杏MAP导航

Vatican News, pape? Fran?i?ek

Informativni zapis o diplomatskih odnosih Svetega sede?a

Trenutno ima 184 dr?av polne diplomatske odnose s Svetim sede?em. Tem je treba dodati Evropsko unijo in Suvereni malte?ki voja?ki red. Diplomatskih predstavni?tev, akreditiranih pri Svetem sede?u s sede?em v Rimu, vklju?no s predstavni?tvi Evropske unije in Suverenega malte?kega voja?kega reda, je 90. Pri Svetem sede?u so akreditirani uradi Lige arabskih dr?av, Mednarodne organizacije za migracije in visoki komisar Zdru?enih narodov za begunce.

V letu 2024, 11. oktobra, je bil podpisan drugi dodatni protokol k sporazumu med Svetim sede?em in Burkino Faso o pravnem statusu Katoli?ke Cerkve v Burkini Faso. Sveti sede? in Ljudska republika Kitajska sta se 22. oktobra dogovorila, da bosta za nadaljnja ?tiri leta podalj?ala veljavnost Za?asnega sporazuma o imenovanju ?kofov, podpisanega 22. septembra 2018 in podalj?anega 22. oktobra 2020 in 22. oktobra 2022. Kon?no 24. oktobra je bil podpisan sporazum med Svetim sede?em in Republiko ?e?ko o nekaterih pravnih vpra?anjih.

Govor pape?a Fran?i?ka

Ekscelence, gospe, gospodje, to dopoldne smo se zbrali na sre?anju, ki poleg institucionalnega zna?aja ?eli predvsem biti dru?insko. Trenutek, v katerem se dru?ina narodov po va?i prisotnosti simboli?no zbere, da bi si izmenjali bratska vo??ila, pustili za seboj spore, ki lo?ujejo in ponovno odkrili to, kar zdru?uje. V za?etku tega leta, ki ima za Katoli?ko Cerkev poseben pomen, ima na?e sre?anje posebno simbolno vrednost, saj je sam smisel jubileja »oddahniti se« od mrzli?nega hitenja, ki je vedno bolj zna?ilno za vsakdanje ?ivljenje, da bi se opogumili in se nasitili s tem, kar je resni?no bistveno: da bi se ponovno odkrili kot Bo?ji otroci in v Njem bratje, da bi odpustili ?alitve, podprli slabotne in uboge, da bi si zemlja odpo?ila, da bi ravnali po pravi?nosti ter ponovno odkrili upanje. K temu so poklicani vsi tisti, ki slu?ijo skupnemu dobremu in uveljavljajo tisto visoko obliko dejavne ljubezni, morda najodli?nej?o obliko dejavne ljubezni, ki je politika.

Ker sem ?e vedno prehlajen, sem prosil msgr. Ciampanellija naj on nadaljuje z branjem. Hvala.
---
Od tu najprej je govor bral msgr. Filippo Ciampanelli, podtajnik Dikasterija za Vzhodne Cerkve

V tem duhu vas pozdravljam in se najprej zahvaljujem njegovi ekscelenci veleposlaniku Georgeu Poulidesu, dekanu diplomatskega zbora, za besede, s katerimi je izrazil va?a skupna ?ustva. Vsem izrekam toplo dobrodo?lico, hvale?en za naklonjenost in spo?tovanje, ki ju imajo do Apostolskega sede?a va?i narodi in va?e vlade, ki jih dobro zastopate. Dokaz za to so obiski preko tridesetih voditeljev dr?av ali vlad, ki sem jih z veseljem sprejel v Vatikanu leta 2024, kakor tudi podpis Drugega dodatnega protokola k dogovoru med Svetim sede?em in Burkino Faso o pravnem statusu Katoli?ke Cerkve v Burkini Faso  in Dogovora med Svetim sede?em in Republiko ?e?ko o nekaterih pravnih vpra?anjih, ki sta bila podpisana preteklo leto. Oktobra lani je bil potem za naslednja ?tiri leta obnovljen Za?asni sporazum med Svetim sede?em in Ljudsko republiko Kitajsko o imenovanju ?kofov, kar je znak pripravljenosti za nadaljevanje spo?tljivega in konstruktivnega dialoga v dobro Katoli?ke Cerkve v dr?avi in vsega kitajskega ljudstva.

Sam sem nameraval to naklonjenost povrniti z nedavnimi apostolskimi potovanji, na katerih sem obiskal daljne de?ele kot je Indonezija, Papua Nova Gvineja, Vzhodni Timor in Singapur, pa tudi bli?nje kot sta Belgija in Luksemburg, ter nazadnje Korzika. ?eprav so to med seboj o?itno zelo razli?ne stvarnosti, je zame vsako potovanje prilo?nost, da se sre?am in se pogovarjam z razli?nimi ljudstvi, kulturami in verskimi izku?njami, ter da prinesem besedo spodbude in tola?be, zlasti najbolj ranljivim ljudem. Tem potovanjem je treba dodati ?e tri obiske, ki sem jih opravil v Italiji, v Veroni, v Benetkah in v Trstu.

