Poslanica za 59. svetovni dan sredstev obve??anja: S krotkostjo delite upanje, ki je v va?ih srcih
Pape? Fran?i?ek
POSLANICA NJEGOVE SVETOSTI PAPE?A FRAN?I?KA
za 59. svetovni dan sredstev dru?benega obve??anja
S krotkostjo delite upanje, ki je v va?ih srcih
Dragi bratje in sestre!
V tem na?em ?asu, zaznamovanem z dezinformacijo in polarizacijo, kjer nekaj centrov mo?i obvladuje mno?ico podatkov in informacij brez primere, se obra?am na vas v zavesti, kako potrebno je – danes bolj kot kadarkoli – va?e delo novinarjev in sporo?evalcev. Potrebna je va?a pogumna zavzetost, da osebno in skupno odgovornost do bli?njega postavite v sredi??e sporo?anja.
Ob misli na jubilej, ki ga letos obhajamo kot milostno obdobje v tako te?kem ?asu, bi vas s to poslanico rad povabil, da bi bili sporo?evalci upanja, za?en?i s prenovo va?ega dela in va?ega poslanstva v skladu z duhom evangelija.
Razoro?iti sporo?anje
Sporo?anje danes preve? pogosto ne rojeva upanja, ampak strah in obup, predsodke in zamere, fanatizem in celo sovra?tvo. Preve?krat poenostavlja resni?nost, da bi vzbudilo nagonske odzive; besedo uporablja kot rezilo; pose?e celo po la?nih ali namenoma popa?enih informacijah za po?iljanje sporo?il, katerih namen je razdra?iti ljudi, provocirati, raniti. Ve?krat sem ?e poudaril, da je treba »razoro?iti« sporo?anje, ga o?istiti agresivnosti. Kr?enje resni?nosti na slogane nikoli ne rodi dobrih sadov. Vsi vidimo, kako – od televizijskih pogovornih oddaj do besednih vojn na dru?benih omre?jih – obstaja nevarnost, da prevladajo vzorci tekmovalnosti, nasprotovanja, ?elje po prevladi in posesti, po manipulaciji z javnim mnenjem.
Obstaja pa ?e drug zaskrbljujo? pojav, ki bi ga lahko opredelili kot »programirano razpr?enost pozornosti« preko digitalnih sistemov, ki nas oblikujejo po logiki trga in s tem spreminjajo na?e dojemanje resni?nosti. Tako se zgodi, da smo pogosto nemo?ne pri?e nekak?ne atomizacije interesov, kar se kon?a s spodkopavanjem temeljev na?e skupnosti, sposobnosti sodelovanja za skupno dobro, vzajemnega poslu?anja, razumevanja razlogov drugega. Zdi se torej, da je dolo?itev »sovra?nika«, proti kateremu bi se verbalno zagnali, nujno potrebno za uveljavitev samega sebe. Ko pa drugi postane »sovra?nik«, ko o?rnimo njegov obraz in njegovo dostojanstvo, da bi se mu posmehovali, ga sme?ili, zmanjka tudi mo?nosti za ustvarjanje upanja. Kot nas je u?il don Tonino Bello, imajo vsi konflikti »svojo korenino v zatemnitvi obrazov«.[1] Ne moremo se prepustiti tej logiki.
Upati v resnici nikakor ni enostavno. Georges Bernanost je dejal, da »upajo samo tisti, ki so imeli pogum, da so obupali nad utvarami in la?mi, v katerih so najdevali varnost in ki so jih napa?no zamenjali za upanje. […] Upanje je tveganje, ki ga je treba sprejeti. Gre za tveganje tveganj.«[2] Upanje je skrita, vztrajna in potrpe?ljiva krepost. Vendar pa za kristjane upanje ni izbirna odlo?itev, ampak je bistveni pogoj. Kot je spomnil Benedikt XVI. v okro?nici Spe salvi, upanje ni pasivni optimizem, temve? je nasprotno »performativna« krepost, ki je sposobna spreminjati ?ivljenje: »Kdor ima upanje, ?ivi druga?e. Podarjeno mu je bilo novo ?ivljenje« (?t. 2).
