Sveti o?e: Posve?ene osebe so lu? ubo?tva, ?istosti in pokor??ine dana?njemu svetu
Pape? Fran?i?ek
»Glej, prihajam […] da spolnim tvojo voljo, Gospod« (Heb 10,7). S temi besedami avtor pisma Hebrejcem poka?e Jezusovo popolno privolitev O?etovemu na?rtu. Danes jih beremo na praznik Gospodovega darovanja, na Svetovni dan posve?enega ?ivljenja, med jubilejem upanja, znotraj bogoslu?ja, ki je zaznamovano s simbolom lu?i. In vsi vi, bratje in sestre, ki ste se odlo?ili za ?ivljenje evangeljskih svetov, ste se posvetili kot »Nevesta pred ?eninom […] obdana z njegovo svetlobo« (sv. Janez Pavel II., Apostolska spodbuda Vita consecrata, 15); posvetili ste se tistemu svetlemu O?etovemu na?rtu, ki sega na za?etek sveta. Svojo izpolnitev bo dosegel ob koncu ?asov, a ?e sedaj postaja viden po »?udovitih delih, ki jih Bog vr?i v krhki ?love?kosti poklicanih oseb« (prav tam, 20). Razmislimo torej o tem, kako ste lahko po obljubah ubo?tva, ?istosti in pokor??ine, ki ste jih izpovedali, tudi vi nosilci lu?i za ?enske in mo?ke na?ega ?asa.
Prvi vidik: lu? ubo?tva. Svoje korenine ima v ?ivljenju Boga, v ve?nem in popolnem medsebojnem daru O?eta, Sina in Svetega Duha (prav tam, 21). Z ?ivljenjem v ubo?tvu posve?ena oseba s svobodno in velikodu?no uporabo vseh stvari zanje postane nosilka blagoslova. Izra?a njihovo dobroto v redu ljubezni, zavra?a vse, kar bi lahko zasen?ilo njihovo lepoto – sebi?nost, po?elenje, odvisnost, nasilno in v smrt naravnano rabo – ter sprejema vse, kar jo lahko povzdigne: treznost, velikodu?nost, podelitev, solidarnost. Kot pravi sv. Pavel: »Vse je va?e! Vi Kristusovi, Kristus pa Bo?ji« (1 Kor 3,22-23). To je ubo?tvo.
Druga prvina je lu? ?istosti. Tudi ta ima izvor v Trojici in ka?e »odsev neskon?ne ljubezni, ki povezuje tri Bo?je osebe« (Posve?eno ?ivljenje, 21). Izpoved ?istosti v odpovedi zakonski ljubezni in v ?ivljenju v zdr?nosti potrjuje absolutno prvenstvo Bo?je ljubezni za ?loveka, sprejete z nerazdeljenim in poro?nim srcem (prim 1 Kor 7,32-36), in jo nakazuje kot vir in vzorec vsake druge ljubezni. Vemo, ?ivimo v svetu, ki je pogosto zaznamovan z izkrivljenimi oblikami ?ustvenosti, v katerem nas na?elo »kar je meni v?e?« - to na?elo - sili, da v drugem bolj i??emo zadovoljitev svojih potreb, kot veselje ob rodovitnem sre?anju. Res je. To v odnosih povzro?a povr?nost in nestalnost, sebi?nost in u?iva?tvo, nezrelost in moralno neodgovornost, zaradi ?esar mo?a in ?eno za vse ?ivljenje zamenjamo s trenutnim partnerjem, otroke, sprejete kot darilo s tistimi, ki jih zahtevamo kot »pravico« ali jih odstranimo, kot »nev?e?nost«.
