杏MAP导航

Pape? Fran?i?ek

Predgovor

V ?ivljenju je danes veliko Turandot, ki pravijo: »Upanje, ki vedno razo?ara.« Sveto pismo pa nam pravi: »Upanje ne razo?ara« (Rim 5,5). Spes non confundit. Prav to je naslov bule, s katero sem napovedal Jubilej 2025. Skupaj se moramo odpraviti na pot in resni?no postati romarji upanja, kar je geslo, ki sem ga izbral za prihodnje sveto leto. Upanje namre? ni optimizem, kot pogosto mislimo, niti ne nejasen pozitiven ob?utek glede prihodnosti. Ne, upanje je nekaj drugega. Ni utvara ali vznemirjenost. Upanje je konkretna krepost, ?ivljenjska dr?a, ki ima opraviti s konkretnimi odlo?itvami. Upanje se hrani iz zavzetosti vseh za dobro. Raste, ko se ?utimo udele?eni in vklju?eni v osmi?ljanje svojega ?ivljenja in ?ivljenja drugih. Gojiti upanje je torej dru?beno, intelektualno, duhovno, umetni?ko in politi?no dejanje v najvi?jem pomenu besede. Pomeni postaviti svoje sposobnosti in vire v slu?bo skupnega dobrega. To pomeni sejati prihodnost. Upanje rojeva spremembo in izbolj?uje prihodnost. Je najmanj?a krepost, je dejal Charles Péguy, je najmanj?a, a je tista, ki te povede najdlje naprej. In upanje ne razo?ara. Nikdar!

Kaj torej pomeni postati romarji upanja? Romanje je fizi?no gibanje. Zapustimo svoj dom z njegovo varnostjo in se napotimo proti nekemu cilju. V?asih romamo, da bi prosili za neko milost zase ali za neko ljubljeno osebo, in ?ele ko se vrnemo domov, razumemo, da ?ude? ni v telesnem ozdravljenju, ampak je dar vere, ki jo je to potovanje okrepilo in potrdilo. Vendar romanje ni samo fizi?na odprava na pot. To je tudi potovanja v notranjost samega sebe, ko samega sebe postavimo pod vpra?aj v lu?i evangelija. »Na pot se poda tisti, ki gre iskat smisel ?ivljenja« (Spes non confundit, 5).

Ljudska modrost se nor?uje iz mo?kih in ?ensk upanja: »Kdor ?ivi iz upanja, umre v obupu.« Zdi se, da dana?nji svet to prepri?anje potrjuje s svojimi protislovji, z vojnami, ki iz dneva v dan nara??ajo, s tovarnami oro?ja, ki eksponentno in hitro pove?ujejo svoje dobi?ke, z vedno ve?jim upadanjem rojstev, z umori ?ensk in s toliko sovra?tva, za katerega se zdi, da dobiva premo?. Vendar je, Bogu hvala,  veliko tihega dobrega, tudi v Cerkvi, ki se vsak dan odziva na to, kar se morda zdi brezno zla. To vidimo v pomanjkanju sprejemanja migrantov – na?i bratje so! – ki se lotijo  tako imenovanih potovanj upanja, ki pa so prava potovanja obupa; smrt najdejo v tistem Sredozemlju, ki je postalo ogromno pokopali??e. To vidimo v tistih, ki pod?igajo preve?krat pozabljene spopade, ker so humanitarne tragedije, ki ?al ne dvigajo prahu.

Kako si ?elim, da bi bil bli?nji Jubilej v resnici ugodna prilo?nost za prekinitev ognja v vseh dr?avah, kjer potekajo boji! »Prvo znamenje upanja naj se spremeni v mir za svet, ki je znova pogreznjen v tragedijo vojne« (Spes non confundit, 8). Iz vojne, iz vsake vojne – to mora biti jasno – vedno vsi pridejo pora?eni, vsi! »To prepletanje upanja in potrpe?ljivosti jasno poka?e, da je kr??ansko ?ivljenje pot, na kateri so potrebni tudi mo?ni trenutki, ki hranijo in utrjujejo upanje, tega nenadomestljivega spremljevalca, ki omogo?i zagledati cilj: sre?anje z Gospodom Jezusom« (Spes non confundit, 5).

