杏MAP导航

Vatican News

Uvod msgr. Rina Fisichelle

Bratje in sestre, predvsem pa vi, dragi diakoni in vi, ki boste kmalu s polaganjem rok vstopili v sveti red diakonata, ?e posebej me veseli, da moram prebrati homilijo, ki bi jo na to nedeljo vsem vam posredoval sam pape? Fran?i?ek. V evharisti?nem slavju, kjer ob?estvo dobi svojo najve?jo in najpomembnej?o razse?nost, ?utimo pape?a Fran?i?ka, ?eprav v bolni?ki postelji, ga ?utimo blizu sebe, ?utimo ga navzo?ega med nami. In to nas zavezuje, da je na?a molitev ?e mo?nej?a, intenzivnej?a, da bi mu Gospod pomagal v trenutku preizku?nje in bolezni.

Homilija pape?a Fran?i?ka

Sporo?ilo beril, ki smo jih poslu?ali, bi lahko povzeli z eno besedo: zastonjskost. Ta pojem je gotovo ljub vam, diakoni, ki ste se zbrali k obhajanju jubileja. Razmislimo torej o tej temeljni razse?nosti kr??anskega ?ivljenja in va?e slu?be, posebej pod tremi vidiki: odpu??anje, nesebi?no slu?enje in ob?estvo.

Prvi?: odpu??anje. Oznanilo odpu??anja je bistvena naloga diakona. Odpu??anje je namre? nepogre?ljiva prvina vsake cerkvene poti in pogoj za vsako ?love?ko sobivanje. Jezus nam razkrije potrebnost in pomen tega, ko pravi: »Vam pa, ki poslu?ate, pravim: Ljubíte svoje sovra?nike« (Lk 6,27). In res je tako: da bi rasli skupaj, delili lu?i in sence, uspehe in neuspehe drug drugega, moramo znati odpu??ati in prositi odpu??anja, ponovno navezati odnose in iz svoje ljubezni ne izklju?evati niti tistih, ki nas prizadenejo in izdajo. Svet, v katerem je za nasprotnike samo sovra?tvo, je svet brez upanja, brez prihodnosti, je svet, ki ga bodo uni?evale neskon?ne vojne, delitve in ma??evanja, kot smo na ?alost pri?e tudi danes, na tolikih ravneh in v razli?nih delih sveta. Odpu??anje torej pomeni pripravljati za prihodnost gostoljubno in varno hi?o znotraj nas samih in v na?ih skupnostih. In diakon, ki mu je osebno zaupana slu?ba, ki ga vodi na obrobja sveta, si prizadeva, da bi videl – in druge u?il videti – v vseh, tudi v tistih, ki se motijo in povzro?ajo trpljenje, sestro in brata, ki sta ranjena v du?i, in zato bolj kot kdorkoli potrebujeta spravo, vodstvo in pomo?.

O tej odprtosti srca nam govori prvo berilo, ki nam predstavi Davidovo zvesto in velikodu?no ljubezen do Savla, njegovega kralja, pa tudi njegovega preganjalca (prim. 1 Sam 26,2.7-9.12-13.22-23). O tem nam v druga?nem kontekstu govori tudi zgledna smrt diakona ?tefana, ki je padel pod udarci kamnov in odpustil tistim, ki so ga kamnali (prim. Apd 7,60). Predvsem pa jo vidimo v Jezusu, ki je zgled vsake diakonije, ki se je na kri?u »izpraznil« do te mere, da je dal ?ivljenje za nas (prim. Flp2,7), moli za tiste, ki so ga kri?ali in dobremu razbojniku odpre vrata raja (prim. Lk 23,34.43).

In pridemo do druge to?ke: nesebi?no slu?enje. Gospod ga v evangeliju opi?e tako s preprostim in kot jasnim stavkom: »Toda ljubíte svoje sovra?nike. Delajte dobro in posojajte, ne da bi za to kaj pri?akovali« (Lk 6,35). Nekaj besed, ki v sebi nosijo dober vonj po prijateljstvu. Najprej po Bo?jem do nas, potem pa tudi po na?em. Za diakona tak?na dr?a ni dodatek njegovemu delovanju, ampak je bistvena razse?nost njegovega bitja. Posveti se namre? zato, da bi bil v slu?bi »kipar« in »slikar« O?etovega umiljenega obli?ja, pri?evalec skrivnosti Boga-Trojice.

