杏MAP导航

I??i

Pape? posve?enim v Ajacciu zapustil dvojno povabilo: skrbite zase in skrbite za druge

Pape? Fran?i?ek je med svojim apostolskim potovanjem v Ajacciu v nedeljo, 15. decembra 2024, po sklepnem sre?anju kongresa Ljudska vernost v Sredozemlju v Aja?kem kongresnem in razstavnem centru od?el s papamobilom do katedrale Svete Marije Vnebovzete, kjer je potekalo sre?anje in opoldanska molitev Angel Gospodov s ?kofi, duhovniki, diakoni, posve?enimi osebami in bogoslovci. Sveti o?e je zbranim spregovoril o razli?nih vidikih in nevarnostih za posve?eno in duhovni?ko ?ivljenje.

Pape? Fran?i?ek

GOVOR SVETEGA O?ETA
Sre?anje in molitev Angel Gospodov s ?kofi, duhovniki, diakoni, posve?enimi osebami in bogoslovci

Dragi bratje ?kofje, drage posve?ene, dragi duhovniki, diakoni, posve?eni, in bogoslovci.
V tej va?i prelepi de?eli sem samo en dan, vendar sem ?elel, da bi vas vsaj na kratko sre?al in vas pozdravil. To mi daje prilo?nost, da se vam najprej zahvalim; hvala, ker ste, z va?im podarjenim ?ivljenjem; hvala za va?e delo, za vsakdanjo prizadevnost; hvala, ker ste znamenje Bo?je usmiljene ljubezni in pri?e evangelija. Zadovoljen sem bil, ko sem lahko pozdravil enega izmed vas. Ima 95 let in 70 let duhovni?tva! To pomeni ?iveti to lepo poklicanost. Hvala brat za tvoje pri?evanje. Najlep?a hvala!

In od »hvala« takoj prehajam na Bo?jo milost, ki je temelj kr??anske vere in vsake oblike posve?enosti v Cerkvi. V evropskem okolju, v katerem se nahajamo, ne manjka te?av in izzivov, ki zadevajo prenos vere, in vsak dan se spopadate s tem ter odkrivate, da ste majhni in krhki. Ni vas veliko, nimate mo?nih sredstev, okolja v katerih delujete, se ne ka?ejo vedno naklonjena sprejemanju evangeljskega oznanila. In v?asih mi pride na misel film, ker so nekateri pripravljeni sprejeti evangelij, ne pa tudi »govornika«. V tem filmu je bil stavek: »Glasba da, glasbenik pa ne«. Pomislite na to zvestobo prena?anja evangelija. To nam bo pomagalo. In vendar je to duhovni?ko ubo?tvo blagoslov! Zakaj? Sle?e nas napuha, da zmoremo sami; u?i nas, da na kr??ansko poslanstvo gledamo kot na nekaj, kar ni odvisno od ?love?kih mo?i, ampak predvsem od delovanja Gospoda, ki vedno dela in deluje s tistim malo, kar mu lahko ponudimo.

Ne pozabimo: v sredi??u je Gospod. Ne jaz v sredi??u, ampak Bog. Pri nas za kak?nega domi?ljavega duhovnika, ki sebe postavlja v sredi??e, re?emo: to je duhovnik yo, me, mí, conmigo, para mí. Jaz, mene, z mano, zame. Ne, Gospod je v sredi??u. To je nekaj, kar bi morda moral vsak pastir in vsak Bogu posve?eni ponoviti v molitvi vsako jutro ob son?nem vzhodu: tudi danes v moji slu?bi, v sredi??u nisem jaz, ampak Bog, Gospod. In to pravim, ker obstaja nevarnost v posvetnosti, ki je ne?imrnost. Biti »pav«, ko se preve? gleda sebe. Ne?imrnost. In ne?imrnost je slaba razvada, s slabim vonjem. Biti pav.

Prvenstvo Bo?je milosti ne pomeni, da lahko mirno spimo, ne da bi prevzeli svoje odgovornosti. Nasprotno, vedno se moramo imeti za »sodelavce Bo?je milosti« (prim. 1 Kor 3,9). In tako se, ko hodimo z Gospodom, vsak dan vra?amo k bistvenemu vpra?anju. Katero je to vpra?anje? Kako ?ivim svoje duhovni?tvo, svojo posve?enost, svoje u?en?evstvo? Sem blizu Jezusu?

