杏MAP导航

Pape? Fran?i?ek

Uvodne besede msgr. Rina Fisichelle

Bratje in sestre, nekaj metrov od nas, pape? Fran?i?ek, iz svoje sobe v Santa Marti, nam je ?e posebej blizu in sodeluje kot mnogi bolniki, mnogi slabotni ljudje, pri tej sveti evharistiji preko televizije. V posebno veselje in ?ast mi je, da lahko ponudim svoj glas za branje homilije, ki jo je pripravil za to prilo?nost.

Homilija pape?a Fran?i?ka

»Glejte, novo stvar storim, zdaj klije. Je ne poznate?«  (Iz 43,19). To so besede, ki jih Bog po preroku Izaiju naslavlja izraelskemu ljudstvu v izgnanstvu v Babilonu. Za Izraelce so te?ki ?asi, zdi se, da je vse izgubljeno. Jeruzalem so osvojili in opusto?ili vojaki kralja Nebukadnezarja II., izgnanci pa so ostali brez vsega. Obzorje se zdi zaprto, prihodnost temna, vsi upi razblinjeni. Vse to bi lahko izgnance pripeljalo do tega, da bi se zapustili, da bi se grenko vdali v usodo, da se ne bi po?utili ve? blagoslovljene od Boga.

Pa vendar je prav v tem kontekstu Gospodovo povabilo doumeti nekaj novega, kar se rojeva. Ne nekaj, kar se bo zgodilo v prihodnosti, ampak kar se ?e dogaja, kar brsti kot kal?ek. O ?em gre? Kaj se lahko rodi, oziroma kaj je lahko ?e vzklilo v tako pusti in obupani panorami?

Kar se rojeva, je novo ljudstvo. Ljudstvo, ki je, potem ko je podrlo la?ne varnosti preteklosti, odkrilo, kaj je bistveno: ostati enoten in skupaj hoditi v Gospodovi lu?i (glej Iz 2,5). Ljudstvo, ki bo lahko obnovilo Jeruzalem, ker se je dale? od svetega mesta, s templjem, ki je zdaj poru?eno in ne morejo ve? obhajati slovesnih bogoslu?ij, nau?ilo sre?ati Gospoda na drug na?in: v spreobrnjenju srca (glej Jer 4,4), v ravnanju po zakonu in pravi?nosti, v skrbi za uboge in pomo?i potrebne (prim. Jer 22,3), v delih usmiljenja.

Gre za isto sporo?ilo, ki ga na druga?en na?in lahko dojamemo tudi v evangeljskem odlomku (prim. Jn 8,1-11). Vendar je tukaj oseba, ?enska, katere ?ivljenje je uni?eno: ne zaradi geografskega izgnanstva, ampak zaradi moralne obsodbe. Je gre?nica in zato dale? od zakona ter obsojena na izob?enje in smrt. Zdi se, da tudi zanjo ni ve? upanja. Toda Bog je ne zapusti. Dejansko ravno takrat, ko njeni mu?itelji ?e stiskajo kamne v svojih rokah, prav tam vstopi Jezus v njeno ?ivljenje, jo brani in jo vzame pro? od njihovega nasilja ter ji da mo?nost, da za?ne nov obstoj: »Pojdi«, ji pravi, »svobodna si«, »re?ena si« (prim. v. 11).

S tema dramati?nima in ganljivima pripovedma nas liturgija danes vabi, da na postni poti obnovimo zaupanje v Boga, ki je vedno blizu nas, da bi nas odre?il. Ni izgnanstva, nasilja, greha ali katere koli druge ?ivljenjske resni?nosti, ki bi mu lahko prepre?ila, da bi stal pred na?imi vrati in trkal, pripravljen vstopiti, kakor hitro mu dovolimo (prim. Raz 3,20). Ali bolje, ?e posebej ko preizku?nje postanejo te?je, nas njegova milost in ljubezen ?e mo?neje oprimeta, da nas znova dvigneta.