Jezus v mnogih evangeljskih odlomkih govori o sebi v tej lu?i. To stori s Filipom v dvorani zadnje ve?erje, kmalu po tem, ko je dvanajsterim umil noge in jim rekel: »Kdor je videl mene, je videl O?eta« (Jn 14,9). Pa tudi ko postavlja evharistijo, reko?: »Jaz sem sredi med vami kakor tisti, ki stre?e« (Lk 22,27). A ?e prej, na poti proti Jeruzalemu, ko so njegovi u?enci razpravljali, kdo je med njimi najve?ji, jim je pojasnil, »da Sin ?lovekov ni pri?el, da bi mu stregli, ampak da bi stregel in dal svoje ?ivljenje v odkupnino za mnoge« (Mr 10,45).

Bratje diakoni, zastonjsko delo, ki ga torej opravljate kot izraz va?e posvetitve Kristusovi ljubezni, je za vas prvo oznanilo Besede, vir zaupanja in veselja za tiste, ki vas sre?ajo. Kolikor je le mogo?e jih spremljajte z nasmehom, ne da bi se prito?evali in ne da bi iskali priznanja; bodite drug drugemu v oporo tudi v odnosih s ?kofi in duhovniki, »kot izraz Cerkve, ki je zavezana rasti v slu?bi kraljestva z vrednotenjem vseh stopenj posve?ene slu?be« (C.E.I., Stalni diakoni v Cerkvi v Italiji. Smernice in norme, 1993, 55). Va?e skladno in velikodu?no delovanje bo na ta na?in most, ki povezuje oltar z ulico, evharistijo z vsakdanjim ?ivljenjem ljudi; ljubezen bo va?a najlep?a liturgija in liturgija va?e najponi?nej?e slu?enje.

In pridemo do zadnje to?ke: zastonjskost kot vir ob?estva. Dajati, ne da bi kaj zahtevali v zameno, zdru?uje, ustvarja vezi, saj izra?a in hrani na? biti skupaj, ki nima drugega namena kot darovati sebe in dobro ljudi. Sveti Lovrenc, va? zavetnik, je svojim to?nikom, ko so od njega zahtevali, naj izro?i zaklade Cerkve, pokazal reve?e in rekel: »To so na?i zakladi!« Tako se gradi ob?estvo: da z besedo, ?e bolj pa z dejanji bratu in sestri osebno in kot skupnost re?emo: »za nas si pomemben«, »radi bi, da bi bil dele?en na?e poti in na?ega ?ivljenja«. To delate vi: mo?je, o?etje in dedki, ki ste pripravljeni v slu?enju raz?iriti svoje dru?ine na tiste, ki so v potrebi, tam kjer ?ivite.

Tako je va?e poslanstvo, ki vas vzame iz dru?be, da bi vas ponovno vpeljalo vanjo in jo vedno bolj delalo gostoljuben in za vse odprt prostor, eden najlep?ih izrazov sinodalne Cerkve v »izhodu«.

Kmalu se boste nekateri izmed vas s prejemom zakramenta diakonskega posve?enja »spustili« po stopnicah slu?enja. Namenoma pravim in poudarjam, da se bodo »spustili« in ne, da se bodo »povzpeli«, ker se s posve?enjem ne vzpenja, ampak se spusti, postane? majhen, se zni?a? in se razlasti?. ?e uporabimo besede sv. Pavla, se v slu?enju zapusti »zemeljskega ?loveka« in se v ljubezni oble?e »nebe?kega ?loveka« (prim. 1 Kor 15,45-49).

Vsi premi?ljujmo o tem, kar bomo storili, medtem ko se izro?amo Devici Mariji, Gospodovi slu?abnici, in sv. Lovrencu, va?emu zavetniku. Naj nam pomagata, da bomo vsak svojo slu?bo ?iveli s poni?nim srcem, polnim ljubezni, in da bomo v hvale?nosti apostoli odpu??anja, nesebi?ni slu?abniki bratov in graditelji ob?estva.