Sveti o?e rimski kuriji: O drugih govoriti dobro in jih blagoslavljati
Vatican News
Sveti o?e je ?elel spregovoriti o vidiku, ki se dobro ujema s skrivnostjo u?love?enja ter prispeva k skupnostnemu ?ivljenju rimske kurije, ki jo sestavlja veliko delovnih skupnosti, bolj ali manj kompleksnih in ?tevil?nih. »O drugih govoriti dobro in ne slabo« je po pape?evih besedah nekaj, kar se nana?a na vse – pape?, ?kofe, duhovnike, posve?ene in laike – in glede ?esar smo »vsi enaki, saj se dotika na?e ?love?nosti«.
»Ta dr?a, govoriti dobro in ne slabo, je izraz poni?nosti, in poni?nost je temeljna poteza u?love?enja, zlasti skrivnosti Gospodovega rojstva, ki ga bomo praznovali. Cerkvena skupnost ?ivi v veselju in bratski harmoniji v tak?ni meri, v kakr?ni njeni ?lani hodijo po poti poni?nosti, pri tem pa se odrekajo o drugih misliti slabo in govoriti slabo.«
Sveti Pavel je kristjanom v Rimu zapisal: »Blagoslavljajte in ne preklinjajte« (Rim 12,14). Kar po pape?evih besedah lahko razumemo tudi na ta na?in: »Govorite dobro in ne govorite slabo o drugih, v na?em primeru o osebah, ki delajo z nami v pisarni, o nadrejenih, o sodelavcih, o vseh.«
Pot poni?nosti: obto?evati sebe
Pot poni?nosti pa je »obto?evati samega sebe«, kar je v skladu z u?enjem starih duhovnih u?iteljev, pri ?emer je pape? izpostavil zlasti Doroteja iz Gaze. Prav iz Gaze, »kraja, ki je danes sinonim za smrt in uni?enje«, v prvih stoletjih kr??anstva pa so tam cveteli samostani in svetli liki svetnikov in u?iteljev. In eden od teh je Dorotej iz Gaze, ki je gradil Cerkev z napotki in pismi, polnimi evangeljskega ?ivljenjskega soka. Danes se pri njem lahko »nau?imo poni?nosti obto?evanja sebe, da ne bi o bli?njem govorili slabo«.
Dorotej v enem od svojih napotkov pravi: »?e se poni?nemu zgodi kaj slabega, naj se takoj vrne vase, ter re?e, da si je to zaslu?il. Naj si ne dovoli obto?evati drugih ne kriviti kogar koli drugega. Preprosto naj to prena?a, brez vznemirjanja, brez tesnobe in v popolnem miru. Poni?nost se ne vznemirja in ne vznemirja nikogar drugega« (Dorothée de Gaza, Oeuvres spirituelles, Paris 1963, n. 30). »Ne posku?aj vedeti, kaj je slabega pri tvojem bli?njem, in ne gojiti sumni?enj proti njemu. In ?e jih porodi na?a zloba, jih posku?aj spremeniti v dobre misli« (ivi, n. 187).
Pape? je dodal, da je obto?evati sebe sredstvo, ki je nepogre?ljivo; »je osnovna dr?a, v kateri se lahko ukorenini odlo?itev, da re?emo “ne” individualizmu in “da” skupnostnemu, cerkvenemu duhu«. »Kdor se uri v kreposti obto?evanja samega sebe in jo vztrajno prakticira, se osvobodi sumni?avosti in nezaupanja ter pusti prostor Bogu, ki edini ustvarja povezanost src. ?e vsak napreduje po tej poti, se lahko rodi in raste skupnosti, v kateri so vsi varuhi drug drugega in skupaj hodijo po poti poni?nosti in ljubezni.« Ko pri nekem ?loveku pazimo napako, lahko govorilo le s tremi ljudmi: z Bogom, s ?lovekom samim in, ?e ne moremo z njim, s tistimi v skupnosti, ki lahko za to poskrbi. In z nikomer drugim.