Sestre in bratje, ta besedila beremo, ko obhajamo Jubilej bolnikov in sveta zdravstva. Prav gotovo je bolezen ena najte?jih in najhuj?ih preizku?enj v ?ivljenju, v kateri iz prve roke vidimo, kako krhki smo. Lahko se po?utimo kot ljudje v izgnanstvu ali kot ?enska iz evangelija: brez upanja za prihodnost. Ampak temu ni tako. Tudi v teh trenutkih nas Bog ne pusti samih in ?e se mu prepustimo, lahko izkusimo tola?bo njegove navzo?nosti prav tam, kjer nam pojenjajo mo?i. On sam, ki je postal ?lovek, je hotel deliti na?o ?ibkost v vsem (prim. Flp 2,6-8) in dobro ve, kaj je trpljenje (prim. Iz 53,3). Zato lahko izrazimo in mu zaupamo svojo bole?ino, prepri?ani, da bomo na?li so?utje, bli?ino in ne?nost.

Ampak ne le to. V svojo zaupljivo ljubezen nas namre? vklju?uje, da lahko drug za drugega postanemo »angeli«, glasniki njegove navzo?nosti, do te mere, da se pogosto, tako za tiste, ki trpijo, kot za tiste, ki pomagajo, lahko postelja bolnika spremeni v »sveti kraj« zveli?anja in odre?enja.

Dragi zdravniki, medicinske sestre in ?lani zdravstvenega osebja, medtem ko skrbite za svoje bolnike, ?e posebej za najbolj ranljive, vam Gospod ponuja prilo?nost, da nenehno obnavljate svoje ?ivljenje, ga hranite s hvale?nostjo, usmiljenjem in upanjem (prim. Bula Spes non confundit, 11). Kli?e vas, da ga razsvetlite s poni?no zavestjo, da ni? ni samoumevno in da je vse Bo?ji dar; da ga hranite s tisto ?love?nostjo, ki se jo izkusi, ko pustite videz ob strani in ostane tisto, kar nekaj velja: majhne in velike geste ljubezni. Dovolite, da navzo?nost bolnih vstopi v va? obstoj kot dar, da ozdravi va?e srce, ga o?isti vsega, kar ni dejavna ljubezen, in ga ogreje z gore?im in sladkim ognjem so?utja.

Z vami torej, dragi bolni bratje in sestre, v tem trenutku svojega ?ivljenja delim marsikaj: izku?njo bolezni, ob?utek ?ibkosti, odvisnost od drugih v mnogih stvareh, potrebo po podpori. Ni vedno lahko, je pa ?ola, v kateri se vsak dan u?imo ljubiti in se pustiti ljubiti, brez zahtev in brez zavra?anja, brez ob?alovanja in brez obupa, hvale?ni Bogu in bratom za dobro, ki ga prejemamo, zapu??eni in v zaupanju v to, kar ?e prihaja. Bolni?ka soba in bolni?ka postelja sta lahko prostor, kjer lahko sli?imo Gospodov glas, ki tudi nam pravi: »Glejte, novo stvar storim, zdaj klije. Je ne poznate?«  (Iz 43,19).  In tako obnovimo in utrdimo vero.

Benedikt XVI., ki nam je dal lepo pri?evanje o vedrini v ?asu svoje bolezni, je zapisal, da se »mera ?love?nosti v bistvu dolo?a v odnosu do trpljenja« in da je »dru?ba, ki ne more sprejeti trpljenja [...], kruta in ne?love?ka dru?ba« (Okro?nica Spe Salvi, 38). Res je: skupno soo?anje s trpljenjem nas naredi bolj ?love?ke in podelitev bole?ine je pomembna etapa na vsaki poti k svetosti.

Najdra?ji, ne izrinjajmo tistih, ki so krhki, dale? stran od svojega ?ivljenja, kot to danes v?asih po?ne dolo?ena miselnost, ne izrivajmo bole?ine iz svojega okolja. Naj bo to raje prilo?nost za skupno rast, za negovanje upanja zahvaljujo? ljubezni, ki jo je Bog najprej izlil v na?a srca (prim. Rim 5,5) in ki poleg vsega ostane za vedno (prim. 1 Kor 13,8-10,13).