Sveti o?e: Kristus je prisoten v vsakem ?asu, v vsakr?ni stiski; je vir na?ega veselja
Homilija svetega o?eta v Ajacciu
Ljudje spra?ujejo Janeza Krstnika: »Kaj naj storimo?« (Lk 3,10). Kaj naj storimo? To je vpra?anje, ki mu je treba pozorno prisluhniti, saj izra?a ?eljo po prenovi ?ivljenja, da bi ga spremenili na bolje. Janez oznanja prihod dolgo pri?akovanega Mesija: tisti, ki poslu?ajo Krstnikovo oznanilo, se ?elijo pripraviti na to sre?anje.
Evangelij po Luku pri?a, da to ?eljo po spreobrnjenju izra?ajo prav tisti, ki so najbolj oddaljeni: ne tisti, ki so se v dru?bi zdeli najbli?ji – ne farizeji in u?itelji postave –, ampak oddaljeni, cestninarji, ki so veljali za gre?nike, in vojaki spra?ujejo: »U?itelj, kaj naj storimo?« (Lk 3,12). To je lepo vpra?anje, ki ga morda lahko vsak izmed nas izre?e danes pred spanjem kot molitev: »Gospod, kaj moram storiti, da bi pripravil srce na bo?i??« Kdor se ima za pravi?nega, se ne prenavlja. Po drugi strani pa se tisti, ki so veljali za javne gre?nike, ?elijo od nepo?tenega in nasilnega ravnanja obrniti k novemu ?ivljenju. In oddaljeni postanejo bli?nji, ko se nam Kristus pribli?a. Janez namre? cestninarjem in vojakom odgovori takole: ravnajte pravi?no; bodite po?teni in pravi?ni (prim. Lk 3,13-14). Gospodovo oznanilo, ki vklju?uje zlasti zadnje in izklju?ene, ponovno prebuja vest, saj On prihaja, da bi re?il, ne pa obsodil izgubljene (prim. Lk 15,4-32). In najbolj?e, kar lahko storimo, da bi nas Jezus re?il in poiskal, je, da povemo resnico o sebi: »Gospod, gre?nik sem.« Vsi, ki smo tukaj, smo gre?niki. »Gospod, gre?nik sem.« In tako se pribli?amo Jezusu z resnico, ne pa z li?ili neresni?ne pravi?nosti. On namre? prihaja, da bi re?il prav gre?nike.
Zato tudi mi danes vzemimo za svoje isto vpra?anje, s katerim so se mno?ice obrnile na Janeza Krstnika. V tem adventnem ?asu najdimo pogum, da brez strahu vpra?amo: »Kaj naj storim?«. Vpra?ajmo iskreno, da bi pripravili poni?no, zaupno srce za Gospoda, ki prihaja.
Berila, ki smo jih sli?ali, nam predstavljajo dva na?ina pri?akovanja Mesija: sumni?avo ?akanje in veselo ?akanje. Razmislimo o teh duhovnih dr?ah.
Prvi na?in ?akanja, sumni?av, je poln nezaupanja in tesnobe. Kdor je zaposlen z egocentri?nimi mislimi, izgubi veselje duha: namesto da bi z upanjem bdel nad prihodnostjo, dvomi o njej. Popolnoma vpet v posvetne projekte ne ?aka na delo Bo?je previdnosti. Ne zna ?akati z upanjem, ki nam ga daje Sveti Duh. In potem pride zdravilna beseda svetega Pavla, ki prebudi iz te otrplosti: »Ni? ne skrbite« (Flp 4,6). Ko nas prevzame tesnoba, nas vedno uni?i. Bole?ina je ena stvar, telesna bole?ina, moralna ?alost zaradi kak?ne nesre?e v dru?ini … Tesnoba pa je nekaj drugega. Kristjani ne smejo ?iveti v tesnobi. Ne bodite zaskrbljeni, razo?arani, ?alostni. Kako raz?irjene so te duhovne nadloge danes, zlasti tam, kjer se ?iri potro?ni?tvo! Te dni sem v Rimu na ulicah videl veliko ljudi, ki hodijo po nakupih, nakupujejo s tesnobo potro?ni?tva, ki potem izgine in za seboj ne pusti ni?esar. Tak?na dru?ba, ki ?ivi od potro?ni?tva, se stara v nezadovoljstvu, ker ne zna dajati: kdor ?ivi zase, ne bo nikoli sre?en. Kdor ima zaprte roke, samo zase, in nima rok, da bi dajal, da bi pomagal, delil z drugimi, ne bo nikoli sre?en. In to je bolezen, ki jo imamo lahko vsi, vsi kristjani, tudi mi, duhovniki, ?kofje, kardinali, vsi, tudi pape?.
