Pape?: V pu??avah rev??ine in samote ?tevilna majhna dejanja zastonjskega slu?enja razcvetijo poganjke novega ?love?tva
HOMILIJA SVETEGA O?EETA
Sv. ma?a za jubilej prostovoljstva
9. marec 2025
Jezusa je Duh vodil po pu??avi (Lk 4,1). Vsako leto se na?a postna pot za?ne s hojo za Jezusom po tem prostoru, skozi katerega gre On in ga preoblikuje za nas. Ko Jezus stopi v pu??avo namre? pride do odlo?ilne spremembe: kraj ti?ine postane okolje poslu?anja. Poslu?anja, ki je postavljeno na preizku?njo, ker se je potrebno odlo?iti, komu od dveh popolnoma nasprotnih glasov prisluhniti. Ko nam ponuja to vajo, evangelij izpri?a, da se je Jezusova pot za?ela z dejanjem pokor??ine: Sveti Duh, sama Bo?ja mo? je tisti, ki ga vodi tja, kjer ni? dobrega ne zraste iz zemlje in ne de?uje z neba. V pu??avi ?lovek do?ivlja svojo lastno materialno in duhovno rev??ino, potrebo po kruhu in po besedi.
Tudi Jezus, pravi ?lovek, je la?en (prim. v. 2) in ?tirideset dni ga sku?a beseda, ki nikakor ne prihaja od Svetega Duha, ampak od hudobnega, od hudi?a. Ko vstopamo v ?tirideset postnih dni, razmislimo o tem, da smo tudi mi sku?ani, vendar nismo sami. Z nami je Jezus, ki nam odpira pot skozi pu??avo. Bo?ji Sin, ki je postal ?lovek, se ne omejuje na to, da nam daje zgled v boju proti zlu. Veliko ve?: daje nam mo?, da se upiramo njegovim napadom in vztrajamo na poti.
Preudarimo torej tri zna?ilnosti Jezusove in tudi na?e sku?njave: za?etek, na?in, izid. S primerjavo teh dveh izku?enj bomo na?li oporo za na?o pot spreobrnjenja.
Predvsem je Jezusova sku?njava v svojem za?etku namerna. Gospod ne gre v pu??avo zaradi drznosti, da bi dokazal, kako mo?an je, ampak iz svoje sinovske razpolo?ljivosti do O?etovega Duha, na ?igar vodstvo se takoj odzove. Na?a sku?njava pa je trpljena: zlo je pred na?o svobodo, jo intimno pokvari kot notranja senca in stalna past. Ko prosimo Boga, naj nas ne zapusti v sku?njavi (prim. Mt 6,13), se spomnimo, da je to molitev ?e usli?al po Jezusu, Besedi, ki se je u?love?ila, da bi za vedno ostala z nami. Gospod nam je blizu in skrbi za nas predvsem na kraju preizku?nje in suma, ko sku?njavec povzdigne glas. Ta je o?e la?i (prim. Jn 8, 44), pokvarjen in pokvarljivec, ker pozna Bo?jo Besedo, a je na razume. ?e ve?, popa?i jo. Kot v Adamovih ?asih, v Edenskem vrtu (prim. 1 Mz 3m1-5), tako zdaj dela proti novemu Adamu, Jezusu, v pu??avi.
Tukaj dojemimo enkraten na?in, na katerega je Kristus sku?an, to je v odnosu z Bogom, svojim O?etom. Hudi? je tisti, ki lo?uje, je delitelj, medtem ko je Jezus tisti, ki zdru?uje Boga in ?loveka, je posrednik. V svoji sprevr?enosti hudi? ho?e uni?iti to vez, ko iz Jezusa napravlja privilegiranca: »?e si Bo?ji Sin, reci temu kamnu, naj postane kruh« (v. 3). In ?e: »?e si Bo?ji Sin, se vrzi od tukaj dol« (v. 9) z vrha templja. Spri?o teh sku?njav se Jezus, Bo?ji Sin, odlo?i, na kak?en na?in bo sin. V Duhu, ki ga vodi, njegova odlo?itev razodeva, kako ho?e ?iveti svoj sinovski odnos z O?etom. Kaj se torej Gospod odlo?i: ta enkratna in izklju?na vez z Bogom, ?igar edinorojeni Sin je, postane odnos, ki vklju?uje vse, ne da bi kogar koli izklju?eval. Odnos z O?etom je dar, ki ga Jezus deli s svetom za na?e odre?enje, ne pa ljubosumen zaklad (prim. Flp 2,6), da bi se z njim pona?al za dosego uspeha in za pritegnitev privr?encev.
Tudi mi smo sku?ani v odnosu do Boga, toda ravno nasprotno. Hudi? namre? sika v na?a u?esa, da Bog ni v resnici na? O?e; da nas je dejansko zapustil. Satan nas ho?e prepri?ati, da za la?ne ni kruha, ?e manj pa iz kamnov, pa tudi angeli nam ne pomagajo v nesre?ah. Kve?jemu je svet v rokah zlobnih sil, ki tla?ijo ljudi z arogantnostjo svojih ra?unic in nasiljem vojne. A ravno takrat, ko nas hudi? ho?e prepri?ati, da je Gospod dale? od nas in nas vodi v obup, se nam Bog ?e bolj pribli?a in da svoje ?ivljenje za odre?enje sveta.
In ?e tretji vidik: izid sku?njav. Jezus, Kristus od Boga, premaga zlo. Zavrne hudi?a, ki se bo vseeno vrnil, da ga bo sku?al »v dolo?enem ?asu« (v. 13). Tako pravi evangelij in tega se bomo spomnili, ko bomo na Golgoti ?e enkrat sli?ali vpra?ati Jezusa: »?e si Bo?ji Sin, stopi s kri?a« (Mt 27,40; prim. Lk 23,35). V pu??avi je sku?njavec premagan, vendar Jezusova zmaga ?e ni dokon?na. To bo v njegovi veliki no?i smrti in vstajenja.
Ko se pripravljamo na obhajanje osrednje skrivnosti vere, priznavamo, da je izid na?e preizku?nje druga?en. Pred sku?njavo pademo: vsi smo gre?niki. Vendar pa poraz ni dokon?en, ker nas Bog iz vsakega padca dviga s svojim odpu??anjem, neskon?no velikim v ljubezni. Na?a preizku?nja se torej ne kon?a s polomom, ker smo v Kristusu re?eni zla. Ko gremo z njim skozi pu??avo, hodimo po poti tam, kjer ni bilo za?rtane nobene poti. Jezus sam nam odpira to novo pot osvoboditve in odre?itve. ?e z vero sledimo Gospodu, iz potepuhov postanemo romarji.
Drage sestre in bratje, vabim vas, da tako za?nemo svojo postno pot. In ker na poti potrebujemo to dobro voljo, ki jo Sveti Duh vedno podpira, z veseljem pozdravljam vse prostovoljce, ki so danes v Rimu za njihovo jubilejno romanje. Zelo se vam zahvaljujem, predragi, ker po Jezusovem zgledu slu?ite bli?njemu, ne da bi se poslu?evali bli?njega. Na ulicah in med hi?ami, poleg bolnikov, trpe?ih, zaprtih, z mladimi in z ostarelimi, va?a predanost vliva upanje celotni dru?bi. V pu??avah rev??ine in samote ?tevilna majhna dejanja zastonjskega slu?enja razcvetijo poganjke novega ?love?tva: tisti vrt, ki ga je Bog sanjal in ga ?e vedno sanja za vse nas.
