Poslanica za 33. svetovni dan bolnikov: ?Upanje ne osramoti? (Rim 5,5) in nas krepi v stiski
Pape? Fran?i?ek
POSLANICA SVETEGA O?ETA
za 33. svetovni dan bolnikov
11. februar 2025
»Upanje ne osramoti« (Rim 5,5) in nas krepi v stiski
Dragi bratje in sestre!
Obhajamo 33. svetovni dan bolnikov v jubilejnem letu 2025, v katerem nas Cerkev vabi, naj postanemo »romarji upanja«. Pri tem nas spremlja Bo?ja Beseda, ki nam po sv. Pavlu sporo?a veliko spodbudo: »Upanje ne osramoti« (Rim 5,5), temve? nas krepi v stiski.
Ti izrazi so tola?ilni, vendar pa lahko zlasti v tistih, ki trpijo, zbudijo nekaj vpra?anj. Na primer: kako naj ostanemo mo?ni, ko se nas v telesu dotaknejo te?ke bolezni, ki nas onesposobijo in morda zahtevajo zdravljenje, katerih stro?ki pa presegajo na?e gmotne mo?nosti? Kako naj bomo tak?ni, ko poleg na?ega trpljenja vidimo trpljenje tistega, ki nas ima rad in se kljub temu, da nam je blizu, ?uti nemo?nega, da bi nam pomagal? V vseh teh okoli??inah ?utimo potrebo po podpori, ki je ve?ja od nas: potrebujemo Bo?jo pomo?, pomo? njegove milosti, njegove previdnosti, tiste mo?i, ki je dar njegovega Duha (prim. Katekizem Katoli?ke Cerkve, 1808).
Za trenutek se torej pomudimo pri razmi?ljanju o Bo?ji navzo?nosti v bli?ini tistega, ki trpi, zlasti pod 3 vidiki, ki so zanjo zna?ilni: sre?anje, dar in podelitev.
1. Sre?anje. Ko Jezus po?lje 72 u?encev (prim. Lk 10,1-9), jih spodbudi, naj bolnim re?ejo: »Pribli?alo se vam je Bo?je kraljestvo« (v. 9). To pomeni, da prosi, naj tudi v bolezni, ?e je ?e tako bole?a in te?ko sprejemljiva, pomagamo doumeti, da gre za prilo?nost sre?ati se z Gospodom. ?e namre? v bolezni po eni strani ?utimo vso svojo krhkost ustvarjenih bitij – telesno, du?evno in duhovno –, po drugi strani do?ivimo bli?ino in so?utje Boga, ki v Jezusu deli na?e trpljenje. On nas ne zapusti in nas pogosto preseneti z darom vztrajnosti, za katero ne bi nikoli mislili, da jo imamo v tolik?ni meri in ki je sami ne bi nikoli na?li.
Bolezen tedaj postane prilo?nost za sre?anje, ki nas spremeni, za odkritje neomajne skale, na katero se lahko zasidramo, da se spoprimemo z viharji ?ivljenja. Gre za do?ivetje, ki nas kljub ?rtvi naredi mo?nej?e, ker se bolj zavedamo, da nismo sami. Zato re?emo, da bole?ina vedno nosi s seboj skrivnost odre?enja, ker nam daje izkusiti bli?njo in stvarno tola?bo, ki prihaja od Boga, vse do »spoznanja polnosti evangelija z vsemi njegovimi obljubami in njegovim ?ivljenjem« (sv. Janez Pavel II., Govor mladim, New Orleans, 12. september 1987).
2. In to nas pripelje do druge pobude za premi?ljevanje: dar. Nikoli se namre? ne zavedamo mo?neje, kot v trpljenju, da vsako upanje prihaja od Gospoda, in da je potemtakem najprej dar, ki ga moramo sprejeti in gojiti ter ostajati »zvesti Bo?ji zvestobi« (Upanje je lu? v temi, Vatikan 2024, Predgovor).