Ravno italijanskim oblastem, nacionalnim in lokalnim, bi rad na za?etku tega jubilejnega leta na poseben na?in izrazil svojo hvale?nost za prizadevanje, s katerim so pripravljali Rim na Jubilej. Nenehno delo teh mesecev, ki je povzro?ilo ?tevilne nev?e?nosti, je sedaj popla?ano z izbolj?anjem nekaterih storitev in javnih prostorov, tako da lahko vsi, me??ani in romarji, ?e bolj u?ivajo v lepoti ve?nega mesta. Rimljanom, ki so poznani po svoji gostoljubnosti, namenjam posebno misel in se jim zahvaljujem za potrpe?ljivost, ki so jo imeli zadnje mesece, in za tisto, s katero bodo sprejemali ?tevilne obiskovalce, ki bodo prihajali. Prisr?no se zahvaljujem tudi vsem pripadnikom policijskih sil, civilni za??iti, zdravstvenim oblastem in prostovoljcem, ki se dan za dnem razdajajo, da zagotovijo varnost in miren potek Jubileja.

Dragi veleposlaniki, v besedah preroka Izaija, ki jih je Gospod po pripovedi, ki nam jo je posredoval evangelist Luka (Lk 4,16-21), v shodnici v Nazaretu na za?etku svojega javnega delovanja sprejel za svoje, najdemo povzetek ne samo skrivnosti Bo?i?a, ki smo ga obhajali pred kratkim, ampak tudi skrivnosti Jubileja, ki ga ?ivimo. Kristus pravi, da je pri?el: »Da oznanim blagovest ubogim, da pove?em strte v srcu, da okli?em jetnikom prostost, zapornikom osvoboditev, da oznanim leto Gospodove milosti, dan ma??evanja na?ega Boga, da potola?im vse, ki ?alujejo« (Iz 61,1-2a).

 Na ?alost to leto za?enjamo, medtem ko svet trgajo ?tevilni spopadi, majhni in veliki, bolj ali manj znani in tudi ponovna grozovita teroristi?na dejanja, kot tista, ki so se nedavno zgodila v Magdeburgu v Nem?iji ali v New Orleansu v Zdru?enih dr?avah.

Vidimo tudi, da je v mnogih dr?avah vedno ve? dru?benih in politi?nih okoli??in, ki jih nara??ajo?a nasprotja ?e pove?ujejo. Smo pred vedno bolj polariziranimi dru?bami, v katerih tli splo?en ob?utek strahu in nezaupanja do bli?njega in do prihodnosti. To poslab?uje nenehno ustvarjanje in ?irjenje la?nih novic, ki ne samo izkrivljajo resni?nost dejstev, ampak na koncu popa?ijo vesti z vzbujanjem la?nih predstav o stvarnosti in povzro?ajo ozra?je suma, ki neti sovra?tvo, ?koduje varnosti ljudi in ogro?a dru?beno sobivanje ter stabilnost celih narodov. Tragi?na primera tega sta atentata, ki sta ga utrpela predsednik vlade Republike Slova?ke in izvoljeni predsednik Zdru?enih dr?av Amerike.

Ozra?je negotovosti sili k postavljanju novih ovir in za?rtovanju novih meja, medtem ko druge, kot meja, ki ve? kot petdeset let deli otok Ciper in tista, ki ve? kot sedemdeset let Korejski polotok, ostajajo trdne ter lo?ujejo dru?ine in sekajo hi?e in mesta. Sodobne meje so linije identitetne razdelitve, kjer je razli?nost razlog za nezaupanje in strah: »Kar prihaja od tam, ni vredno zaupanja, ker ni znano, ni doma?e, ni del vasi (…) Posledica so nove samoobrambne pregrade. Potem ne obstaja ve? svet, obstaja edinole 'moj' svet. Mnogih tako nimajo ve? za ?love?ka bitja z neodtujljivim dostojanstvom, saj so zanje le 'oni'.[1] Paradoksalno pa pojem meja ne ozna?uje kraja, ki lo?uje, ampak kraj, ki zdru?uje, »kjer kon?amo skupaj« (cum-finis), kjer lahko sre?amo drugega, ga spoznamo, se z njim pogovarjamo.

Moje vo??ilo za to novo leto je, da bi mogel Jubilej vsem, kristjanom in nekristjanom, predstavljati prilo?nost, da na novo premislimo odnose, ki nas povezujejo kot ?love?ka bitja in kot politi?ne skupnosti; da bi presegli logiko trka in sprejeli logiko sre?anja; da nas ?as, ki je pred nami, ne najde kot obupane potepuhe, ampak kot resni?ne romarje upanja oziroma ljudi in skupnosti na poti, ki si prizadevajo graditi prihodnost miru.

