Pape?eva poslanica za svetovni dan misijonov: Misijonarji upanja med ljudmi
Pape? Fran?i?ek
POSLANICA SVETEGA O?ETA FRAN?I?KA
za Svetovni dan misijonov 2025
Misijonarji upanja med ljudmi
Dragi bratje in sestre!
Za Svetovni dan misijonov 2025, katerega osrednje sporo?ilo je upanje (prim. Bula Spes non confundit, 1), sem izbral naslednje vodilo: »Misijonarji upanja med ljudmi«. Posamezne kristjane in Cerkev, skupnost kr??enih, spominja na temeljno poklicanost, naj bodo po Kristusovih stopinjah glasniki in graditelji upanja. Vsem ?elim ?as milosti z zvestim Bogom, ki nas je v vstalem Kristusu prerodil »za ?ivo upanje« (prim. 1 Pt 1,3-4); in ?elim spomniti na nekatere pomembne vidike kr??anske misijonarske identitete, da bi se lahko prepustili vodenju Bo?jega Duha in bi goreli v sveti gore?nosti za novo evangelizacijsko obdobje Cerkve, ki je povabljena, naj obuja upanje v svetu, ki ga bremenijo temne sence (prim. okro?nica Fratelli tutti, 9-55).
1. Po stopinjah Kristusa, na?ega upanja
Ko po rednem jubileju leta 2000 obhajamo prvi redni jubilej v tretjem tiso?letju, je na? pogled usmerjen na Kristusa, ki je sredi??e zgodovine, »je isti v?eraj, danes in na veke« (Heb 13,8). V shodnici v Nazaretu je razglasil, da se je Sveto pismo izpolnilo v »danes« njegove zgodovinske navzo?nosti. Tako se je razodel kot tisti, ki ga je O?e poslal z maziljenjem Svetega Duha, da bi prinesel veselo novico o Bo?jem kraljestvu in vzpostavil »leto Gospodove milosti« za vse ?love?tvo (prim. Lk 4,16-21).
V tem misti?nem »danes«, ki traja do konca sveta, je Kristus izpolnitev zveli?anja za vse, posebno za tiste, katerih edino upanje je Bog. V svojem zemeljskem ?ivljenju je »hodil iz kraja v kraj ter delal dobra dela in ozdravljal« od zla in od hudi?a (prim. Apd 10,38), ko je potrebnim in ljudstvu vra?al upanje v Boga. Poleg tega je izkusil vse ?love?ke slabosti razen greha, ko je ?el tudi skozi kriti?ne trenutke, ki bi ga lahko vodili v obup, kot agonija v Getsemaniju in na kri?u. Jezus pa je vse zaupal Bogu O?etu, ko se je v popolnem zaupanju pokoril njegovemu zveli?avnemu na?rtu za ?love?tvo, na?rtu miru za prihodnost, polno upanja (prim. Jer 29,11). Na ta na?in je postal Bo?ji misijonar upanja, najvi?ji vzor tistih, ki skozi stoletja tudi v skrajnih preizku?njah nadaljujejo poslanstvo, ki so ga prejeli od Boga.
Po svojih u?encih, ki jih je poslal k vsem ljudstvom in jih sam skrivnostno spremlja, Gospod Jezus nadaljuje svojo slu?bo upanja za ?love?tvo. ?e danes se sklanja nad vsakega ubogega, prizadetega, obupanega in od zla zatiranega ?loveka, da bi »na njegove rane izlil olja tola?be in vino upanja« (Slavospev »Jezus, usmiljeni Samarijan«). Pokorna svojemu Gospodu in U?itelju ter z njegovim duhom slu?enja, Cerkev, skupnost Kristusovih u?encev-misijonarjev nadaljuje to poslanstvo in ponuja ?ivljenje vsem med ljudstvi. ?eprav se mora po eni strani soo?iti s preganjanji, stiskami in te?avami, po drugi strani pa s svojimi nepopolnostmi in padci zaradi slabosti posameznih udov, jo Kristusova ljubezen stalno priganja, da zdru?ena z Njim na tej misijonarski poti ?e naprej tako kot On in z Njim zbira krik ?love?tva, pravzaprav stok vsakega bitja, ki ?aka na dokon?no odre?itev. To je Cerkev, ki jo Gospod od vedno in za vedno kli?e, naj hodi po njegovih stopinjah: »ne stati?na Cerkev, [ampak] misijonarska Cerkev, ki z Gospodom stopa po poteh sveta« (Homilija pri zaklju?ni ma?i Redne generalne skup??ine ?kofovske sinode, 27. oktobra 2024).
Zato se tudi mi ?utimo navdihnjeni, da se podamo na pot po stopinjah Gospoda Jezusa, da bi z Njim in v Njem postali znamenja in glasniki upanja za vse, na vsakem kraju in okoli??ini, kjer nam Bog da ?iveti. Naj vsi kr??eni, Kristusovi misijonarski u?enci, poskrbijo, da bo njegovo upanje sijalo v vsakem koti?ku zemlje!
