Sveti o?e med ma?o za pokojne kardinale in ?kofe: Jezus, spomni se nas
Vatican News
»Jezus, spomni se me, ko pride? v svoje kraljestvo« (Lk 23,42). To so zadnje besede, ki jih je Gospodu namenil eden izmed dveh, ki sta bila kri?ana z Njim. Ne izre?e jih u?enec, eden od tistih, ki so hodili za Jezusom po poteh Galileje in z Njim podelili kruh pri zadnji ve?erji. Tisti, ki se obrne na Gospoda, je hudodelec. Nekdo, ki ga sre?a ?ele ob koncu ?ivljenja; nekdo, ?igar imena ne poznamo.
Vendar pa poslednji vzdihi tega tujca v evangeliju postanejo dialog, poln resnice. Medtem ko je Jezus »pri?tet med hudodelce« (Iz 53,12), kot je prerokoval Izaija, se zasli?i nepri?akovan glas, ki pravi: »Midva prejemava primerno povra?ilo za to, kar sva storila; ta pa ni storil ni? hudega« (Lk 23,41). Dejansko je tako. In ta obsojenec predstavlja vse nas, lahko mu damo svoje ime. Predvsem pa lahko njegovo pro?njo naredimo za svojo: »Jezus, spomni se me«. Ohrani me ?ivega v svojem spominu. »Ne pozabi me«.
Premi?ljujmo o tem dejanju: spominjati se. Spominjati se pomeni »?e vedno nositi v srcu«, ponovno postaviti v srce. ?lovek, ki je bil kri?an z Jezusom, skrajno bole?ino spremeni v molitev: »Jezus, vzemi me v svoje srce«. In tega ne prosi z mu?nim glasom pora?enca, ampak s tonom, polnim upanja. To je vse, kar si ?eli hudodelec, ki umre kot u?enec zadnje ure: i??e gostoljubno srce. To je vse, kar zanj ?teje, zdaj, ko je razgaljen pred smrtjo. In gospod usli?i molitev gre?nika, vse do zadnjega, kot vedno. Kristusovo srce, prebodeno z bole?ino, se odpre, da bi re?ilo svet: ko umira, sprejme glas tistega, ki umira. Jezus umre z nami, ker umre za nas.
Na pro?njo krivega kri?anega nedol?ni Kri?ani odgovori: »Resni?no povem ti: Danes bo? z menoj v raju« (Lk 23,43). Jezusovo spominjanje je u?inkovito, ker je bogato z usmiljenjem. Medtem ko ?lovekovo ?ivljenje uga?a, Bo?ja ljubezen osvobaja od smrti. Tedaj je obsojenec odre?en; tujec postane sopotnik; kratek trenutek na kri?u bo trajal za vedno v miru. To nas vabi k premi?ljevanju. Kako sre?ujem Jezusa? Ali ?e bolje, kako dopustim, da me Jezus sre?a? Ali se pustim sre?ati ali se zaprem v svojo sebi?nost, v svojo bole?ino, v svojo zadostnost? Ali ?utim, da sem gre?nik ter dopustim sre?anje z Gospodom, ali pa se ?utim pravi?nega in pravim: »Ne slu?i? mi. Pojdi naprej«?
Jezus se spominja tistega, ki je kri?an ob Njem. Njegova skrb vse do zadnjega diha nas vabi k razmisleku: obstajajo namre? razli?ni na?ini, kako se spominjamo stvari in ljudi. Lahko se spominjamo krivic, neporavnanih ra?unov, prijateljev in nasprotnikov. Bratje in sestre, danes se ob tem evangeljskem prizoru vpra?ajmo: Kako so osebe v na?ih srcih? Kako se spominjamo tistih, ki gredo mimo nas skozi ?ivljenje? Ali sodim? Ali lo?ujem? Ali pa sprejemam?
Dragi bratje, ljudje dana?njega ?asa in tudi ljudje vseh ?asov lahko upajo na zveli?anje, ?e se obrnejo k Bo?jemu srcu, tudi ?e se »v o?eh neumnih zdijo mrtvi« (Mdr 3,2). Gospodov spomin namre? varuje celotno zgodovino. Spomin je varovanje. On je njen so?uten in usmiljen sodnik. Gospod nam je blizu kot sodnik; je blizu, so?uten in usmiljen. To so tri Gospodove dr?e. Ali sem jaz blizu ljudem? Ali imam so?utno srce? Ali sem usmiljen? S to vero molimo za kardinale in ?kofe, ki so umrli v zadnjih dvanajstih mesecih. Danes na? spomin postaja pripro?nja za te na?e brate. Kot izvoljeni ?lani Bo?jega ljudstva so bili kr??eni v Kristusovo smrt (prim. Rim 6,3), da bi z Njim vstali. Bili so pastirji in zgled Gospodove ?rede (prim. 1 Pt 5,3): da bi mogli zdaj z Njim obedovati, potem ko so na zemlji lomili Kruh ?ivljenja. Ljubili so Cerkev, vsak na svoj na?in, a vsi so ljubili Cerkev: molimo, da bi ve?no u?ivali v dru?bi svetih. In trdno upamo, da se bomo z njimi veselili v raju. Vabim vas, da skupaj z mano trikrat ponovite : »Jezus, spomni se nas!« Vsi. »Jezus, spomni se nas!«, »Jezus spomni se nas!«, »Jezus, spomni se nas!«