Po drugi strani pa je ob vse bolj konkretni gro?nji svetovne vojne diplomacija poklicana, da spodbuja dialog z vsemi, vklju?no z najbolj »neudobnimi« sogovorniki ali jih ne bi imeli upravi?enih za pogajanja. To je edina pot, da pretrgamo verige sovra?tva in ma??evanja, ki vklepajo, in da dezaktiviramo orodja sebi?nosti, o?abnosti in ?love?ke oholosti, ki so korenina vsake bojevite volje, ki uni?uje.

Ekscelence, gospe in gospodje, v lu?i teh kratkih razmislekov bi rad z vami to dopoldne, izhajajo? iz besed preroka Izaija, zarisal nekaj potez diplomacije upanja. Vsi smo poklicani, da postanemo njeni glasniki, da bi goste oblake vojne lahko odnesel prenovljen veter miru. Bolj na splo?no, rad bi izpostavil nekatere odgovornosti, ki bi jih moral upo?tevati vsak politi?ni leader pri izpolnjevanju svojih odgovornosti, ki bi morale biti usmerjene v izgradnjo skupnega dobrega in celostnega razvoja ?love?ke osebe.

Prina?ati veselo oznanilo ubogim
V vsakem obdobju in na vsakem kraju je ?loveka vedno privla?ila ideja, da bi lahko bil samozadosten, da bi lahko zado??al samemu sebi in bil tvorec svoje usode. Kadarkoli je dovolil, da ga je obvladala ta domi?ljavost, je bil zaradi zunanjih dogodkov in okoli??in prisiljen odkriti, da je slaboten in nemo?en, ubog in potreben, da ga mu?ijo duhovne in materialne nesre?e. Z drugimi besedami, odkrije, da je nesre?en, in da potrebuje nekoga, da ga bo dvignil iz njegove bede.

Bede na?ega ?asa so ?tevilne. ?love?tvo ?e nikdar ni do?ivelo napredka, razvoja in bogastva, kot ga do?ivlja danes, in morda se ?e nikoli ni po?utilo tako osamljeno in izgubljeno, ko ima pogosto raje hi?ne ljubljen?ke kot otroke. Nujno moramo prejeti veselo oznanilo. Oznanilo, ki nam ga v kr??anski perspektivi Bog ponuja v bo?i?ni no?i! Vendar pa lahko vsak – tudi kdor ne veruje – postane nosilec oznanila upanja in resnice.

Po drugi strani pa je ?lovek obdarjen s prirojeno ?ejo po resnici. To iskanje je temeljni del ?lovekovega stanja, saj vsak ?lovek nosi v sebi domoto?je po objektivni resnici in neugasljivo ?eljo po znanju. Vedno je bilo tako, vendar se v na?em ?asu zdi, da zanikanje o?itnih resnic dobiva premo?. Nekateri ne zaupajo argumentom razuma, ker jih imajo za sredstva v rokah neke okultne mo?i, medtem ko drugi mislijo, da edinstveno posedujejo resnico, ki so jo sami zgradili in se tako izmaknili soo?enju in dialogu s tistim, ki o tem misli druga?e. Eni in drugi te?ijo k ustvarjanju svoje »resnice«, pri ?emer izpu??ajo objektivnost resni?nega. Te te?nje lahko spodbujajo sodobna sredstva obve??anja in umetna inteligenca, ki jih zlorabijo kot sredstva za manipulacijo z vestjo zaradi ekonomskih, politi?nih in ideolo?kih ciljev.

Sodoben znanstveni napredek, predvsem na podro?ju informacij in komunikacij, prina?a s seboj nedvomne prednosti za ?love?tvo. Omogo?a nam, da poenostavimo ?tevilne vidike vsakdanjega ?ivljenja, da ostanemo v stiku z ljubljenimi, ?eprav so telesno oddaljeni, da ostajamo obve??eni in da pove?amo svoje znanje. Vendar pa ne moremo zamol?ati njihovih omejitev in pasti, ker pogosto prispevajo k polarizaciji, k o?enju miselnih perspektiv, poenostavljanju resni?nosti, nevarnosti za zlorabe, in protislovno, k osamljenosti, zlasti z uporabo dru?benih medijev in spletnih iger.

Vzpon umetne inteligence pove?uje zaskrbljenost, ki je povezana s pravicami intelektualne lastnine, z varnostjo zaposlitve za milijone ljudi, s spo?tovanjem zasebnosti in z za??ito okolja pred elektronskimi odpadki (e-waste). Skoraj noben koti?ek sveta ni ostal nespremenjen zaradi obse?ne kulturne spremembe, ki jo povzro?a hiter napredek tehnologije in vedno bolj je o?itna usklajenost s komercialnimi interesi, kar ustvarja kulturo, ki je zakoreninjena v potro?ni?tvu.