Ko sem bil v drugi ?kofiji na pastoralnih obiskih, sem sre?al nekaj dobrih duhovnikov, ki so se zelo, zelo trudili. »Povej mi, kako si zve?er?« »Utrujen sem, kaj pojem in potem grem spat, da se malo spo?ijem, gledam televizijo« »A ti ne gre? v kapelo, da pozdravi? svojega ?efa?« – »Oh ne…« – »In ti, preden zaspi?, naredi? tako, da zmoli? Zdravamarijo? Bodi vsaj vljuden in pojdi v kapelo ter reci: ?ivijo, hvala lepa, se vidimo jutri.« Ne pozabite na Gospoda! Gospod na za?etku, v sredini in na koncu dneva. On je na? ?ef. In on je ?ef, ki dela ve? kot mi! Ne pozabite tega.

Postavim vam to vpra?anje: kako ?ivim u?en?evstvo? Prosim vas, da si ga zasidrate v srce, da ne podcenjujete potrebnosti tega razlo?evanja, tega gledanja vase, da se vam ne bi zgodilo, da bi vas »mlelo« v zunanjih ritmih in dejavnostih in bi izgubili notranjo trdnost. Sam bi vam rad zapustil dvojno povabilo: skrbite zase in skrbite za druge.

Prvo po?elo: skrbite zase. Ker duhovni?ko ali redovni?ko ?ivljenje ni neki »da«, ki smo ga izrekli enkrat za vselej. Pri Gospodu se ne ?ivi od dohodka! Nasprotno, vsak dan moramo obnoviti veselje sre?anja z Njim, v vsakem trenutku moramo ponovno poslu?ati njegov glas in se odlo?iti, da bomo ?li za njim. Tudi v trenutkih padcev. Vstani in glej Gospoda: »Oprosti mi, pomagaj mi iti naprej.« To je bratska in sinovska bli?ina.

Zapomnimo si tole: na?e ?ivljenje se izra?a v daritvi nas samih, a bolj ko se duhovnik, redovnica ali redovnik daruje, se tro?i, dela za Bo?je kraljestvo, bolj postaja potrebno, da poskrbi tudi sam zase. Duhovnik, redovnica ali diakon, ki zanemarja sebe, bo na koncu zanemarjal tiste, ki so mu zaupani. Zato potrebujemo majhno »pravilo ?ivljenja« - redovniki ga ?e imajo – ki bo vklju?evalo vsakdanje sre?anje z molitvijo in evharistijo, pogovor z Gospodom, vsak v skladu z lastno duhovnostjo in slogom. In rad bi ?e dodal: ohranite tudi trenutek samote; imeti brata ali sestro, s katerim lahko svobodno podelimo to, kar nosimo v srcu – v?asih se je ta oseba imenovala duhovni voditelj, duhovna voditeljica –; gojiti nekaj, kar nas navdu?uje, pa ne, da bi pre?iveli prosti ?as, ampak da si zdravo odpo?ijemo od naporov slu?be. Slu?ba utrudi! Bati se moramo tistih ljudi, ki so stalno aktivni, vedno v sredi??u, ki si morda zaradi prevelike gore?nosti nikoli ne odpo?ijejo, nikoli ne vzamejo odmora zase. Bratje, to ni dobro, potrebni so prostori in trenutki, v katerih vsak duhovnik in vsaka posve?ena oseba skrbi zase. In ne narediti lifting obraza, da bi bil lep?i, ne, ko bi se pogovarjal s Prijateljem, z Gospodom, predvsem pa z Materjo – ne zapu??aj Na?e Gospe, prosim te –, da bi se pogovarjal o svojem ?ivljenju, kako gre. In zato imejte vedno tako spovednika kot prijatelja, ki te dobro poznata in s katerima se lahko pogovarja? in dobro razlo?uje?. »Duhovni?ke gobe« niso dobre!

K tej skrbi pa spada ?e nekaj: bratstvo med vami. Nau?imo se podeliti ne samo napore in izzive, ampak tudi veselje in prijateljstvo med nami. Va? nad?kof pravi nekaj, kar mi je zelo v?e?, in to je, da je pomembno preiti od »Knjige ?alostink« h »Knjigi Visoke pesmi«. Tega toliko ne delamo. Radi imamo prito?evanje! In ?e je ubogi ?kof tisto jutro pozabil svoj solideo: »A poglejte ?kofa ...«. ?lovek vzame nekaj, da govori slabo o ?kofu. Res je, ?kof je gre?nik kot vsak izmed nas. Bratje smo! Sprememba iz »Knjige ?alostink« v »Knjigo pesmi nad pesmimi«.