Bratje in sestre, v tak?nem kontekstu ob »nara??ajo?i potrebi po notranji jasnosti v ?love?kih odnosih« (Vita consecrata, 88) in po po?love?enju povezav med posamezniki in skupnostmi, nam posve?ena ?istost ka?e - mo?kemu in ?enski enaindvajsetega stoletja – ka?e pot ozdravitve od zla osamljenosti, v uresni?evanju svobodne in osvobajajo?e ljubezni, ki vse sprejema in spo?tuje ter nikogar ne sili ali zavra?a. Kak?no zdravilo za du?o je sre?ati redovnice in redovnike, ki so sposobni tak?nih zrelih in veselih odnosov! So odsev Bo?je ljubezni (prim. Lk 2,30-32). Zaradi tega je pomembno, da v na?ih skupnostih skrbimo za duhovno in ?ustveno rast oseb ?e v za?etni formaciji in tudi v trajni formaciji, da bi ?istost zares pokazala lepoto ljubezni, ki se daruje, ne bi se pa zakoreninili ?kodljivi pojavi kot so zagrenjenost srca ali dvoumnost odlo?itev, ki so vir ?alosti ter nezadovoljstva in v bolj krhkih osebah v?asih vzrok, da razvijejo pravo pravcato »dvojno ?ivljenje«. Boj zoper dvojno ?ivljenje je vsakodneven. Vsakodneven je.
Prihajamo do tretjega vidika: lu? pokor??ine. Tudi o njej nam govori besedilo, ko smo ga poslu?ali, in nam v odnosu med Jezusom in O?etom prestavlja »osvobajajo?o lepoto sinovske in ne hlap?evske odvisnosti, ki je polna ?uta odgovornosti in jo po?ivlja medsebojno zaupanje« (Vita consecrata, 21). Ravno lu? Besede, ki postane dar in odgovor ljubezni, znamenje za na?o dru?bo, v kateri veliko govorimo in malo poslu?amo. V dru?ini, na delu in zlasti na dru?benih omre?jih, kjer lahko izmenjujemo reke besed in podob, ne da bi se kdaj zares sre?ali, ker se nikoli zares ne postavimo na kocko drug proti drugemu. To je nekaj zanimivega. V vsakdanjem pogovoru velikokrat, se, preden nekdo neha govoriti, ?e pojavi odgovor. Ne poslu?amo se. Poslu?ati se, preden odgovorimo. Sprejeti besedo drugega kot sporo?ilo, kot zaklad, tudi kot pomo? meni. Posve?ena pokor??ina je protistrup tak?nemu samotarskemu individualizmu, ki ko drugo mo?nost spodbuja model odnosa, za katerega je zna?ilno aktivno poslu?anje, v katerem »re?i« in »sli?ati« sledi konkretnost »delovanja«, in to tudi za ceno odpovedi mojemu okusu, mojim na?rtom in mojim prednostnim izbiram. Samo na ta na?in namre? lahko ?lovek v polnosti do?ivi veselje daru, premaga osamljenost in odkrije smisel svojega bivanja v velikem Bo?jem na?rtu.
Na koncu bi rad opozoril ?e na eno to?ko: »vrnitev k izvirom«, o kateri se danes veliko govori v posve?enem ?ivljenju. Toda ne vrnitev k izvoru kot vrnitev v muzej, ne. Vrnitev k samemu za?etku na?ega ?ivljenja. V zvezi s tem nas Bo?ja beseda, ki smo jo poslu?ali, spominja, da je prva in najbolj pomembna »vrnitev k izvirom« vsake posvetitve za vse nas vrnitev h Kristusu in po njegovemu »da« O?etu. Opominja nas, da se prenova prej kot pred sre?anji in pred »okroglimi mizami« - ki jih moramo pripravljati in so zelo koristne – dogaja pred tabernakljem, v ?e??enju. Bratje in sestre, malo smo izgubili ob?utek za ?e??enje. Preve? smo prakti?ni, radi delamo stvari, toda … ?e??enje. ?e??enje. Sposobnost ?e??enja v ti?ini. Na ta na?in ponovno odkrijemo svoje ustanovitelje in ustanoviteljice, odkrivamo jih predvsem kot ?ene in mo?e vere, in z njimi v molitvi in v darovanju sebe ponavljamo: »Glej, prihajam […], da spolnim, o Gospod, tvojo voljo! (Heb 10,7).
Lepa hvala vam za va?e pri?evanja. To je kvas Cerkve. Hvala.