To neravnovesje sku?a postaviti na glavo red vrednot, ki so nelo?ljivo zdru?ene z ustvarjanjem odnosov, z izobra?evanjem in prenosom dru?benih navad, medtem ko morajo star?i, najbli?ji sorodniki in vzgojitelji ostati glavni kanali prenosa kulture. V njihovo dobro bi se morale vlade omejiti na podporno vlogo pri njihovih vzgojnih odgovornostih. V to perspektivo je postavljeno tudi izobra?evanje za medijsko opismenjevanje, katerega namen je ponuditi bistvena orodja za pospe?evanje sposobnosti kriti?nega mi?ljenja, da bi mlade opremili s potrebnimi orodji za osebno rast in za aktivno soudele?bo pri prihodnosti njihovih dru?b.

Diplomacija upanja je zato predvsem diplomacija resnice. Kjer umanjka vez med stvarnostjo, resnico in znanjem, se ljudje niso ve? sposobni pogovarjati in razumeti drug drugega, saj manjkajo temelji skupnega jezika, zasidranega v resni?nosti stvari in potemtakem univerzalno razumljivega. Namen jezika je sporazumevanje, ki uspe samo, ?e so besede natan?ne in ?e je pomen pojmov splo?no sprejet. Svetopisemska pripoved o babilonskem stolpu poka?e, kaj se zgodi, ko vsak govori samo s »svojim« jezikom.

Komunikacija, dialog in zavezanost skupnemu dobremu zahtevajo dobro vero in sprejemanje skupnega jezika. To je posebno pomembno na diplomatskem podro?ju, zlasti v ve?stranskih kontekstih. Vpliv in uspeh vsake besede, deklaracij, resolucij in dogovorjenih besedil na splo?no so odvisni od tega pogoja. Dejstvo je, da je multilateralizem mo?an in u?inkovit le, ?e se osredoto?a na obravnavana vpra?anja in uporablja preprost, jasen in dogovorjen jezik.

Zato je posebno zaskrbljujo? poskus instrumentalizacije multilateralnih dokumentov – spreminjanje pomena pojmov ali enostranska reinterpretacija vsebine pogodb o ?lovekovih pravicah – za uveljavljanje ideologij, ki delijo, ki teptajo vrednote in vero narodov. Gre namre? za pravo ideolo?ko kolonizacijo, ki sku?a po skrbno pre?tudiranih programih izkoreniniti izro?ila, zgodovino in verske vezi ljudstev. Gre za miselnosti, ki ob predpostavki, da je premagala »mra?ne strani zgodovine« daje prostor kulturi izbrisa; ne prena?a razli?nosti in se osredoto?a na pravice posameznikov ob zanemarjanju dol?nosti do drugih, zlasti najbolj ubogih in krhkih.[2] V tem okviru je na primer nesprejemljivo govoriti o tako imenovani »pravici do splava«, ki je v nasprotju s ?lovekovimi pravicami, zlasti s pravico do ?ivljenja. Vse ?ivljenje mora biti varovano, v vsakem njegovem trenutku, od spo?etja do naravne smrti, kajti noben otrok ni napaka ali kriv za svoj obstoj, tako kot nobenemu staremu ali bolnemu ?loveku ne moremo vzeti upanja in ga zavre?i.

Tak pristop je posebno poln posledic na podro?ju razli?nih multilateralnih organizmov. Predvsem mislim na Organizacijo za varnost in sodelovanje v Evropi, katere ustanovni ?lan je Sveti sede?, ki je dejavno sodeloval pri pogajanjih, ki so pred pol stoletja pripeljala do Helsin?ke deklaracije leta 1975. Bolj kot kdaj koli je potrebno ponovno pridobiti »duha Helsinkov«, s katerim so nasprotne dr?ave, ki so veljale za »sovra?nice«, uspele ustvariti prostor sre?anja in niso opustile dialoga kot sredstva za re?evanje konfliktov.

Nasprotno, zdi se, da multilateralne ustanove, katerih ve?ji del je nastal ob koncu druge svetovne vojne pred osemdesetimi leti, niso ve? sposobne zagotavljati miru in stabilnosti, boja proti lakoti in razvoja, za kar so bile postavljene, in tudi ne zares u?inkovito odgovoriti na nove izzive 21. stoletja, kot so okoljska, javnozdravstvena, kulturna in dru?bena vpra?anja, pa tudi ne na izzive, ki jih postavlja umetna inteligenca. Mnoge med njimi potrebujejo reformo ob upo?tevanju, da mora vsaka reforma temeljiti na na?elih subsidiarnosti, solidarnosti in na spo?tovanju enakovredne suverenosti dr?av, medtem je bole?e ugotoviti, da obstaja nevarnost »monadologije« in drobljenja v klube enako misle?ih, ki dovolijo vstop samo tistim, ki mislijo na enak na?in.