S krotkostjo povedati razloge upanja, ki je v nas
V Prvem Petrovem pismu (prim. 3,15-16) najdemo ?udovit povzetek, v katerem je upanje povezano s pri?evanjem in s kr??anskim sporo?anjem: » Gospoda Kristusa posvetite v svojih srcih. Vselej bodite vsakomur pripravljeni odgovoriti, ?e vas vpra?a za razlog upanja, ki je v vas. Vendar pa odgovarjajte s krotkostjo in strahospo?tovanjem.« Rad bi se zadr?al pri treh sporo?ilih, ki jih lahko povle?emo iz teh besed.
»Gospoda Kristusa posvetite v svojih srcih«: kr??ansko upanje ima obraz, obraz vstalega Gospoda. Njegova obljuba, da bo vedno z nami po daru Svetega Duha nam omogo?a, da upamo proti vsakemu upanju in vidimo skrite drobtinice dobrega tudi takrat, ko se zdi vse izgubljeno.
Drugo sporo?ilo od nas zahteva, da smo pripravljeni dati razloge upanja, ki je v nas. Zanimivo je, da apostol vabi, naj dajemo odgovor o upanju »vsakomur, ki nas vpra?a«. Kristjani niso najprej tisti, ki »govorijo« o Bogu, ampak tisti, ki odsevajo lepoto njegove ljubezni, nov na?in do?ivljanja vsega. ?iveta ljubezen izzove vpra?anja in zahteva odgovore. Zakaj ?ivite tako? Zakaj ste tak?ni?
Kon?no v izrazu sv. Petra najemo tretje sporo?ilo. Na to vpra?anje je treba odgovoriti »s krotkostjo in strahospo?tovanjem.« Kr??ansko sporo?anje – rekel pa bi, da tudi sporo?anje na splo?no – bi moralo biti stkano iz krotkosti, iz bli?ine. Gre za slog tovari?ev na poti, ki sledijo najve?jemu Sporo?evalcu vseh ?asov, Jezusu iz Nazareta, ki se je na poti pogovarjal z dvema emav?kima u?encema in jima s tem, kako jima je dogodke razlagal v lu?i Svetega pisma, razplamtel njuni srci.
Zato sanjam o sporo?anju, ki bi nas moglo narediti za tovari?e na poti tolikih na?ih bratov in sester, da bi v njih v tako te?kem ?asu ponovno v?gali upanje. Sporo?anje, ki bo sposobno govoriti na srce, ki ne bo vzbujalo strastnih odzivov zaprtosti in ogor?enja, ampak dr?e odprtosti in prijateljstva; ki bo tudi v na videz obupnih razmerah sposobno staviti na lepoto in na upanje; ki bo rojevalo zavzetost, empatijo in zanimanje za druge. Sporo?anje, ki nam pomaga »prepoznati dostojanstvo vsakega ?loveka in skupaj prevzeti skrb za na? skupni dom« (okro?nica Dilexit nos, 217).
Sanjam o sporo?anju, ki ne prodaja utvar ali strahov, ampak je sposobno podati razloge za upanje. Martin Luther King je dejal: »?e lahko komu pomagam, ko grem najprej, ?e lahko koga razveselim z besedo ali pesmijo … potem svojega ?ivljenja ne bom ?ivel zaman.«[3] Da bi to storili, moramo ozdraveti od »bolezni« stopanja v ospredje in samozadostnosti, se izogibati nevarnosti zadovoljnega govorjenja o sebi. Dober sporo?evalec zna dose?i, da lahko tisti, ki ga poslu?a, bere ali gleda, postane soudele?en, je lahko blizu, lahko ponovno odkrije najbolj?i del samega sebe in s temi dr?ami vstopi v pripovedovane zgodbe. Tak?no sporo?anje pomaga, da postanemo »romarji upanja«, kakor pravi geslo jubileja.
