Pape? na praznik sv. Lucije: Izbrati lu?, izstopiti iz dvoumnosti ?ivljenja
Vatican News
Pape? spomni na besede apostola Janeza: »Bog je lu? in v njem ni nobene teme. ?e re?emo, da smo v ob?estvu z njim, pa kljub temu hodimo v temi, la?emo in ne ravnamo v skladu z resnico. ?e pa hodimo v lu?i, kakor je v lu?i on sam, smo med seboj v ob?estvu« (1 Jn 1,5-7). Sveti o?e cerkveni skupnosti v Sirakuzah za?eli, da bi te besede »tudi danes usmerjale njihovo pot in v duhu evangelija obnovile dru?inske, cerkvene in dru?bene odnose«.
Poleg za?etka jubileja, ki nas vabi, da smo romarji upanja, bo Cerkev v Sirakuzah zaznamovalo ?e »romanje svete Lucije iz Benetk v Sirakuze, torej iz mesta, ki ?e osem stoletij hrani njeno telo, v mesto, kjer je prvi? zasijalo njeno pri?evanje in ?irilo lu? po vsem svetu«. Pape? zapi?e, da se v tej njeni poti proti Sirakuzam »zrcali skrivnost Boga, ki vedno naredi prvi korak in nikoli ne zahteva ne?esa, kar tudi sam ne bi bil pripravljen storiti«.
»Sveta Lucija prihaja k vam, da bi tudi vi bili mo?ki in ?enske prvega koraka, h?ere in sinovi Boga, ki se ?eli sre?ati. Ob?estvo med dvema posebnima Cerkvama, ki je omogo?ilo ta za?asni prenos telesa, ka?e na na?in bivanja v svetu, ki lahko premaga temo, ki nas obdaja: obstaja svetloba, kjer se izmenjujejo darovi, kjer je zaklad enega bogastvo za drugega. La?, ki uni?uje bratstvo in uni?uje stvarstvo, namesto tega predlaga nasprotno: da je drugi nasprotnik in njegovo bogastvo gro?nja. Ljudje se prepogosto vidijo na ta na?in.«
»Lucija je ?enska in njena svetost ka?e va?i Cerkvi in vsem Cerkvam, kako ?enske na svoj na?in hodijo za Gospodom. Od evangeljskih pripovedi naprej so Jezusovi u?enci pri?e inteligence in ljubezni, brez katerih nas sporo?ilo vstajenja ne bi moglo dose?i. Kip va?e zavetnice, ?e ga dobro opazujete, ?ivo izra?a dostojanstvo in sposobnost pogleda, ki zre v daljavo in ki ga kr??anske ?enske ?e danes prina?ajo v sredi??e dru?benega ?ivljenja in ne dovolijo, da bi katerakoli posvetna oblast njihovo pri?evanje zaprla v nevidnost in molk.«
»Potrebujemo delo in besedo ?ensk v Cerkvi, ki je v izhodu, da bi tako postala kvas in lu? v kulturi in skupnem ?ivljenju,« izpostavi pape? in dodaja, da je to ?e toliko bolj pomembno »v osr?ju Sredozemlja, zibelki civilizacije in humanizma, ki je tragi?no v sredi??u krivic in neravnovesij«. Spomni, da je od svojega prvega obiska Lampeduse predlagal prehod od kulture odmetavanja h kulturi sre?anja. »Mu?eni?tvo svete Lucije naj nas vzgaja za jok, so?utje in ne?nost: to so kreposti, ki jih potrjujejo Marijine solze v Sirakuzah. To niso samo kr??anske kreposti, ampak tudi politi?ne. Predstavljajo pravo mo?, ki gradi mesto. Vra?ajo nam o?i, da vidimo, pogled, ki ga zaradi brez?utnosti dramati?no izgubimo. In kako pomembno je moliti, da bi na?e o?i ozdravele.«
Sveti o?e nadaljuje, da »biti na strani lu?i tudi nas izpostavlja za mu?eni?tvo«. »Morda ne bodo dvignili rok nad nas, toda ko bomo izbrali, na kateri strani ?elimo biti, nam bo to odvzelo nekaj miru. Obstajajo oblike miru, ki so podobne miru na pokopali??u. Odsotni, kot da smo ?e mrtvi; ali pa prisotni, vendar kot grobovi: od zunaj lepi, v notranjosti pa prazni. Namesto tega izberimo ?ivljenje. Druga?e niti ne moremo storiti: “?ivljenje se je razodelo in videli smo ga” (1 Jn 1,2).«
Zbrati se okoli svete Lucije pomeni videti, kako se oblikuje ?ivljenje, in izbrati lu?. »Biti ljudje, ki so jasni, pregledni, iskreni; z drugimi komunicirati odprto, jasno, spo?tljivo; izstopiti iz dvoumnosti ?ivljenja in kriminalnih dejanj; ne se bati te?av. Nikoli se ne naveli?ajmo vzgajati otrok, mladostnikov in odraslih – za?en?i z nami –, da bi prisluhnili srcu, prepoznali pri?e, gojili kriti?ni ?ut in poslu?ali vest. Bog je lu? in njen odmev je skupnost bratov in sester, ki so rasli v svobodi in se ne prepu??ajo skepti?no temu, kar se – kot pravijo – ne bo nikoli spremenilo. Izbrati: to je ?are?e jedro vsake poklicanosti, osebni odgovor na klic, ki ga na na?i poti predstavljajo svetniki. Ka?ejo nam, kako izstopiti iz osebnih in skupnostnih zavetij, s katerimi vzdr?ujemo razdaljo z bistvom ?love?kega trpljenja. Ko to storimo, se ?ivljenje vedno ?udovito preplete in globoko do?ivljamo to, da pripadamo ljudstvu (prim. , 270).«
Sveti o?e ob koncu pisma siraku?ke vernike spodbuja, naj na slovesnosti »duhovno vzamejo brate in sestre, ki po vsem svetu trpijo zaradi preganjanja in krivice« ter prav tako migrante, begunce in reve?e, ki so med njimi.