Kljub temu ni manjkalo in ne manjka spodbudnih znamenj tam, kjer obstaja dobra volja za sre?evanje. Mislim na Pogodbo o miru in prijateljstvu med Argentino in ?ilom, ki je bila podpisana v Vatikanu 29. novembra 1984 in ki je s posredovanjem Svetega sede?a ter dobro voljo pogodbenic kon?ala spor glede kanala Beagle, kar dokazuje, da sta mir in prijateljstvo mogo?a, kadar se dve ?lanici mednarodne skupnosti odre?eta uporabi sile in se slovesno zave?eta, da bosta spo?tovali vsa pravila mednarodnega prava ter pospe?evali dvostransko sodelovanje. V zadnjem ?asu mislim na pozitivne znake ponovnega za?etka pogajanj za vrnitev na platformo Iranskega jedrskega sporazuma, katerega cilj je vsem zagotoviti varnej?i svet.

Obvezati rane strtih src
Diplomacija upanja je tudi diplomacija odpu??anja, ki je sposobna v ?asu, polnem odprtih ali prikritih konfliktov, ponovno stkati odnose, ki so jih potrgala sovra?tvo in nasilje, in tako obvezati rane strtih src premnogih ?rtev. Moja ?elja za leto 2025 je, da bi si celotna mednarodna skupnost predvsem prizadevala za kon?anje vojne, ki ?e skoraj tri leta mo?i s krvjo mu?eno Ukrajino in ki je povzro?ila ogromno ?rtev, vklju?no s ?tevilnimi civilisti. Na obzorju se je pojavilo nekaj spodbudnih znamenj, vendar bo potrebnega ?e veliko dela, da bodo ustvarjeni pogoji za pravi?en ter trajen mir in za zacelitev ran, ki jih je prizadela agresija.

Prav tako ponovno pozivam k prekinitvi ognja in k osvoboditvi izraelskih talcev v Gazi, kjer so zelo resne in bedne humanitarne razmere, in prosim, da palestinsko prebivalstvo dobi vso potrebno pomo?. Moja ?elja je, da bi Izraelci in Palestinci mogli znova zgraditi mostove dialoga in medsebojnega zaupanja, za?en?i od najmanj?ih, da bi prihodnji rodovi mogli ?iveti drug ob drugem v dveh dr?avah, v miru in varnosti. Jeruzalem pa naj bo »mesto sre?anja«, kjer bodo v so?itju in spo?tovanju lahko ?iveli kristjani, judje in muslimani. Ravno junija lani smo se v Vatikanskih vrtovih vsi skupaj spomnili desete obletnice Pro?enj za mir v Sveti de?eli, ki sta se jih 8. junija udele?ila takratni predsednik Izraela ?imon Peres in predsednik palestinske dr?ave Mahmud Abbas, skupaj s patriarhom Bartolomejem I. To sre?anje je izpri?alo, da je dialog vedno mogo? in da se ne moremo prepustiti ideji, da nasprotovanje in sovra?tvo med narodi dobivata premo?.

Kljub temu pa je potrebno poudariti, da je vojno mo?no vzdr?evati zaradi hitrega ?irjenja vse bolj izpopolnjenega in uni?ujo?ega oro?ja. V tem dopoldnevu ponavljam poziv, da »z denarjem, ki gre za oro?je in druge voja?ke stro?ke, ustanovimo Svetovni sklad za kon?no resni?no odpravo lakote in razvoj najrevnej?ih dr?av, da bi se njihovi prebivalci ne zatekali k nasilnim ali dvomljivim re?itvam in ne bi bili prisiljeni zapustiti svojih dr?av, temve? bi se trudili za ?loveka vredno ?ivljenje.«[3]

Vojna je vedno polom in vpletanje civilistov, zlasti otrok, ter uni?evanje infrastrukture ni samo poraz, ampak pomeni, da je med dvema nasprotnikoma zmagovalec samo eden, zlo. Nikakor ne moremo sprejeti, da se bombardira civilno prebivalstvo ali da se napada infrastruktura, ki je potrebna za njegovo pre?ivetje. Ne moremo sprejeti, ko vidimo otroke umirati od mraza, ker so bile uni?ene bolni?nice ali je bilo prizadeto energetsko omre?je neke dr?ave.

Zdi se, da se celotna mednarodna skupnost na videz strinja s spo?tovanjem mednarodnega humanitarnega prava, kljub temu pa odsotnost njegovega polnega in konkretnega uresni?evanja postavlja vpra?anja. ?e smo pozabili, kaj je v osnovi, v samih temeljih na?ega bivanja, ?e smo pozabili na svetost ?ivljenja, na na?ela, ki gibljejo svet, kako lahko mislimo, da je tak?no pravo u?inkovito? Potrebno je ponovno odkritje teh vrednot in njihovo utele?enje v predpisih javne zavesti, da bo na?elo ?love?nosti v resnici temelj delovanja. Zato upam, da bo to jubilejno leto ugoden ?as, da si bo mednarodna skupnost dejavno prizadevala, da nedotakljive ?lovekove pravice ne bodo ?rtvovane voja?kim zahtevam.

