Postna poslanica svetega o?eta Fran?i?ka: Hodimo skupaj v upanju
POSLANICA SVETEGA O?ETA
za post 2025
Hodimo skupaj v upanju
Dragi bratje in sestre!S spokornim znamenjem pepela na glavi za?enjamo letno romanje svetega posta v veri in upanju. Cerkev, mati in u?iteljica, nas vabi, naj pripravimo svoja srca in naj se odpremo Bo?ji milosti, da bomo lahko z velikim veseljem obhajali velikono?no zmagoslavje Kristusa, Gospoda, nad grehom in smrtjo, kot je vzklikal sv. Pavel: »Smrt je pou?ita v zmagi. Smrt, kje je tvoja zmaga? Smrt, kje je tvoje ?elo?« (1 Kor 15,54-55). Jezus Kristus, umrli in vstali, je namre? sredi??e na?e vere in je porok na?ega upanja v veliko O?etovo obljubo, ki se je ?e uresni?ila v njem, njegovem ljubljenem Sinu: ve?no ?ivljenje (Jn 18,28; 17,3).
V tem postu, ki ga bogati tudi milost jubilejnega leta, vam ?elim ponuditi nekaj razmi?ljanj o tem, kaj pomeni hoditi skupaj v upanju, in odkriti klice k spreobrnjenju, ki jih Bo?je usmiljenje namenja vsem nam kot posameznikom in kot skupnostim.
Najprej, hoditi. Geslo jubileja »romarji upanja« nas spomni na dolgo potovanje izraelskega ljudstva proti obljubljeni de?eli, o katerem pripoveduje Druga Mojzesova knjiga. Gre za te?ko pot iz su?nosti v svobodo, ki jo je hotel in vodil Gospod, ki ljubi svoje ljudstvo in mu je vedno zvest. In ne moremo se spominjati svetopisemskega izhoda, ne da bi pomislili na ?tevilne brate in sestre, ki danes be?ijo pred rev??ino in nasiljem in gredo iskat bolj?e ?ivljenje zase in za svoje drage. Tu se pojavi prvi klic k spreobrnjenju, ker smo vsi v ?ivljenju romarji, vsak pa se lahko vpra?a: Kako se pustim izzvati temu stanju? Sem v resnici na poti ali sem raje ohromljen, stati?en, s strahom in pomanjkanjem upanja ali pa celo po?ivam v svoji zoni udobja? Ali i??em poti osvoboditve iz gre?nih razmer in pomanjkanja dostojanstva? Dobra postna vaja bi bila, ?e bi se soo?ili s konkretno resni?nostjo nekega migranta ali romarja in pustili, da vklju?i tudi nas, da bi tako odkrili, kaj Bog zahteva od nas, da bi bili bolj?i popotniki proti O?etovi hi?i. To je dober »test« za popotnika.
Drugi?, to potovanje opravimo skupaj. Hoditi skupaj, biti sinodalni, to je poklicanost Cerkve. Kristjani so poklicani, da pot prehodijo skupaj, nikoli kot samotni popotniki. Sveti Duh nas spodbuja, naj izstopimo iz sebe, da bi ?li proti Bogu in svojim bratom, in se nikoli ne zapirali vase. Hoditi skupaj pomeni biti tkalci edinosti, za?en?i s skupnim dostojanstvom Bo?jih otrok (prim. Gal 3,26-28); pomeni napredovati drug ob drugem, ne da bi teptali drugega ali ga premagali, ne da bi gojili zavist ali hinav??ino, ne da bi pustili, da nekdo zaostane ali se ?uti izklju?enega. Gremo v isto smer, k istemu cilju ter poslu?amo drug drugega z ljubeznijo in potrpe?ljivostjo.
V tem postnem ?asu nas Bog prosi, naj preverimo, ?e smo v svojem ?ivljenju, v na?ih dru?inah, na krajih, kjer delamo, v ?upnijskih in redovnih skupnostih, sposobni hoditi z drugimi, poslu?ati, premagati sku?njavo, da bi se zaprli v svojo samozadostnost in pazili samo ?e na svoje potrebe. Vpra?ajmo se pred Gospodom, ?e smo sposobni delati skupaj kot ?kofje, duhovniki, redovniki in laiki v slu?bi Bo?jega kraljestva; ?e smo sprejemajo?i s konkretnimi dejanji do tistih, ki se nam pribli?ajo in do tistih, ki so dale?; ali damo ljudem ?utiti, da so del skupnosti, ali jih dr?imo na obrobju. To je drugi poziv: spreobrnjenje k sinodalnosti.
Tretji?, to pot opravimo skupaj v upanju na obljubo. Upanje, ki ne osramoti (prim. Rim 5,5), ki je sredi??no sporo?ilo jubileja, naj bo za nas obzorje postne poti k velikono?ni zmagi. Kot nas je v okro?nici Re?eni v upanju u?il pape? Benedikt XVI., »?lovek potrebuje brezpogojno ljubezen. Potrebuje tisto gotovost, ki mu dovoli re?i: 'Ne smrt ne ?ivljenje ne angeli ne mo?i ne sedanjost ne prihodnost ne oblasti vi?ave ali globo?ine ne kaka druga stvar nas ne more lo?iti od bo?je ljubezni, ki je v Kristusu Jezusu, na?em Gospodu' (Rim 8,38-39).« Jezus, »na?a ljubezen in na?e upanje, je vstal!« ter ?ivi in kraljuje v slavi. Smrt je bila spremenjena v zmago in v tem je vera in veliko upanje kristjanov: v Kristusovem vstajenju!
To je tretji poziv k spreobrnjenju: poziv upanja, zaupanja v Boga in v njegovo veliko obljubo, v ve?no ?ivljenje. Vpra?ati se moramo: sem v sebi prepri?an, da mi Bog odpu??a grehe? Ali pa se obna?am, kot da se lahko re?im sam? Ali hrepenim po odre?enju in prosim za Bo?jo pomo?, da bi ga sprejel? Ali konkretno ?ivim upanje, ki mi pomaga brati dogodke zgodovine in me priganja k zavzetosti za pravi?nost, za bratstvo, k skrbi za skupni dom, tako da nih?e ne bi ostajal zadaj?
Sestre in bratje, po zaslugi Bo?je ljubezni v Jezusu Kristusu smo varovani v upanju, ki ne osramoti (prim. Rim 5,5). Upanje je varno in trdno »sidro du?e«. V njem Cerkev moli, da bi »se vsi ljudje re?ili« (1 Tim 2,4) in ?aka, da bo s Kristusom, svojim ?eninom, zdru?ena v nebe?ki slavi. Takole se je izrazila sv. Terezija Jezusova: »Upaj, du?a moja, upaj! Ne ve? ne dneva ne ure. Skrbno bdi, vse tako hitro mine, ?eprav tvoja nepotrpe?ljivost spravlja v dvom to, kar je gotovo, in ?as, ki zelo kratek ?as razteguje« (Vzkliki du?e k Bogu, 15,3).
Devica Marija, Mati Upanja, prosi za nas in nas spremljaj na postni poti.
Rim, Sv. Janez v Lateranu,
na god sv. Pavla Mikija in tovari?ev mu?encev.
Fran?i?ek