Apostol pa nam ponuja u?inkovito zdravilo, ko pi?e: »Ob vsaki prilo?nosti izra?ajte svoje ?elje Bogu z molitvijo in pro?njo, z zahvaljevanjem« (Flp 4,6). Vera v Boga daje upanje! Pred kratkim je bilo na kongresu, ki je potekal tukaj v Ajacciu, poudarjeno, kako pomembno je gojiti vero in pri tem ceniti vlogo ljudske pobo?nosti. Pomislimo na molitev ro?nega venca: ?e jo ponovno odkrijemo in prav prakticiramo, nas u?i, kako naj svoje srce osredoto?imo na Jezusa Kristusa, s kontemplativnim Marijinim pogledom. In pomislimo na bratov??ine, ki lahko vzgajajo k zastonjskemu duhovnemu in telesnem slu?enju bli?njemu. Ta zdru?enja vernikov, ki imajo tako bogato zgodovino, dejavno sodelujejo pri bogoslu?ju in molitvi Cerkve, ki jo polep?ajo s pesmimi in ljudskimi pobo?nostmi. ?lanom bratov??in priporo?am, naj se vedno dajo na razpolago, ?e posebej najbolj ranljivim, in udejanjajo vero v ljubezni.
In od tod pridemo do druge dr?e: veselo ?akanje. Prva dr?a je bila sumni?avo ?akanje, tisto ?akanje, ki je »zame«, z zaprtimi rokami. Druga dr?a je veselo ?akanje. In ni lahko biti vesel. Kr??ansko veselje nikakor ni brezskrbno, povr?insko, karnevalsko. Nasprotno, gre za veselje srca, ki temelji na trdnih temeljih. Prerok Sofonija, ki nagovarja ljudstvo, to izrazi takole: veseli se, kajti »Gospod, va? Bog, je mogo?en re?itelj v va?i sredi« (Sof 3,17). Zaupanje v Gospoda, ki je med nami. Velikokrat se na to ne spomnimo: med nami je, ko storimo dobro delo, ko vzgajamo otroke, ko skrbimo za ostarele. Ni pa ga v na?i sredi, kadar opravljamo, kadar govorimo slabo o drugih. Tam ni Gospoda, tam smo samo mi. Gospodov prihod nam prina?a zveli?anje: zato je razlog za veselje. Bog je »mogo?en«, pravi Sveto pismo: lahko odre?i na?a ?ivljenja, ker je sposoben uresni?iti, kar re?e! Na?e veselje torej ni navidezna tola?ba, ki nam pomaga pozabiti na tegobe ?ivljenja. Ne, ni navidezna tola?ba. Na?e veselje je sad Svetega Duha po veri v Kristusa Re?enika, ki trka na na?e srce in ga osvobaja ?alosti in naveli?anosti. Zato Gospodov prihod postane praznik, poln prihodnosti za vse narode: v Jezusovi dru?bi odkrijemo pravo veselje do ?ivljenja in do podarjanja znamenj upanja, ki jih svet pri?akuje.