2. Kristjani, nosilci in graditelji upanja med ljudmi
V hoji za Kristusom Gospodom so kristjani poklicani posredovati veselo novico tako, da delijo konkretne ?ivljenjske razmere s tistimi, ki jih sre?ajo in tako postanejo nosilci in graditelji upanja. Namre? »veselje in upanje, ?alost in tesnoba dana?njih ljudi, posebno ubogih in vseh kakorkoli trpe?ih, je hkrati tudi veselje in upanje, ?alost in tesnoba Kristusovih u?encev. In ni?esar resni?no ?love?kega ni, kar bi ne na?lo odmeva v njihovih srcih« (Gaudium et spes, 1).
Ta slovita izjava 2. vatikanskega koncila, ki izra?a ob?utljivost in slog kr??anskih skupnosti v vseh ?asih, ?e naprej navdihuje njihove ?lane in jim pomaga hoditi z brati in sestrami v svetu. Posebno mislim na vas, misijonarji in misijonarke ad gentes, ki ste slede? Bo?jemu klicu ?li med druge narode, da bi jim pokazali Bo?jo ljubezen v Kristusu. Hvala vam iz vsega srca! Va?e ?ivljenje je konkreten odgovor na naro?ilo vstalega Kristusa, ki je u?ence poslal evangelizirat vse narode (prim. Mt 28,18-20). Tako spominjate na vesoljno poklicanost kr??enih, da z mo?jo Duha in vsakdanjim prizadevanjem postanejo med ljudmi misijonarji velikega upanja, ki nam ga je podaril Gospod Jezus.
Obzorje tega upanja presega minljive svetne resni?nosti in se odpira za bo?je, ki jih vnaprej oku?amo ?e v sedanjosti. Kot je spomnil sv. Pavel VI., zveli?anje v Kristusu, ki ga Cerkev ponuja vsem kot dar Bo?jega usmiljenja, namre? ni samo »imanentno, po meri materialnih ali tudi duhovnih potreb, ki […] se popolnoma istovetijo z ?eljami, upanji, zaposlitvami, ?asnimi boji, ampak je tudi zveli?anje, ki presega vse te omejitve, da bi se uresni?ilo v ob?estvu z edinim Absolutnim, z Bogom. Gre za prese?no, eshatolo?ko zveli?anje, ki ima svoj za?etek seveda v ?asu, izpolni pa se v ve?nosti« (Apostolska spodbuda Evangelii nuntiandi, 27).
Kr??anske skupnosti, ki jih razvnema tako veliko upanje, so lahko znamenja novega ?love?tva v svetu, ki na najbolj »razvitih« podro?jih ka?e hude simptome ?love?ke krize: raz?irjen ob?utek zmedenosti, osamljenosti in zapu??enosti ostarelih, te?ave pri iskanju pripravljenosti za pomo? tistemu, ki ?ivi poleg nas. V tehnolo?ko najbolj naprednih narodih izginja bli?ina: vsi smo med seboj povezani, nismo pa v odnosu. U?inkovitost in navezanost na stvari in na ambicije nas vodita, da smo osredoto?eni nase in nesposobni altruizma. Evangelij, ki ga ?ivimo v skupnosti, nas lahko obnovi v celovito, zdravo, odre?eno ?love?tvo.
Zato ponavljam povabilo k opravljanju dejanj, navedenih v Buli napovedi jubileja (?t. 7-15), s posebno pozornostjo do najbolj revnih in slabotnih, do bolnih, ostarelih, ki jih je materialisti?na in potro?ni?ka dru?ba izklju?ila. To delajte v Bo?jem slogu: z bli?ino, so?utjem in ne?nostjo ter gojite osebni odnos z brati in sestrami v njihovih konkretnih razmerah (prim. Apostolska spodbuda Evangelii gaudium, 127-128). Pogosto bodo torej oni tisti, ki nas bodo nau?ili ?iveti z upanjem. Po osebnem odnosu bomo lahko posredovali ljubezen Gospodovega so?utnega Srca. Izkusili bomo, da je »Kristusovo srce […] ?ivo jedro prvega oznanila« (Okro?nica Dilexit nos, 32). Z zajemanjem iz tega izvira bomo namre? lahko preprosto ponudili upanje, ki ga bomo prejeli od Boga, (prim. 1 Pt 1,21) in prina?ali drugim tola?bo, s katero nas Bog tola?i (prim. 2 Kor 1,3-4). V Jezusovem ?love?kem in bo?jem Srcu Bog ?eli govoriti na srce vsakega ?loveka in vse pritegovati k Ljubezni. »Poslani smo bili, da nadaljujemo to poslanstvo, ki je, da smo znamenje Kristusovega srca in O?etove ljubezni z objemanjem vsega sveta« (Nagovor udele?encem generalne skup??ine Pape?kih misijonskih dru?b, 3. junija 2023).
