniti vsem in vsemu.
Bil je ?upnik, predan molitvi in ?tudiju kanonskega prava, kot pri?a knjiga na no?ni omarici v njegovi sobi v Trujillu, ki so jo njegovi sobratje pustili nedotaknjeno. Hkrati pa je bil tudi pastir, ki je sredi pandemije v revno okro?je Pachacutéc, kjer so bili ljudje brez hrane in dela, prebivalcem poslal 4000 pi??ancev in pra?i?ev; pastir, ki je skupaj z drugimi avgu?tinci pripravil pico in upihnil sve?ke na rojstnodnevni torti ter za?el peti eno izmed znamenitih perujskih pesmi; pastir, ki je sam vozil avto od ene do druge ?etrti, da bi blagoslovil kipe Device Marije in se sre?al ter kosil z mladimi; pastir, ki je v de?ni jakni in ?kornjih na poplavljenih ulicah pomagal dru?inam, ki jim je 1,90 metra visoka voda vse odnesla.
Zanje ?e naprej ostaja »el padre«. Le redki izmed redovnikov, duhovnikov, vernikov, dru?in, mladih, revnih – zelo veliko revnih – mu uspejo re?i pape? Leon XIV. Zanje je ?e vedno »el padre Roberto«, to je p. Roberto, ali monsignor.