S temi mislimi prosim, da ?e naprej delamo, da nespo?tovanje mednarodnega humanitarnega prava ne bilo ve? mo?no. Potrebni so dodatni napori, da bi to, o ?emer smo razpravljali tudi med 34. mednarodno konferenco Rde?ega kri?a in Rde?ega polmeseca, ki je bila lanskega oktobra v ?enevi, obrodilo sad. Pred kratkim smo obhajali 75. letnico ?enevske konvencije in ostaja nujno, da se norme in na?ela, na katerih temelji, izpolnijo na ?e vedno preve? odprtih vojnih prizori??ih.

Med temi mislim na razli?ne konflikte, ki se nadaljujejo na afri?ki celini, zlasti v Sudanu, v Sahelu, na Afri?kem rogu, v Mozambiku, kjer poteka resna politi?na kriza, in v vzhodnih pokrajinah Demokrati?ne Republike Kongo, kjer je ?tevilne ljudi prizadela huda zdravstvena in humanitarna kriza, ki jo v?asih poslab?a ?e nadloga terorizma. To povzro?a izgube ?love?kih ?ivljenj in razselitev milijonov ljudi. Temu se pridru?ujejo ?e uni?ujo?i u?inki poplav in su?e, ki poslab?ajo ?e tako negotove razmere v razli?nih delih Afrike.

Vendar pa diplomacija odpu??anja ni poklicana le k izbolj?evanju mednarodnih ali regionalnih konfliktov. Vsakemu nalaga odgovornost, da postane tvorec miru, da bi lahko zgradili v resnici miroljubne dru?be, v katerih bi legitimne politi?ne, pa tudi dru?bene, kulturne, etni?ne in verske razlike predstavljale bogastvo, ne pa vir sovra?tva in delitve.

Na poseben na?in mislim na Mjanmar, kjer prebivalstvo mo?no trpi zaradi nenehnih oboro?enih spopadov, zaradi katerih morajo ljudje be?ati s svojih domov in ?iveti v strahu.

Bole?a je tudi ugotovitev, da zlasti na ameri?ki celini ostajajo razli?na okolja razvnetega politi?nega in dru?benega spopada. Posebej mislim na Haiti, kjer upam, da bo mogo?e ?im prej narediti potrebne korake za ponovno vzpostavitev demokrati?nega reda in za zaustavitev nasilja. Mislim tudi na Venezuelo in na te?ko politi?no krizo, v kateri se nahaja. Premagali bi jo lahko samo z iskrenim sprejemanjem vrednot resnice, pravi?nosti in svobode, s spo?tovanjem ?ivljenja, dostojanstva in pravic vsakega ?loveka – vklju?no s tistimi, ki so bili aretirani zaradi dogodkov v preteklih mesecih – z zavra?anjem kakr?nega koli nasilja in, upajmo, z za?etkom pogajanj v dobri veri in v skupno dobro dr?ave. Mislim na Bolivijo, ki gre skozi te?ko politi?no, dru?beno in gospodarsko krizo, kakor tudi na Kolumbijo, kjer zaupam, da je mogo?e s pomo?jo vseh premagati mno?ico potekajo?ih konfliktov, ki ?e predolgo razdirajo dr?avo. Kon?no mislim na Nikaragvo, kjer Sveti sede?, ki je vedno pripravljen na spo?tljiv in konstruktiven dialog, z zaskrbljenostjo spremlja ukrepe, sprejete proti ljudem in ustanovam Cerkve ter upa, da bodo verska svoboda in druge temeljne pravice ustrezno zagotovljene vsem.

Dejansko ni resni?nega miru, ?e ni zagotovljena tudi verska svoboda, ki vklju?uje spo?tovanje vesti posameznikov in mo?nost javnega izra?anja svoje vere in pripadnosti skupnosti. V tem smislu so zelo zaskrbljujo?i nara??ajo?i izrazi antisemitizma, ki jih mo?no obsojam, in ki prizadevajo vedno ve?je ?tevilo judovskih skupnosti po svetu.

Ne morem mol?ati ob ?tevilnih preganjanjih razli?nih kr??anskih skupnosti, ki jih pogosto zagre?ijo teroristi?ne skupine, zlasti v Afriki in Aziji, in tudi ne o bolj »delikatnih« oblikah omejevanja verske svobode, ki v?asih zadevajo tudi Evropo, kjer nara??ajo zakonske norme in administrativne prakse, ki »omejujejo ali dejansko odpravljajo pravice, ki jih ustave formalno priznavajo posameznim vernikom ali verskim skupinam«.[4] V zvezi s tem ?elim poudariti, da verska svoboda predstavlja »pridobitev politi?ne in pravne civilizacije«,[5] saj je, ko je ta »priznana, spo?tovano dostojanstvo ?lovekove osebe v njegovem izvoru in se okrepijo etos ter ustanove ljudstev.«[6]

Kristjani lahko in ho?ejo dejavno prispevati k izgradnji dru?b, v katerih ?ivijo. Tudi tam, kjer v dru?bi niso ve?ina, so polnopravni dr?avljani, zlasti v tistih de?elah, v katerih ?ivijo ?e od nekdaj. Na poseben na?in mislim na Sirijo, za katero se zdi, da po letih vojne in opusto?enja, stopa po poti stabilnosti. Upam, da nih?e ne bo ogro?al ozemeljske celovitosti, enotnosti sirskega ljudstva in potrebnih ustavnih sprememb in da bo mednarodna skupnost pomagala Siriji, da bo de?ela mirnega sobivanja, v kateri se bodo lahko vsi Sirci, vklju?no s kristjani, v polnosti ?utili dr?avljane in sodelovali pri skupnem dobrem tega dragega naroda.