Upati skupaj
Upanje je vedno skupni projekt. Za trenutek pomislimo na veli?ino sporo?ila tega leta milosti: vsi smo povabljeni – zares vsi! – da ponovno za?nemo, da Bogu dovolimo, da nas dvigne, da mu pustimo, da nas objame in nas preplavi z usmiljenjem. V vsem tem se prepletata osebna in skupnostna razse?nost. Na pot se podamo skupaj, romamo z mnogimi brati in sestrami, skupaj stopimo skozi sveta vrata.
Jubilej ima veliko dru?benih povezav. Pomislimo na primer na sporo?ilo usmiljenja in upanja za tiste, ki ?ivijo v zaporih, ali na poziv k bli?ini in ne?nosti do tistih, ki trpijo ali so na robu.
Jubilej nas spominja, da bodo tisti, ki bodo delavci za mir, »imenovani Bo?ji sinovi« (Mt,5,9). In tako nas odpira za upanje, nam ka?e potrebo po pozornem, blagem, preudarnem sporo?anju, ki je sposobno pokazati poti dialoga. Zato vas spodbujam, da odkrivate in pripovedujete ?tevilne zgodbe dobrega, ki so skrite v gubah novic; da posnemate iskalce zlata, ki neutrudno presejajo pesek v iskanju majhne kepice zlata. Lepo je najti ta semena upanja in jih razkriti ljudem. To pomaga svetu, da je malo manj gluh za krike zadnjih, malo manj brezbri?en, malo manj zaprt. Vedno znajte odkriti iskrice dobrega, ki nam omogo?ajo upanje. To sporo?anje lahko pomaga pri tkanju ob?estva, da se ?utimo manj sami, da odkrijemo pomen skupne hoje.
Ne pozabiti na srce
Dragi bratje in sestre, spri?o vrtoglavih dose?kov tehnike vas vabim, da skrbite za svoja srca, to je za svoje notranje ?ivljenje. Kaj to pomeni? Pustil vam bom nekaj sledi.
Bodite blagi in nikoli ne pozabite obli?ja drugega; govorite na srce ?ensk in otrok v slu?bi katerih opravljate svoje delo.
Ne dovolite, da bi nepremi?ljeni odzivi vodili va?e sporo?anje. Vedno sejte upanje, tudi kadar je te?ko, tudi kadar to stane, tudi kadar se zdi, da ne bo obrodilo sadu.
Sku?ajte izvajati sporo?anje, ki bo znalo zdraviti rane na?e ?love?kosti.
Dajte prostor zaupanju srca, ki kot drobna toda odporna ro?a ne podle?e nadlogam ?ivljenja, ampak se razcveti in raste na najbolj nepri?akovanih krajih: v upanju mater, ki vsak dan molijo, da bi ponovno videle svoje sinove, ki bi se vrnili iz strelskih jarkov konflikta; v upanju o?etov, ki se selijo med tiso?erimi tveganji in peripetijami v iskanju bolj?e prihodnosti; v upanju otrok, ki se znajo igrati, smejati in verjeti v ?ivljenje tudi med ru?evinami vojn in na revnih ulicah favel.
Bodite pri?e in pospe?evalci nesovra?nega sporo?anja, ki ?iri kulturo skrbi, gradi mostove in prodira v vidne in nevidne zidove na?ega ?asa.
Pripovedujte zgodbe, prepojene z upanjem, ko vam je pri srcu na?a skupna usoda in ko skupaj pi?ete zgodbo na?e prihodnosti.
Vse to boste mogli in bomo mogli storiti z Bo?jo milostjo, ki naj jo jubilej pomaga prejeti v obilju. Molim za to in blagoslavljam vsakega izmed vas in va?e delo.
Rim, Sv. Janez v Lateranu, 24. januarja 2025, god sv. Fran?i?ka Sale?kega.
[1] «La pace come ricerca del volto», in Omelie e scritti quaresimali, Molfetta 1994, 317.
[2] Georges Bernanos, La liberté, pour quoi faire?, Paris 1995, it. prevod “A che serve questa libertà”, v Lo spirito europeo e il mondo delle macchine, Milano 1972, 255-256.
[3] Govor “The Drum Major Instinct”, 4. februarja1968.
