Pape? Fran?i?ek: Vigilija nas spominja, da lu? vstajenja korak za korakom razsvetljuje pot
Pape? Fran?i?ek
HOMILIJA SVETEGA O?ETA
Velikono?na vigilija – 19. aprila 2025
No? je, ko se velikono?na sve?a po?asi pomika proti oltarju. No? je, ko petje hvalnice odpre na?a srca za veselje, ker je zemlja »o?arjena s takim sijajem, in razsvetljena od bleska ve?nega Kralja naj za?uti, da je tema z vesoljnega sveta pregnana« (Hvalnica velikono?ni sve?i). Ob koncu no?i se zgodijo dejstva, o katerih pripoveduje pravkar oznanjeni evangelij (prim. Lk 21,1-12). Pri?ge se Bo?ja lu? vstajenja in Gospodova velika no? se zgodi, ko bo sonce ?ele vz?lo. Ob prvem svitu zore vidimo, da je velik kamen, ki je bil polo?en na Jezusov grob, prevrnjen in na ta kraj pridejo nekatere ?ene, zavite v tan?ico ?alovanja. Tema ovija zbeganost in strah u?encev. Vse se dogaja pono?i.
Tako nas velikono?na vigilija spominja, da lu? vstajenja korak za korakom razsvetljuje pot, brez hrupa vdre v temo zgodovine, in nevsiljivo sije v na?ih srcih. Z njo se ujema poni?na vera brez vsakega zmagoslavja. Gospodova velika no? ni spektakularen dogodek, s katerim bi Bog uveljavljal samega sebe in obvezoval k veri vanj.To ni cilj, do katerega Jezus pride po lahki poti, kot bi ob?el Kalvarijo. Tudi mi ga ne moremo ?iveti z lahkoto in brez notranjega obotavljanja. Nasprotno, vstajenje je podobno majhnim poganjkom svetlobe, ki si po malem utirajo pot, ne da bi delali hrup, v?asih pa jih ?e vedno ogro?ata no? in nevera.
Ta Bo?ji »slog« nas osvobaja abstraktne vernosti, zaslepljene z mislijo, da Gospodovo vstajenje na magi?en na?in re?i vse. Nasprotno: ne moremo praznovati velike no?i, ne da bi se ?e naprej ukvarjali z no?mi, ki jih nosimo v srcu, in s sencami smrti, ki se zgostijo nad svetom. Kristus je premagal greh in uni?il smrt, vendar se v na?i zemeljski zgodovini mo? njegovega vstajenja ?e vedno izpolnjuje. In ta naloga je kot majhen poganjek lu?i zaupan nam, da ga varujemo in poskrbimo, da raste.
Bratje in sestre, to je klic, ki ga moramo predvsem v jubilejnem letu mo?no sli?ati v sebi: poskrbimo, da bo velikono?no upanje vzklilo v na?em ?ivljenju in v svetu!
Ko ?e ?utimo te?o smrti v na?ih srcih, ko vidimo, da sence zla ?e vedno hrupno korakajo po svetu, ko ?utimo, da nas v na?em telesu in v na?i dru?bi ?gejo rane sebi?nosti ali nasilja, ne izgubimo poguma, vrnimo se k oznanilu te no?i: lu? po?asi sveti, tudi ?e smo v temi; ?aka nas upanje na novo ?ivljenje in na kon?no osvobojen svet; lahko nas preseneti nov za?etek, ?etudi se nam v?asih zdi nemogo?, saj je Kristus premagal smrt.
To oznanilo, ki raz?irja srce, nas navdaja z upanjem. V vstalem Jezusu imamo namre? gotovost, da sta na?a osebna zgodovina in pot ?love?tva, ?eprav ?e vedno potopljeni v no?, kjer so lu?i videti medle, v Bo?jih rokah. On v svoji veliki ljubezni ne bo pustil, da bi omahovali in ne bo dovolil, da bi zlo imelo zadnjo besedo. Hkrati pa to upanje, ki je v Kristusu ?e izpolnjeno, za nas ostaja tudi cilj, ki ga moramo dose?i. Zaupano nam je, da bi postali njegove verodostojne pri?e in da si bo Bo?je kraljestvo utrlo pot v srca dana?njih ?ena in mo?.
Kot nas spominja sv. Avgu?tin, »vstajenje na?ega Gospoda Jezusa Kristusa zaznamuje novo ?ivljenje tistih, ki Vanj verujejo. In to skrivnost njegove smrti in vstajenja morate globoko spoznati ter jo obnavljati v svojem ?ivljenju« (Govor 231, 2). Obnavljati moramo veliko no? v na?em ?ivljenju in postati glasniki upanja, graditelji upanja, medtem ko nad nami ?e vedno piha toliko vetrov smrti.
To lahko storimo s svojimi bedami, s svojimi majhnimi vsakodnevnimi dejanji, z na?imi odlo?itvami, ki jih navdihuje evangelij. Vse na?e ?ivljenje je lahko navzo?nost upanja. To ?elimo biti za tiste, ki nimajo vere v Gospoda, za tiste, ki so se izgubili, za tiste, ki so se vdali ali imajo hrbet upognjen pod bremeni ?ivljenja; za tiste, ki so sami ali so se zaprli v svojo bole?ino; za vse uboge in zatirane na Zemlji; za poni?ane in ubite ?enske; za nikoli rojene in za zlorabljene otroke; za ?rtve vojne. Vsakemu in vsem prina?ajmo velikono?no upanje!
Rad se spominjam mistikinje iz trinajstega stoletja, Hadewijch iz Antwerpna, ki ob navdihovanju pri Visoki pesmi in opisovanju trpljenja zaradi umanjkanja ljubljenega, prosi, da bi se ljubezen vrnila, da »bi pri?lo do preobrata v moji temi« (Hadewijch, Poesie Visioni Lettere, Genova 2000, 23).
Vstali Kristus je dokon?na prelomnica ?love?ke zgodovine. On je upanje, ki ne zaide. On je ljubezen, ki nas spremlja in nas podpira. On je prihodnost zgodovine, zadnji cilj, proti kateremu hodimo, da bi bili sprejeti v novo ?ivljenje, v katerem bo Gospod sam obrisal vse na?e solze »in smrti ne bo ve?, tudi ne bo ?alovanja ne vpitja ne bole?ine« (Raz 21,4). In to upanje velike no?i, ta »preobrat v temi«, moramo oznanjati vsem.
Sestre, bratje, velikono?ni ?as je ?as upanja. »?e obstaja strah, ?e obstaja bole?a zavest greha, je pa tudi svetloba, ki vdira . […] Velika no? prina?a veselo novico, da je bilo zlo ?e premagano, ?eprav se zdi, da gredo stvari v svetu na slab?e. Velika no? nam omogo?a, da odlo?no izjavimo, da na? Gospod hodi z nami po poti, ?eprav se zdi, da je Bog zelo dale? in da nas vsrkava toliko majhnih resni?nosti. […] Veliko je ?arkov upanja, ki me?ejo lu? na pot na?ega ?ivljenja« (H. Nouwen, Preghiere dal silenzio. Il sentiero della speranza, Brescia 2000, 55-56).
Naredimo prostor lu?i Vstalega! In postali bomo graditelji upanja za svet.