3. Obnoviti poslanstvo upanja
Zaradi nujnosti poslanstva upanja danes, so Kristusovi u?enci prvi poklicani, da se usposobijo, da postanejo »obrtniki« upanja in obnovitelji pogosto raztresenega in nesre?nega ?love?tva.
V ta namen moramo v sebi obnoviti velikono?no duhovnost, ki jo ?ivimo v vsakem evharisti?nem obhajanju, predvsem pa v velikono?nem tridnevju, ki je sredi??e in vrhunec bogoslu?nega leta. Kr??eni smo v Kristusovo odre?ilno smrt in vstajenje, v Gospodovo veliko no?, ki zaznamuje ve?no pomlad zgodovine. Torej smo »pomladni ljudje«, s pogledom vedno polnim upanja, ki ga delimo z vsemi, ker v »Kristusu verujemo in vemo, da smrt in sovra?tvo nista zadnji besedi« o ?lovekovem bivanju (prim. Kateheza, 23. avgusta 2017). Zato iz velikono?nih skrivnosti, ki se udejanjajo v bogoslu?nih slavjih in v zakramentih, nenehno zajemamo mo? Svetega Duha z gore?nostjo, odlo?nostjo in potrpe?ljivostjo za delovanje na prostranem polju evangelizacije sveta. »Vstali in poveli?ani Kristus je globok vir na?ega upanja. Ne bomo brez njegove pomo?i, da bi izpolnili poslanstvo, ki nam ga je zaupal« (Apostolska spodbuda Evangelii gaudium, 275). V njem ?ivimo in izpri?ujemo tisto sveto upanje, ki je »dar in naloga za vsakega kristjana« (La speranza è una luce nella notte, Vatikan 2024, 7).
Misijonarji upanja so mo?je in ?ene molitve, kajti »?lovek ki upa, je ?lovek, ki moli«, kakor je poudarjal ?astitljivi kardinal Van Thuan, ki je ohranil ?ivo upanje v dolgi stiski zapora po zaslugi mo?i, ki jo je prejemal iz vztrajne molitve in evharistije (prim. F.X. Nguyen Van Thuan, Il cammino della speranza, Rim 2001, ?t. 963). Ne pozabimo, da je molitev prvo misijonsko dejanje in obenem »prva mo? upanja« (Kateheza, 20. maja 2020).
Obnovimo torej poslanstvo upanja, izhajajo? iz molitve, zlasti tiste, ki jo opravljamo z Bo?jo Besedo in ?e posebej s psalmi, ki so velika simfonija molitve, katere skladatelj je Sveti Duh (prim. Kateheza, 19. junija 2024). Psalmi nas vzgajajo, da upamo v nasprotovanju, da razlo?ujemo znamenja upanja in da imamo nenehno »misijonsko« ?eljo, da bi Boga slavila vsa ljudstva (prim. Ps 41,12, 67,4). Z molitvijo ohranjamo ?ivo iskro upanja, ki jo je Bog pri?gal v nas, da bi postala velik ogenj, ki razsvetljuje in ogreva vse naokrog, tudi s konkretnimi dejanji in gestami, ki jih navdihuje sama molitev.
Kon?no je evangelizacija vedno skupnostni proces, kot zna?aj kr??anskega upanja (prim. Benedikt XVI., Okro?nica Spe salvi, 14). Ta proces se ne kon?a s prvim oznanilom in krstom, ampak se nadaljuje z graditvijo kr??anskih skupnosti s spremljanjem vsakega kr??enca pri njegovi hoji po poti evangelija. V sodobni dru?bi pripadnost Kristusu ni nikoli enkrat za vselej pridobljena resni?nost. Zato je misijonsko delovanje posredovanja in oblikovanja zrele vere v Kristusa »vzorec vsakega dejanja Cerkve« (Apostolska spodbuda Evangelii gaudium, 15), dejanja, ki zahteva ob?estvo molitve in delovanja. ?e vedno vztrajam pri tej misijonski sinodalnosti Cerkve, pa tudi pri slu?bi Pape?kih misijonskih dru?b pri pospe?evanju misijonske odgovornosti kr??enih in podpiranju novih delnih Cerkva. In spodbujam vse vas, otroke, mlade, odrasle, ostarele k dejavnemu sodelovanju pri skupnem poslanstvu evangelizacije s pri?evanjem va?ega ?ivljenja in z molitvijo, z va?imi ?rtvami in va?o velikodu?nostjo. Iz srca hvala za to!
Drage sestre in dragi bratje, obrnimo se na Marijo, Mater Jezusa Kristusa, na?ega upanja. Njej zaupajmo ?eljo tega jubileja in vseh prihodnjih let: »Naj lu? kr??anskega upanja dose?e vsakega ?loveka kot sporo?ilo Bo?je ljubezni, ki je namenjeno vsem! Naj bo Cerkev zvesta pri?a tega oznanila na vseh koncih sveta!« (Bula Spes non confundit, 6).
Rim, sv. Janez v Lateranu, 25. januarja 2025, praznik spreobrnitve sv. Pavla, apostola.