In prvo od teh znamenj upanja je mir. On, ki prihaja, je Emanuel, Bog z nami, ki daje mir tistim, ki jih Gospod ljubi (prim. Lk 2,14). In ko se pripravljamo, da ga sprejmemo, naj v tem adventnem ?asu na?e skupnosti rastejo v sposobnosti, da bi spremljali vse, zlasti mlade, na poti h krstu in zakramentom; in na poseben na?in tudi ostarele. Ostareli so modrost ljudstva. Ne pozabimo tega! In vsak od nas lahko razmisli: kako se obna?am pred ostarelimi? Ali jih obiskujem? Ali z njimi zapravljam ?as? Ali jim prisluhnem? »Oh ne, s svojimi zgodbami so dolgo?asni!«. Ali jih zapustim? Koliko otrok zapusti svoje star?e v domovih za ostarele. Spomnim se, da sem neko? v drugi ?kofiji ?el v dom za ostarele na obisk k ljudem. Tam je bila gospa, ki je imela tri, ?tiri otroke. Vpra?al sem jo, kako so njeni otroci. Odgovorila je, da so dobro in da ima veliko vnukov. Potem sem jo vpra?al, ?e jo obiskujejo in je odgovorila, da vedno pridejo. Ko sem od?el, mi je medicinska sestra rekla, da pridejo enkrat na leto. Vendar pa je mama prikrivala pomanjkljivosti svojih otrok. Mnogi pustijo ostarele same. Za bo?i? ali veliko no? jih pokli?ejo po telefonu, da jim vo??ijo! Skrbite za ostarele, ki so modrost ljudstva!
In pomislimo na mlade, ki so na poti h krstu in zakramentom. Na Korziki jih je, Bogu hvala, veliko! In ?estitke! ?e nikoli nisem videl toliko otrok kot tukaj! To je Bo?ja milost! In videl sem samo dva psi?ka. Dragi bratje, imejte otroke, imejte otroke, ki vam bodo v veselje in tola?bo v prihodnosti. To je resnica: ?e nikoli nisem videl toliko otrok. Samo v Vzhodnem Timorju jih je bilo toliko, v drugih mestih pa ne. To je va?e veselje in va?a slava.
Bratje in sestre, ?al dobro vemo, da med narodi ne manjka velikih razlogov za ?alost: bede, vojn, korupcije, nasilja. Nekaj vam povem: v?asih pridejo na avdience ukrajinski otroci, ki so jih sem pripeljali zaradi vojne. Ali veste, da se ti otroci ne smejijo! Pozabili so se smejati. Prosim, pomislimo na te otroke v de?eli vojn, na bole?ino tolikih otrok.
Bo?ja beseda pa nas vedno opogumlja. In spri?o opusto?enja, ki tare narode, Cerkev oznanja gotovo upanje, ki ne razo?ara, saj Gospod prihaja, da bi prebival med nami. Tako na?a zavzetost za mir in pravi?nost v njegovem prihodu najde neiz?rpno mo?.
Sestre in bratje, Kristus je prisoten v vsakem ?asu in v vsakr?ni stiski, Kristus je vir na?ega veselja. Z nami je v stiski, da bi nas vodil naprej in bi nam podaril veselje. Ohranjajmo vedno v srcu to veselje, to gotovost, da je Kristus z nami, da hodi z nami. Ne pozabimo tega! In tako, s tem veseljem, s to gotovostjo, da je Jezus z nami, bomo sre?ni in bomo osre?evali druge. To mora biti na?e pri?evanje.
Pape?eva zahvala ob koncu svete ma?e
Ob koncu svete ma?e v Ajacciu se je sveti o?e gostiteljem zahvalil z naslednjimi besedami: »Zahvaljujem se kardinalu Bustillu za njegove besede in za ves ta dan, v katerem sem se po?util kot doma! Hvala vsem, ki ste na razli?ne na?ine pripravili ta obisk, cerkveni in civilni skupnosti. Pojdite naprej v harmoniji, v razli?nosti, ki ni lo?itev, vedno v sodelovanju za skupno dobro. Danes bi rad pozdravil tudi korzi?kega kardinala, ki je z nami, kard. Mambertija.
Pozdravljam in blagoslavljam bolne, osamljene ostarele in zapornike. Naj Madunnuccia podeli tola?bo in upanje tistim, ki trpijo. Bodite blizu ostarelim, bolnim in osamljenim. Bodite blizu s srcem, z gestami, s pomo?jo.
Bratje in sestre, naj vam evangelij Jezusa Kristusa pomaga, da boste imeli srce odprto za svet: va?e tradicije so bogastvo, ki ga je treba negovati in gojiti, vendar ne zato, da bi se izolirali. Va?e tradicije naj bodo vedno namenjene sre?anju in podelitvi.
Hvala vsem! Vse dobro na poti proti bo?i?u! Hvala.«