Upanje nikogar ne razo?ara. »Da bi zapornikom ponudili konkretno znamenje bli?ine, ?elim sam odpreti sveta vrata v enem od zaporov, da bi bila zanje simbol, ki vabi, naj v prihodnost gledajo z upanjem in prenovljeno zavzetostjo v ?ivljenju« (Spes non confundit, 10). V buli o napovedi Jubileja 2025 sem zahteval oblike amnestije ali oprostitev kazni, dostojne pogoje za zapornike – na?i bratje so! – in odpravo smrtne kazni. Ta »je nedopustna, ker ogro?a nedotakljivost in dostojanstvo osebe« (Govor udele?encem sre?anja, ki ga je organiziral Pape?ki svet za pospe?evanje nove evangelizacije, 11. oktobra 2017). Vsaki?, ko vstopim v zapor, posebno za ma?o zadnje ve?erje na veliki ?etrtek z obredom umivanja nog, vedno pomislim: »Zakaj oni in ne jaz?« To je Bo?je usmiljenje!

V Jubileju 2025 bo milijone romarjev prestopilo sveta vrata Svetega Petra in v drugih treh pape?kih bazilikah: Svetega Janeza v Lateranu, Svete Marije Velike in Svetega Pavla zunaj obzidja. ?elim si, da to romanje ne bi bilo turisti?no potovanje ali doseganje nekega cilja, kot se dogaja na olimpijadah. Rad bi, da bi v resnici bilo prilo?nost za spreobrnjenje, za pregled svojega ?ivljenja v lu?i evangelija, poslu?anje edine Besede, ki odre?uje, besede Jezusa Kristusa. In rad bi, da bi to romanje vedno spremljalo dejanje dejavne ljubezni, ki bi bilo opravljeno na skrivnem. Vsak bo lahko po svojih zmo?nostih pomagal bratu, da se postavi na noge. Samo v enem primeru je dovoljeno, da nekoga pogledamo od zgoraj navzdol: ko mu ponudimo roko, da bi ga dvignili s tal. Rad bi tudi, da bi romanje spremljala molitev zame, za pape?a, ker to delo ni lahko.

Rad bi tudi poudaril, da lahko vsi, vsi, vsi opravijo to romanje. Vsi! Jubilej ni prednostna avtocesta v nebesa, namenjena izklju?no tistim, ki se imajo za popolne. Ne, sveto leto z jubilejnim odpustkom je namenjeno vsem. Vsem! Ker smo vsi gre?niki, tudi pape?, in potrebujemo odpu??anje. Vsi! Ni greha, ki bi ga Gospod ne mogel odpustiti in nikogar ni, ki ne bi mogel prositi Gospoda za odpu??anje. In spovednike, posebno ?e misijonarje usmiljenja, ki sem jih vzpostavil ob nedavnem izrednem jubileju, prosim, »naj bodo ?e naprej orodje sprave in naj nam pomagajo gledati na prihodnost z upanjem v srcu; upanjem, ki izhaja iz O?etovega usmiljenja« (Spes non confundit, 23).

Kako v duhu ne bi ?li na poeti?ni prizor kruha odpu??anja v Zaro?encih Alessandra Manzonija. Tam pater Kri?tof pravi: »Tu notri je preostanek tistega kruha … prvega, za katerega sem prosil iz ljubezni; tistega kruha, o katerem ste sli?ali pripovedovati! Vam ga prepu??am: shranite ga; poka?ite ga svojim otrokom. Pri?li bodo v ?alosten svet, v ?alostne ?ase, med ohole?e in provokatorje: recite jim, naj vedno odpu??ajo, vedno! Vse, vse! In naj tudi oni molijo za ubogega patra!« (Zaro?enca, XXXVI,580).