Notranje pomanj?anje
Sveti o?e je pojasnil, da je osnova tega duhovnega sloga obto?evanja samega sebe »notranje pomanj?anje«. Poni?no srce se namre? pomanj?a kot Jezus, ki ga motrimo v jaslicah. »Pred dramo ?love?tva, ki ga zatira zlo, kaj stori Bog? Ali se dvigne v svoji pravi?nosti in z vi?ine vr?e obsodbo? V nekem smislu so to pri?akovali preroki vse do Janeza Krstnika. Toda Bog je Bog, njegove misli niso na?e misli, njegova pota niso na?a pota (prim. Iz 55,8). Njegova svetost je bo?anska in zato v na?ih o?eh paradoksalna. Gibanje Najvi?jega je, da se zmanj?a, da postane majhen, kot gor?i?no seme, kot zarodek v materinem telesu. Neviden. Tako za?ne nase prevzemati ogromno, nevzdr?no maso greha sveta.«
»Temu gibanju Boga ustreza v ?loveku obto?evanje samega sebe,« je nadaljeval pape? ter zatrdil, da ne gre najprej za moralno dejstvo, ampak teolo?ko, kot je to vedno v celotnem kr??anskem ?ivljenju: »Je Bo?ji dar, delo Svetega Duha, in z na?e strani je to “privoliti v spu??anje”, narediti Bo?je gibanje za svoje, prevzeti ga, sprejeti ga. Tako je storila Devica Marija, ki se ni mogla ni?esar obto?evati, ampak se je pustila v celoti vklju?iti v pomanj?anje Boga, v izni?enje Sina, v sestop Svetega Duha. V tem smislu bi lahko poni?nost poimenovali teologalna krepost.«
Blagoslovljeni blagoslavljajmo
In tako je sveti o?e pri?el do naslednjega poudarka ter izpostavil, da smo blagoslovljeni in torej lahko blagoslavljamo. »Dragi bratje in sestre, u?love?enje Besede nam ka?e, da nas Bog ni preklel, ampak nas je blagoslovil. Razodeva nam, da v Bogu ni prekletstva, ampak samo in vedno blagoslov.«
Navedel je besede svete Katarine Sienske: »Zdi se, da si Bog ne ?eli zapomniti ?alitev, ki mu jih namenjamo; in no?e nas obsoditi za ve?no, ampak nam vedno namenja usmiljenje.« Spomnil je na uvodne besede svetega Pavla v Pismo Efe?anom: »Blagoslovljen Bog, O?e na?ega Gospoda Jezusa Kristusa, ki nas je v nebesih v Kristusu blagoslovil z vsakr?nim duhovnim blagoslovom« (Ef 1,3).
Kot je zatrdil pape?, je prav to temelj na?ega dobrega govorjenja o drugih, na?e »blage-besede«: »blagoslovljeni smo in kot tak?ni lahko blagoslavljamo«.
»Za vse nas je pomembno, da se potopimo v to skrivnost, sicer tvegamo, da se bomo izsu?ili ter postali kot suhi kanali, po katerih ve? ne te?e niti kapljica vode. In pisarni?ko delo je pogosto suhoparno in na dolgi rok izsu?i, ?e se posameznik ne napolni s pastoralnimi izku?njami, trenutki sre?anja, prijateljskimi odnosi, v zastonjskosti. Predvsem pa je zato pomembno, da vsako leto opravimo duhovne vaje: da bi se potopili v Bo?jo milost, potopili popolnoma. Pustiti se “namakati” Svetemu Duhu, po?ivljajo?i vodi, v kateri je vsak ?elen in ljubljen “od za?etka”. ?e je na?e srce potopljeno v ta izvirni blagoslov, potem smo sposobni blagoslavljati vse, tudi tiste, ki se nam zdijo antipati?ni, tudi tiste, ki z nami grdo ravnajo.«