Enako mislim na ljubljeni Libanon v upanju, da bo dr?ava s odlo?ilno pomo?jo kr??anske komponente mogla imeti potrebno institucionalno stabilnost, da se bo spoprijela s te?kim gospodarskim in dru?benim polo?ajem, z obnovo od vojne prizadetega juga dr?ave, in v polnosti uveljavila Ustavo in Taifski sporazum. Vsi Libanonci naj si prizadevajo, da obraza de?ele ceder ne bo ve? izmali?ila delitev, ampak bo na njem vedno sijalo »skupno ?ivljenje« in bo ostajala dr?ava-sporo?ilo sobivanja in miru.

Razglasiti svobodo su?njev
Dva tiso? let kr??anstva je prispevalo k odpravi su?enjstva iz vsake pravne ureditve. Kljub temu ?e vedno obstajajo ?tevilne oblike su?enjstva, za?en?i z manj priznano a precej izvajano obliko su?enjstva, ki zadeva delo. Preve? ljudi ?ivi kot su?nji svojega dela, ki so ga spremenili iz sredstva v cilj svojega ?ivljenja, pogosto pa so tudi su?nji ne?love?kih delovnih pogojev, kar zadeva varnost, delovni ?as in pla?o. Prizadevati si moramo, da bomo ustvarili dostojne delovne pogoje in da delo, ki je samo po sebi plemenito in plemeniti, ne bo postalo ovira za izpolnitev in rast ?love?ke osebe. Isto?asno je potrebno zagotoviti, da bodo obstajale u?inkovite zaposlitvene mo?nosti, zlasti tam, kjer raz?irjena nezaposlenost spodbuja delo na ?rno in posledi?no kriminal.

Potem obstaja grozljivo su?enjstvo odvisnosti od mamil, ki prizadene predvsem mlade. Nesprejemljivo je videti, koliko ?ivljenj, dru?in in dr?av je uni?ila ta kuga, za katero se zdi, da se vedno bolj ?iri tudi zaradi pojava pogosto smrtonosnih sinteti?nih drog, ki so ?iroko dostopne zaradi odurnega pojava trgovine z mamili.

Med drugimi oblikami su?enjstva na?ega ?asa pa eno najbolj strahotnih predstavljajo trgovci z ljudmi: ljudje brez vesti, ki izkori??ajo potrebe tiso?ev ljudi, ki be?ijo pred vojno, lakoto, preganjanjem ali posledicami podnebnih sprememb ter i??ejo varen kraj za svoje ?ivljenje. Diplomacija upanja je diplomacija svobode, ki zahteva skupno zavezo mednarodne skupnosti za odpravo te bedne trgovine.

Hkrati je potrebno poskrbeti za ?rtve te trgovine, ki so sami migranti, prisiljeni pe? prehoditi tiso?e kilometrov v Srednji Ameriki ali v saharski pu??avi, ali pre?kati Sredozemsko morje ali Rokavski preliv v prenatrpanih zasilnih plovilih, da bi bili potem zavrnjeni ali pa se znajdejo kot ilegalci v tuji de?eli. Zlahka pozabimo, da se sre?ujemo z ljudmi, ki jih je treba sprejeti, zavarovati, spodbujati in jih vklju?evati.[7]

Z velikim razo?aranjem pa ugotavljam, da migracije ?e vedno pokriva teman oblak nezaupanja, namesto da bi jih presojali kot vir rasti. Na ljudi v gibanju se gleda samo kot na problem, ki ga je treba obvladovati. Ne moremo jih izena?iti s predmeti, ki jih je treba umestiti, imajo pa dostojanstvo in vire, ki jih lahko ponudijo drugim; imajo svoje izku?nje, potrebe, strahove, ?elje, sanje, sposobnosti, talente. Samo v tej perspektivi lahko naredimo korake naprej pri soo?anju s pojavom, ki zahteva skupni prispevek vseh dr?av, tudi z ustvarjanjem varnih rednih poti.

Klju?no pa ostaja soo?enje z globokimi vzroki za preseljevanje, tako da bo zapustitev svojega doma zaradi iskanja nekega drugega odlo?itev in ne »nujnost za pre?ivetje«. V tej perspektivi mislim, da je temeljnega pomena skupna zavezanost vlaganju v sodelovanje za razvoj, da bi prispevali k izkoreninjenju nekaterih vzrokov, ki ljudi vodijo k izseljevanju.