To je pomembno, to pravi tudi nek psalm: »Moje ?alovanje si spremenil v rajanje«! (Ps 30,12). Podelimo veselje, da smo Gospodovi apostoli in u?enci!

Drugi?: skrbeti za druge. Poslanstvo, ki ga je vsakdo prejel, ima vedno svoj namen: prina?ati Jezusa drugim, srcem podarjati tola?bo evangelija. Tukaj rad omenim trenutek, ko se apostol Pavel namerava vrniti v Korint in v pismu skupnosti pravi: »Sam bom prav rad razdajal in celo sam sebe bom do konca razdal za va?e du?e« (2 Kor 12,15). Razdati se za du?e, razdati se v daritvi sebe za tiste, ki so nam bili zaupani. Na misel mi prihaja mladi sveti duhovnik, ki je nedolgo nazaj umrl za rakom. ?ivel je v slumu z najrevnej?imi ljudmi. Rekel je: »V?asih si ?elim zapreti okno z opeko, ker ljudje kadarkoli pridejo in ?e ne odprem vrat, potrkajo na okno«. Duhovnik s srcem, odprtim za vse, brez razlik.

Poslu?anje, bli?ina ljudem in to je povabilo, da v dana?njih okoli??inah poi??emo u?inkovitej?e pastoralne poti za evangelizacijo. Ne bojte se sprememb, pregleda starih vzorcev, prenove jezikov vere, in se u?ite, da poslanstvo ni vpra?anje ?love?kih strategij, pa? pa je predvsem vpra?anje vere. Skrbeti za druge: za tiste, ki ?akajo na Jezusovo Besedo; za tiste, ki so se od Njega oddaljili; za tiste, ki potrebujejo usmeritev ali tola?bo za svoje trpljenje. Skrbeti za vse, v formaciji in ?e posebej na sre?anjih. Sre?evati ljudi, tam kjer ?ivijo in delajo. To je pomembno.

In potem je nekaj, kar mi je zelo pri srcu: prosim vas, vedno odpu??ajte. In odpu??ajte vse. Odpu??ajte vse in vedno. Duhovnikom v zakramentu sprave pravim, naj ne postavljajo preve? vpra?anj. Poslu?aj in odpusti. Kardinal, ki je nekoliko konservativen, malo obilnej?i, a odli?en duhovnik, je med govorom na konferenci duhovnikom dejal: »?e nekdo [pri spovedi] za?ne jecljati, ker ga je sram, mu re?em: v redu je, razumem, preidi na kaj drugega. V resnici nisem razumel ni?esar, toda On (Gospod) je razumel. »Prosim, ne mu?ite ljudi v spovednici: kje, kako, kdaj, s kom ... Vedno odpu??ajte, vedno odpu??ajte! V Buenos Airesu je dober kapucinski pater, ki sem ga pri 96 letih umestil za kardinala. Vedno ima dolgo vrsto ljudi, ker je dober spovednik. Jaz sem tudi ?el k njemu. Ta spovednik mi je neko? rekel: »Poslu?aj, v?asih imam ob?utek, da preve? odpu??am«. »In kaj po?ne??« – »Grem molit in re?em: Gospod, oprosti mi, preve? sem odpustil. A takoj mi pride, da mu re?em: Ampak ti si mi dal slab zgled!« Vedno odpustiti. Vse odpustiti. In to pravim tudi redovnikom in redovnicam: odpu??ati, pozabiti, ko nam kaj hudega storijo, kot so ambiciozni boji v skupnosti... Odpu??ati. Gospod nam je dal zgled: odpu??ati vse in vedno! Vsi, vsi, vsi. Naj vam nekaj zaupam: imam ?e 55 let duhovni?tva, da, predv?eraj?njim sem dopolnil 55 let in nikoli nisem odrekel odveze. In zelo rad spovedujem. Vedno sem iskal na?ine za odpu??anje. Ne vem, ?e je dobro, ali mi bo Gospod dal ... Ampak to je moje pri?evanje.

Dragi bratje in sestre, iz srca se vam zahvaljujem in vam ?elim slu?bo polno upanja in veselja. Tudi v trenutkih utrujenosti ali malodu?ja ne popu??ajte. Vrnite svoje srce Gospodu. Ne pozabite pred Gospodom jokati. On se razodeva in se da najti, ?e skrbite zase in za druge. Na ta na?in daje tola?bo tistim, ki jih je poklical in poslal. Pogumno pojdite naprej. Napolnil vas bo z veseljem.

nedelja, 15. december 2024, 18:30