Sicer pa ?ele v Kristusovem vstajenju vsaka na?a usoda najde svoje mesto na neskon?nem obzorju ve?nosti. ?ele iz njegove velike no?i izhaja gotovost, da ni?, »ne smrt ne ?ivljenje, ne angeli ne poglavarstva, ne sedanjost ne prihodnost, ne mo?i, ne visokost, ne globokost ne kakr?na koli druga stvar nas ne bo mogla lo?iti od Bo?je ljubezni« (Rim 8,38-39). In iz tega »velikega upanja« izvira vsak drug ?arek lu?i, s katerim premagujemo preizku?nje in ovire ?ivljenja (prim. Benedikt XVI., okro?nica Re?eni v upanju, 27.31). Pa ne samo to! Vstali tudi hodi z nami in postane na? sopotnik kakor obeh u?encev iz Emavsa (prim. Lk 24,13-53). Tako kot ona dva lahko tudi mi z njim delimo svojo zbeganost, svoje skrbi in razo?aranja, lahko poslu?amo njegovo besedo, ki nas razsvetljuje in razvnema na?a srca ter ga prepoznamo v lomljenju kruha, ko v njegovem »biti z nami«, doumemo – ?etudi v mejah sedanjosti – tisti »onstran«, ki nam s svojim pribli?anjem vra?a pogum in zaupanje.
3. In tako pridemo do tretjega vidika, do podelitve. Kraji, kjer ljudje trpijo, so pogosto kraji podelitve, na katerih drug drugega bogatimo. Kolikokrat se ob postelji nekega bolnika nau?imo upati! Kolikokrat se v bli?ini tistega, ki trpi, nau?imo verovati! Kolikokrat sklonjeni k tistemu, ki je v stiski, odkrijemo ljubezen! Doumemo, da smo vsi skupaj drug za drugega »angeli« upanja, Bo?ji glasniki: bolniki, zdravniki, medicinske sestre, dru?inski ?lani, prijatelji, duhovniki, redovniki in redovnice. In sicer tam, kjer smo: v dru?inah, v ambulantah, v domovih za nego, v bolni?nicah in na klinikah.
In pomembno je, da znamo doumeti lepoto in pomembnost teh milostnih sre?anj in se jih nau?imo zabele?iti v du?o, da jih ne pozabimo. Ohraniti v srcu prijazen nasmeh zdravstvenega delavca, hvale?en in zaupljiv pogled bolnika, razumevajo? in skrben obraz zdravnika ali prostovoljca, obraz, poln pri?akovanja in strahu, zakonca, otroka, vnuka ali dragega prijatelja. Vse to so lu?i, ki jih moramo ceniti in ki tudi v temi preizku?nje ne dajejo samo mo?i, ampak nas u?ijo pravega ?uta do ?ivljenja v ljubezni in bli?ini (prim. Lk 10,25-37).
Dragi bolniki, dragi bratje in sestre, ki pomagate trpe?im, v tem jubileju imate bolj kot kadar koli svojo posebno vlogo. Va?a skupna hoja je namre? znamenje za vse, »hvalnica ?love?kemu dostojanstvu, pesem upanja« (Bula Upanje ne osramoti, 11), katere glas sega dale? onkraj sob in postelj v zdravstvenih ustanovah, kjer se nahajate, ter spodbuja in opogumlja v ljubezni »sodelovanje celotne dru?be« (prav tam), v sozvo?ju, ki ga je v?asih te?ko uresni?iti, je pa prav zaradi tega prijetno in mo?no, sposobno prina?ati lu? in toplino tja, kje sta najbolj potrebni.
Vsa Cerkev se vam za to zahvaljuje! Tudi sam se vam zahvaljujem in molim za vas ter vas izro?am Mariji, Zdravju bolnikov, po besedah, s katerimi so se mnogi bratje in sestre obrnili nanjo v stiski: »Pod tvoje varstvo pribe?imo, o sveta Bo?ja porodnica, ne zavrzi na?ih pro?enj v na?ih potrebah, temve? re?i nas vselej vseh nevarnosti, o ?astitljiva in blagoslovljena Devica«.
Blagoslavljam vas skupaj z va?imi dru?inami in va?imi dragimi, in vas prosim, da ne pozabite moliti zame.
Rim, sv. Janez v Lateranu, 14. januarja 2025.