Razglasiti izpustitev zapornikov
Diplomacija upanja je kon?no diplomacija pravi?nosti, brez katere ne more biti miru. Jubilejno leto je ugoden ?as za uresni?evanje pravi?nosti, za odpust dolgov in zmanj?anje kazni zapornikom. Ni pa dolga, ki bi nekomu, vklju?no z dr?avo, dopustil, da bi zahteval ?ivljenje nekoga drugega. V zvezi s tem ponavljam svoj poziv, da bi smrtno kazen odpravili v vseh dr?avah,[8] saj danes nima nobenega opravi?ila med sredstvi za ponovno vzpostavitev pravi?nosti.

Po drugi strani pa ne smemo pozabiti, da smo v dolo?enem smislu vsi ujetniki, saj smo vsi dol?niki. To smo v odnosu do Boga, do drugih in tudi do na?e ljubljene zemlje, iz katere pridobivamo vsakdanji ?ive?. Kot sem opozoril v letnem Sporo?ilu za svetovni dan miru, se mora »sleherni izmed nas na nek na?in ?utiti odgovornega za opusto?enje, ki mu je podvr?en na? skupni dom«.[9] Zdi se, da se narava s skrajnimi izrazi svoje mo?i vedno bolj upira ?lovekovemu delovanju. Primer tega so uni?ujo?e poplave, ki so se zgodile v Srednji Evropi in v ?paniji, kakor tudi cikloni, ki so spomladi prizadeli Madagaskar, malo pred bo?i?em pa tudi francoski departma Mayotte in Mozambik.

Ob vsem tem ne moremo ostati ravnodu?ni! Nimamo pravice! Imamo pa dol?nost, da po svojih najbolj?ih mo?eh poskrbimo za na? skupni dom in za tiste, ki v njem ?ivijo ter bodo ?iveli.

Med COP 29 v Bakuju so bile sprejete odlo?itve za zagotovitev ve?jih finan?nih virov za podnebne ukrepe. Upam, da bodo omogo?ili razdelitev virov v korist ?tevilnih dr?av, ki so ranljive za podnebno krizo in na katerih le?i breme zatirajo?ega ekonomskega dolga. Pod tem vidikom se obra?am na najbogatej?e dr?ave, naj odpustijo dolgove dr?avam, ki jih ne bodo mogle nikdar odpla?ati. Ne gre samo za dejanje solidarnosti ali velikodu?nosti, ampak predvsem za pravi?nost, ki je obremenjena tudi z novo obliko krivi?nosti, ki se je danes vedno bolj zavedamo: z »ekolo?kim dolgom«, zlasti med Severom in Jugom.[10]

Z ozirom na ekolo?ki dolg je pomembno tudi odkriti u?inkovite na?ine za pretvorbo zunanjega dolga revnih dr?av v u?inkovite, ustvarjalne in odgovorne politike in programe za celovit ?love?ki razvoj. Sveti sede? je pripravljen spremljati ta proces v zavesti, da ni politi?nih ali dru?benih meja ali ovir, za katerimi bi se lahko skrili.[11]

Dragi veleposlaniki, v kr??anski perspektivi je Jubilej ?as milosti. In kako si ?elim, da bi bilo leto 2025 v resnici leto milosti, polno resnice, odpu??anja, svobode, pravi?nosti in miru. »V srcu vsakega ?loveka ?ivi upanje kot ?elja in pri?akovanje dobrega«[12] in vsi smo poklicani, da vzcveti okoli nas. Moja najbolj sr?na ?elja za vse vas, dragi veleposlaniki, za va?e dru?ine, vlade in narode, ki jih predstavljate, je ta: naj upanje cveti v na?ih srcih in naj na? ?as dose?e mir, ki si ga tako ?eli. Hvala.

[1] Okro?nica «Fratelli Tutti» o bratstvu in dru?benem prijateljstvu (3. oktober 2020), 27.
[2] Prim. Sre?anje s civilno dru?bo, predstavniki domorodnih ljudstev in diplomatskim zborom, Citadelle de Québec, 27. julija 2022.
[3] Fratelli tutti, ?t. 262; Pavel VI., Okro?nica Populorum progressio (26. marca 1967), 51.
[4] Janez Pavel II.,  Poslanica za XXI. svetovni dan miru, 1. januar 1988, ?t. 2.
[5] Benedikt XVI., Poslanica za XLIV svetovni dan miru, 1. januar 2011, ?t. 5.
[6] Prav tam.
[7] Govor udele?encem mednarodnega foruma »Migracije in mir«, 21. februar 2017.
[8] Prim. Poslanica za LVIII. svetovni dan miru, 1. januar 2025, ?t. 11.
[9] Prav tam,  ?t. 4.
[10] Prim. Bula Spes non confundit (9. maja 2024),16 in okro?nica «Laudato si’» o skrbi za skupni dom (24. maja 2015), 51.
[11] Prim. Laudato si’, ?t. 52.
[12] Spes non confundit, ?t. 1.