Hvale?en sem Francescu Antoniu Grani, ki je s to knjigo hotel povzeti pomen Jubileja 2025. Vesel sem, da je izpostavil, da sveto leto ni izklju?no dogodek, ki ga narekuje koledar, ampak je pravo pastoralno orodje, ki so ga pape?i od leta 1300 do danes uporabljali glede na zahteve ?asa, v katerem so bili poklicani, da vodijo Cerkev. »V?e? mi je razmi?ljati o tem, da je razglasitev prvega jubileja leta 1300 pripravljala pot milosti, ki jo je po?ivljala ljudska duhovnost. Ne smemo namre? pozabiti razli?nih oblik, prek katerih se je milost odpu??anja v obilju razlivala na sveto verno Bo?je ljudstvo. Omenimo na primer veliko 'odpu??anje', ki ga je sveti Celestin V. ?elel podeliti vsem, ki so se 28. in 29. avgusta 1294 odpravili v baziliko svete Marije iz Collemaggia v Akvili, ?est let preden je pape? Bonifacij VIII. ustanovil sveto leto. Cerkev je torej ?e do?ivljala jubilejno milost usmiljenja. ?e prej, leta 1216, je pape? Honorij III. sprejel pro?njo sv. Fran?i?ka, ki je prosil za podelitev odpustka tistim, ki bi obiskali Porcijunkulo v prvih dveh dnevih avgusta. Enako lahko trdimo za romanje v Santiago de Compostela. Pape? Kalist II. je leta 1122 dovolil obhajanje svetega leta v tem sveti??u vsaki?, ko praznik apostola Jakoba pade na nedeljo. Dobro je, da se ta 'raz?irjen' na?in praznovanj svetih let nadaljuje, da bi mo? Bo?jega odpu??anja podpirala in spremljala pot skupnosti in posameznikov« (Spes non confundit, 5).

Jubilej 2025 nam bo ponudil ?e dva konkretna zgleda upanja: bla?ena Petra Jurija Frassatija in Karla Acutisa, ki bosta kanonizirana ravno med svetim letom. Dva mlada svetnika, ki sta v svojem ?ivljenju takoj razumela, da je sredi??e vsega samo Jezus Kristus, ki se ponavzo?uje v zadnjih, ubogih, v tistih, ki jih je dru?ba zavrgla.

Frassati, ki ga je pri 24 letih ubila smrtonosna otro?ka paraliza, je trdil, da moramo ?iveti, ne ?ivotariti. »?as, ki ga ?ivimo danes, ne potrebuje mladih na kav?u« (Molitveno bdenje z mladimi ob 33. Svetovnem dnevu mladih, 30. Julija 2016). Peter Jurij je rekel, »da posku?a z obiskovanjem in pomo?jo ubogim povrniti Jezusovo ljubezen, ki jo je prejemal pri obhajilu« (Christus vivit, 60). To se zahteva tudi od nas danes. Jubilej je ugodna prilo?nost za ?ivljenje dejavne ljubezni: »La?en sem bil in ste mi dali jesti, ?ejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli, nag sem bil in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me obiskali, v je?i sem bil in ste pri?li k meni.« (Mt 25,35-37).

Acutis je nekaj dni pred smrtjo pri petnajstih letih zaradi smrtonosne levkemije dejal: »Vse trpljenje, ki ga bom moral pretrpeti, darujem Gospodu za pape?a in Cerkev, da ne bi ?el v vice in bi ?el naravnost v nebesa.« Karel je za evangelizacijo uporabljal internet, vendar se je »zelo dobro zavedal, da je mogo?e te mehanizme komunikacije, ogla?evanja in dru?benih omre?ij uporabiti za to, da nas spremenijo v uspavana bitja, odvisna od potro?nje in novitet, ki jih moremo kupiti, obsedena s prostim ?asom, zaprta v negativnost. Pa vendar je bil sposoben uporabljati nove komunikacijske tehnike za posredovanje evangelija, za sporo?anje vrednot in lepote. Ni se dal ujeti v past. Videl je, da veliko mladih, ?eprav so videti druga?ni, v resnici kon?a med mnogimi, ki tekajo za tistim, kar jim vsilijo mogo?ni preko mehanizmov potro?nje in poneumljanja. Na ta na?in ne pustijo darovom, ki jim jih je dal Gospod, da bi vzklili; ne ponudijo temu svetu tistih tako osebnih in enkratnih sposobnosti, ki jih je Bog posejal v vsakogar. Tako se po besedah Karla dogaja, 'da se vsi rodijo kot izvirniki, a mnogi umrejo kot fotokopije'« (Christus vivit, 105-106). Za vse zelo aktualen veljaven nauk.

Upam, da bo branje te knjige pomagalo bolje ?iveti Jubilej upanja.