Mogo?niki in zavr?eni, vsi s Fran?i?kom v objemu bratstva
Paolo Ruffini
Vsi. Danes so bili na Trgu svetega Petra res vsi. Bil je tako poln ljudi, da ni bilo prostora za nikogar ve?. Polna je bila ulica Via della Conciliazione, ulice okoli nje in ob poti do bazilike Marije Velike. Tam so bili vsi, vsi. Kot je pape? Fran?i?ek tolikokrat ponavljal, od svetovnega dneva mladih do svojega zadnjega pozdrava na dan Gospodovega vstajenja: »Vsem blagoslovljeno veliko no?.«
Zbrani so bili stari in mladi, nekajmese?ni otroci, ki so jih star?i pripeljali, da bi bili s svojimi mladimi ?ivljenji pri?e posebnega trenutka. Bilo je tudi veliko, zelo veliko najstnikov, kot da bi bili poklicani sprejeti pri?evanje vere od pape?a, ki je znal govoriti njihov jezik in ki jih je spodbujal, naj verujejo, upajo in sanjajo, naj doka?ejo, da je mogo?e ?iveti v miru in korak za korakom graditi bolj?i svet. Na lastne o?i so videli, da upanje, ki jih je pripeljalo na jubilej, presega smrt. Zbrani so bili ?tevilni duhovniki, ki so soma?evali. ?kofje, kardinali, kr??eni laiki. Drug drugega so potrjevali v veri. Navzo?i so bili bogati mogo?ne?i tega sveta in revni, ki so pozdravljali Fran?i?ka in razmi?ljali o tem, kak?na bo prihodnost. Med njimi so bili tudi neverujo?i ali verniki drugih religij. Prijatelji in tudi sovra?niki.
Vsi so prisluhnili Petrovim besedam: »Zdaj v resnici razumem, da Bog ne gleda na osebo, temve? mu je v vsakem narodu v?e? tisti, ki se ga boji in pravi?no ravna. Izraelovim sinovom je poslal besedo in jim sporo?il evangelij miru po Jezusu Kristusu, ki je Gospod vsega.«
Ob homiliji kardinala Reja so se vsi spomnili Fran?i?kovih besed o miru, o vojni, ki je vedno poraz, in o bratstvu, ki ga tako pogosto zanikamo; o potrebi, da razumemo, da se nih?e ne re?i sam, in o Cerkvi kot poljski bolni?nici, domu z odprtimi vrati. Za vse.
Vsi so bili prisotni, danes so zares bili tukaj vsi. Kot takrat med pandemijo, ko je bil Trg svetega Petra napolnjen le s prisotnostjo pape?a Fran?i?ka, ves svet – res ves svet – pa povezan prek komunikacijskih sredstev. Pod nebom brez oblakov se je na skrivnosten na?in razkrivala preprosta skrivnost ob?estva, ki zdru?uje vse ?love?tvo, vse Bo?je ljudstvo, zdru?eno v enem samem objemu. Pred o?mi vseh. Kot da bi ?lo za premirje na nek poseben dan, prazni?ni dan. Na dan, ko so skrivnosti ro?nega venca slavne skrivnosti. Na dan, ko se ?alost spremeni v pesem. Ko se obhajata smrt in ?ivljenje skupaj. Smrt in vstajenje.
To so pomenili tudi spontani aplavzi ob krsti, ki je bila postavljena v medsebojno slovo: prej nasvidenje kot slovo. In kot znamenje skupne zavezanosti, ki se nana?a na vse in iz katere ni nih?e izklju?en.
