Pape? Fran?i?ek: Pot postnega ?asa se vije proti veliki no?i med spominom na na?o krhkost in upanjem
Pape? Fran?i?ek
HOMILIJA SVETEGA O?ETA
Pepelni?na sreda
5. marca 2025
Blagoslovljeni pepel bodo nocoj potresli na na?e glave. V nas obuja spomin na to, kar smo, pa tudi upanje na to, kar bomo. Spominja nas, da smo prah, a nas usmeri k upanju, h kateremu smo poklicani, saj se je Jezus spustil v zemeljski prah in nas s svojim vstajenjem priteguje s seboj v O?etovo srce.
Tako se vije pot postnega ?asa proti veliki no?i, med spominom na na?o krhkost in upanjem, da nas bo na koncu poti pri?akal Vstali.
Najprej se spominjamo. Pepel sprejmemo s sklonjeno glavo, kot da bi ?eleli pogledati sebe, pogledati vase. Pepel nam namre? pomaga, da se spominjamo krhkosti in majhnosti na?ega ?ivljenja: prah smo, iz prahu smo bili ustvarjeni in v prah se bomo povrnili. In veliko je trenutkov, v katerih se ob pogledu na svoje osebno ?ivljenje ali na resni?nost, ki nas obdaja, zavemo, da je »le dih ?ivljenje vsakega ?loveka […] za prazen ni? se vznemirja, kopi?i bogastvo, a ne ve, kdo bo pobiral« (Ps 39,7).
Predvsem nas tega u?i izku?nja krhkosti, ki jo do?ivljamo v svoji utrujenosti, v ?ibkostih, s katerimi se moramo soo?iti, v strahovih, ki ?ivijo v nas, v porazih, ki nas ?gejo od znotraj, v minljivosti na?ih sanj, v ugotavljanju, kako kratkotrajne so stvari, ki jih imamo. Ustvarjeni iz pepela in zemlje se iz prve roke dotaknemo krhkosti v izku?nji bolezni, v rev??ini, v trpljenju, ki v?asih nenadoma zadene nas in na?e dru?ine. In ?e se zavemo, da smo krhki, ko se v dru?benem in politi?nem ?ivljenju na?ega ?asa znajdemo izpostavljeni »finemu prahu«, ki onesna?uje svet: ideolo?ko nasprotovanje, logika goljufije, vra?anje starih identitetnih ideologij, ki teoretizirajo o izklju?evanju drugih, izkori??anje zemeljskih virov, nasilje v vseh njegovih oblikah in vojna med narodi. Vse to je »strupen prah«, ki temni ozra?je na?ega planeta, prepre?uje mirno sobivanje, medtem ko vsak dan v nas rasteta negotovost in strah pred prihodnostjo.
Nazadnje nas to stanje krhkosti spominja na dramo smrti, ki jo v na?ih dru?bah videza sku?amo na mnogo na?inov izgnati in jo izriniti celo iz na?ih jezikov, vendar se vsiljuje kot stvarnost, s katero moramo ra?unati, kot znamenje negotovosti in minljivosti na?ega ?ivljenja.
Tako nas pepel kljub maskam, ki si jih nadevamo in izumetni?enostim, ki so pogosto ustvarjene zato, da bi nas raztresle, spominja na to, kar smo. To je za nas dobro. Postavi nas na pravo mesto, otopi ostrost na?ega narcisizma, nas vrne v resni?nost, nas naredi bolj poni?ne in razpolo?ljive drug do drugega. Nih?e od nas ni Bog, vsi smo na poti.
Postni ?as pa je tudi povabilo, naj v sebi po?ivimo upanje. ?e pepel sprejmemo s sklonjeno glavo, da bi se vrnili k spominu na to, kar smo, nas postni ?as no?e pustiti sklonjenih glav, ampak nas spodbuja, naj dvignemo glave k Njemu, ki se dviga iz brezna smrti in tudi nas vle?e iz pepela greha in smrti v slavo ve?nega ?ivljenja.
Pepel nas torej spominja na upanje, h kateremu smo poklicani, ker se je Jezus, Bo?ji Sin, zgnetel s prahom zemlje in ga povzdignil v nebo. In spustil se je v brezna prahu, umrl za nas in nas spravil z O?etom, kakor smo poslu?ali pri apostolu Pavlu: »Njega, ki ni poznal greha, je zaradi nas napravil za greh, da bi mi postali Bo?ja pravi?nost v njem« (2 Kor 5,21).
Bratje in sestre, to je upanje, ki o?ivlja pepel, kar smo. Brez tega upanja nam je usojeno pasivno prena?ati krhkost na?ega ?love?kega stanja, in zlasti spri?o izku?nje smrti strmoglavimo v ?alost in obup, na koncu pa razmi?ljamo kot neumne?i: »Kratko in polno ?alovanja je na?e ?ivljenje in ni zdravila za ?lovekov konec […] telo se bo vrnilo v pepel, duh pa se bo razblinil kakor rahel zrak« (Mdr 2,1-3). Velikono?no upanje, proti kateremu smo se napotili, pa nas podpira v krhkosti, nam zagotavlja Bo?je odpu??anje, in nas, ?eprav smo oviti v pepel greha, odpira za veselo izpoved ?ivljenja: »A jaz vem, da moj Odkupitelj ?ivi in da se bo, poslednji, vzdignil nad prahom« (Job 19,25). Zapomnimo si tole: »?lovek je prah in v prah se bo povrnil, vendar je dragocen prah v Bo?jih o?eh, ker je Bog ustvaril ?loveka in mu namenil nesmrtnost« (Benedikt XVI., Splo?na avdienca, 17. februarja 2010).
Bratje in sestre, s pepelom na glavi stopamo proti velikono?nemu upanju. Spreobrnimo se k Bogu, vrnimo se k Njemu z vsem srcem (prim. Jl 2,12), ponovno ga postavimo v sredi??e svojega ?ivljenje, da bo spomin na to, kar smo – krhki in umrljivi kot pepel, raztresen v veter – kon?no razsvetljen z upanjem Vstalega. Proti Njemu usmerimo svoje ?ivljenje in postanimo znamenje upanja za svet: iz milo??ine se u?imo stopati iz sebe, da bi delili potrebe drug drugega in negovali upanje pravi?nej?ega sveta; iz molitve se nau?imo odkrivati, da potrebujemo Boga, ali kot je dejal Jacques Maritain, da smo »nebe?ki bera?i«, ter negovali upanje, da nas znotraj na?ih krhkosti in na koncu na?ega zemeljskega romanja ?aka O?e z odprtimi rokami; iz posta se nau?imo, da ne ?ivimo samo za zadovoljevanje svojih potreb, ampak da smo la?ni ljubezni in resnice, in le ljubezen do Boga in med nami nas lahko resni?no nasiti in nam da upanje na bolj?o prihodnost.
Naj nas vedno spremlja prepri?anje, da je, odkar je Gospod pri?el v pepel sveta, »zgodovina zemlje zgodovina nebes. Bog in ?lovek sta povezana z eno samo usodo« (C. Carretto, Il deserto nella città, Roma 1986, 55), in On bo za vedno pometel pepel smrti, da bomo zasijali v novem ?ivljenju.
S tem upanjem v srcu se podajmo na pot. In spravimo se z Bogom.