Pape? Fran?i?ek je dejal, da nam je tudi pri tem, kot vedno, zgled Devica Marija: »Ona je Blagoslovljena par excellence. Tako jo pozdravi Elizabeta, ko jo sprejme na svojem domu: “Blagoslovljena ti med ?enami, in blagoslovljen sad tvojega telesa!” (Lk 1,42). Na ta na?in se tudi mi obra?amo k njej v molitvi zdravamarija. V njej se je uresni?il tisti “duhovni blagoslov v Kristusu”, zagotovo “v nebesih” pred za?etkom ?asa, a tudi na zemlji, v zgodovini, ko je ?as “napolnila” prisotnost u?love?ene Besede (prim. Gal 4,4). On je blagoslov. Je sad, ki blagoslavlja telo; Sin, ki blagoslavlja Mater: “h?i tvojega Sina”, zapi?e Dante. In tako je Marija, Blagoslovljena, svetu prinesla Blagoslov, ki je Jezus.«
Obrtniki blagoslova
»Bratje, sestre, ko zremo Marijo, podobo in zgled Cerkve, smo usmerjeni v upo?tevanje cerkvene razse?nosti, da govorimo dobro,« je dejal pape? in to takole povzel: »V Cerkvi, ki je znamenje in sredstvo Bo?jega blagoslavljanja za ?love?tvo, smo vsi poklicani postati obrtniki blagoslova.«
Zatrdil je, da si Cerkev lahko predstavljamo kot veliko reko, ki je razvejena na tiso?e potokov, vodotokov in pritokov – kot je to pore?je Amazonke, da bi namakal ves svet z Bo?jim blagoslovom, ki izvira iz Kristusove velikono?ne skrivnosti.
»Cerkev se nam tako ka?e kot izpolnitev na?rta, ki ga je Bog razodel Abrahamu od prvega trenutka, ko ga je poklical, naj zapusti de?elo svojih o?etov. Pravi mu: »Iz tebe bom naredil velik narod, blagoslovil te bom […], v tebi bodo blagoslovljeni vsi rodovi zemlje« (1 Mz 12,2-3). Ta na?rt vodi celotno ekonomijo Bo?je zaveze z njegovim ljudstvom, ki ni “izbrano” v izklju?ujo?em smislu, ampak nasprotno v smislu, ki bi ga katoli?ko imenovali “zakramentalno”: to pomeni, da dar dose?e vse z zgledno, bolj?o, pri?evalsko, mu?eni?ko edinstvenostjo.«
Po svetu ?iriti blagoslov Boga in Cerkve
»Tako je v skrivnosti u?love?enja Bog blagoslovil vsakega mo?kega in vsako ?ensko, ki prideta na ta svet, ne z dekretom, ki se spusti z neba, ampak po mesu Jezusa, blagoslovljenega Jagnjeta, rojenega iz blagoslovljene Marije (prim. sv. Anzelm, Razprava 52),« pri ?emer je sveti o?e dodal, da o rimski kuriji rad razmi?lja kot o »veliki delavnici, v kateri je veliko razli?nih nalog, vendar vsi delajo z istim namenom: blagoslavljati (blago, dobro govoriti), po svetu ?iriti blagoslov Boga in Matere Cerkve.
Posebej je spomnil na skrito delo tistih, ki pripravljajo pisma, da bi bolnik, mati, o?e, zapornik, starej?a oseba, otrok prejeli pape?evo molitev in blagoslov. In prav to pomeni biti obrtnik blagoslova, je izpostavil pape? in ponovno poudaril, da je »tipi?ni slog obrni?tva« rimske kurije »poni?nost kot pot blagoslavljanja«. »Pot Boga, ki se v Jezusu pomanj?a in se naseli v na?e ?love?ko stanje ter nas tako blagoslavlja.«
Sveti o?e je govor sklenil z mislijo, da z vsakodnevnim delom, zlasti najbolj skritim, vsak lahko prispeva k prina?anju Bo?jega blagoslova v svet. »Toda pri tem moramo biti dosledni: ne moremo pisati blagoslovov, nato pa slabo govoriti o svojem bratu ali sestri,« je dejal in zaklju?il z ?eljo: »Naj nam Gospod, ki se je za nas rodil v poni?nosti, pomaga, da bomo vedno ?enske in mo?ki, ki blagoslavljajo.«
