杏MAP导航

Pape? Fran?i?ek

Predgovor v knjigo Vera je potovanje

Ko sem bil duhovnik v Buenos Airesu, pa tudi ?e potem kot ?kof v mojem rodnem mestu, sem imel navado, da sem rad pe? hodil po razli?nih ?etrtih, da sem obiskal sobrate duhovnike, obiskal kako redovno skupnost ali se pogovarjal s prijatelji. Hoja dobro dene: postavi nas v odnos s tem, kar se dogaja okoli nas, odkrije nam zvoke, vonjave in ?ume resni?nosti, ki nas obdaja, skratka, pribli?a nas ?ivljenju drugih ljudi.

Hoditi pomeni ne ostajati negiben: verovati pomeni, da imamo v sebi nemir, ki nas vodi k »ve?«, k nadaljnjemu koraku, k vi?ini, ki jo moramo dose?i danes, vedo?, da nas bo pot jutri vodila ?e vi?je – ali globlje v na?em odnosu z Bogom, ki je prav tak kot odnos z ljubljeno osebo v na?em ?ivljenju, ali med prijatelji: nikoli dokon?an, nikoli samoumeven, nikoli zadovoljen, vedno i??o? in ne ?e zadovoljujo?. Nemogo?e je, da bi z Bogom rekli: »Opravljeno je, vse je na mestu, dovolj je.«

Zato nas mora Jubilej 2025 skupaj z bistveno razse?nostjo upanja spodbuditi k vedno ve?jemu zavedanju dejstva, da je vera romanje in da smo mi na tej zemlji romarji. Ne turisti in ne potepuhi: ni naklju?je, da se, gledano eksistencialno, selimo. Romarji smo. Romar ?ivi svojo pot v znamenju treh klju?nih besed: tveganje, napor, cilj.

Tveganje. Danes te?ko razumemo, kaj je za kristjane v preteklosti pomenilo opraviti neko romanje, ker smo tako navajeni na hitrost in udobje na?ih potovanj z letalom ali z vlakom. Podati se na pot pred tiso? leti je pomenilo sprejeti tveganje, da se ne bomo ve? vrnili domov zaradi mnogih nevarnosti, na katere je bilo mogo?e naleteti na razli?nih poteh. Vera tistega, ki se je odlo?il, da se bo podal na pot, je bila mo?nej?a od vsakega strahu: romarji iz preteklosti nas u?ijo tega zaupanja v Boga, ki jih je poklical, naj se odpravijo na grobove apostolov, v Sveto de?elo ali v neko sveti??e. Tudi mi prosimo Gospoda za vsaj majhen dele? te vere, da bi sprejeli tveganje in se prepustili njegovi volji, vedo?, da je to volja dobrega O?eta, ki svojim otrokom ?eli dodeliti le tisto, kar je zanje primerno.

Napor. Hoja pravzaprav pomeni napor. To dobro vedo mnogi romarji, ki so se danes vrnili in napolnili starodavne romarske poti: mislim na pot v Santiago de Compostela, na Via Francigena (starodavna pot iz Francije v Rim), na razli?ne poti, ki so nastale v Italiji in spominjajo na svetnike ali pri?e, ki so najbolj znani (sv. Fran?i?ek, sv. Toma?, pa tudi don Tonino Bello) tudi po zaslugi pozitivne sinergije med javnimi in verskimi ustanovami. Hoja vklju?uje napor, da zgodaj vstanemo, si pripravimo nahrbtnik z bistvenimi stvarmi, nekaj skromnega pojemo. In potem noge, ki bolijo, ?eja, ki postane ostra, ?e posebej v son?nih poletnih dnevih. A ta napor je nagrajen s ?tevilnimi darovi, ki jih hodec sre?a po poti: lepota stvarstva, ljubkost umetnosti, gostoljubje ljudi. Tisti, ki romajo pe? – mnogi lahko to potrdijo – prejmejo veliko ve? od vlo?enega truda: vzpostavijo ?udovite povezave z ljudmi, ki so jih na svoji poti sre?ali, do?ivijo trenutke pristne ti?ine in rodovitne notranjosti, ki jih burnost ?ivljenja v na?em ?asu onemogo?a, razumejo vrednost bistvenega v primerjavi z bli??em vsega odve?nega, manjka pa potrebnega.

Cilj. Hoditi kot romarji pomeni, da imamo pristan, da ima na?e premikanje smer, cilj. Hoditi pomeni imeti cilj, ne biti na milost in nemilost izro?en naklju?ju: kdor hodi, ima smer, ne potuje v prazno, ve, kam gre, ne izgublja ?asa s cikcakanjem z ene strani na drugo. Zato sem ve?krat opozoril, kako podobni sta si hoja in verovanje: kdor ima Boga v srcu, je prejel dar zvezde Severnice, h kateri se usmerja – ljubezen, ki smo jo prejeli od Boga, je razlog za ljubezen, ki jo moramo podariti drugim ljudem.

Bog je na? cilj: vendar do njega ne moremo priti tako, kakor pridemo do nekega sveti??a ali bazilike. Dejansko to dobro vedo tisti, ki so opravili pe? romanja in kon?no pri?li do za?elenega cilja – mislim na katedralo v Chartresu, ki je ?e nekaj ?asa cilj preporoda romanj, ki je pred sto leti nastalo na pobudo pesnika Charlesa Péguya – da to ne pomeni ob?utka zadovoljstva: ali bolje, ?e navzven dobro vemo, da smo prispeli, se v notranjosti zavedamo, da pot ni kon?ana. Kajti Bog je to?no tak: je cilj, ki te ?ene naprej, cilj, ki nas nenehno kli?e, naj nadaljujemo, ker je vedno ve?ji od predstave, ki jo imamo o njem. Bog sam nam je to pojasnil po preroku Izaiju: »kakor je nebo visoko nad zemljo, tako visoko so moje poti nad va?imi potmi in moje misli nad va?imi mislimi« (Iz 55,9). Z Bogom nismo nikdar na cilju, nikdar nismo prispeli do Boga: vedno smo na poti, vedno ga i??emo. A prav ta pot k Bogu nam nudi opojno gotovost, da nas On ?aka, da bi nam dal svojo tola?bo in svojo milost.

FRAN?I?EK
Vatikan, 2. oktobra 2024