杏MAP导航

Pape? Fran?i?ek

Predgovor v knjigo »Upanje je lu? v no?i«

Jubilej 2025, sveto leto, za katerega sem ?elel, da bi bilo posve?eno temi »Romarji upanja«, je ugodna prilo?nost za razmi?ljanje o tej temeljni in odlo?ilni kr??anski kreposti. Posebno v ?asih, v kakr?nih ?ivimo, v katerih nas tretja svetovna vojna po ko??kih, ki se odvija pred na?imi o?mi, lahko pripelje do tega, da sprejmemo stali??a mra?nega obupa in slabo prikritega cinizma.

Upanje pa je dar in naloga za vsakega kristjana. Dar, ker nam ga ponuja Bog. Upanje namre? ni zgolj dejanje optimizma, ko v?asih upamo, da bomo opravili izpit na univerzi (»Upam, da mi bo uspelo«) ali si ?elimo lepega vremena za izlet v naravi v pomladanski nedelji (»Upajmo, da bo lepo vreme«). Ne, upanje pomeni ?akati na nekaj, kar nam je ?e bilo dano: odre?enje v ve?ni in neskon?ni Bo?ji ljubezni. Tista ljubezen, tisto odre?enje, ki dajeta okus na?emu bivanju in predstavljata temelj, na katerem svet stoji kljub vsem hudobijam in podlostim, ki so jih povzro?ili na?i grehi. Upati torej pomeni sprejeti to darilo, ki nam ga Bog ponuja vsak dan. Upati pomeni oku?ati ?ude?nost dejstva, da nas ljubi, i??e in ?eli Bog, ki se ni skril v svoja nepredirna nebesa, ampak je postal meso in kri, zgodovina in dnevi, da bi delil na?o usodo.

Upanje je tudi naloga, za katero smo kristjani dol?ni skrbeti in jo uporabiti v dobro vseh bratov in sester. Naloga je v tem, da ostanemo zvesti daru, ki smo ga prejeli, kakor je upravi?eno opozorila Madeleine Delbrêl, Francozinja dvajsetega stoletja, ki je bila sposobna evangelij ponesti na zemljepisno in bivanjsko obrobje Pariza sredine preteklega stoletja, ki je bilo zaznamovano z razkristjanjenjem. Madeleine Delbrêl je zapisala: »Kr??ansko upanje nas postavlja na tisto grebensko pot, na tisto mejo, kjer na?a poklicanost zahteva, da se vsak dan in vsako uro odlo?imo, da bomo zvesti Bo?ji zvestobi do nas.« Bog nam je zvest, na?a naloga je, da odgovorimo na to zvestobo. Toda pozor: ne rojevamo mi te zvestobe, Bo?ji dar je, ki deluje v nas, ?e se pustimo oblikovati mo?i njegove ljubezni, Svetemu Duhu, ki deluje kot dih navdiha v na?em srcu. Na nas pa je torej naloga, da kli?emo ta dar: »Gospod, daj, da ti bom zvest v upanju!«

Dejal sem, da je upanje Bo?ji dar in naloga za kristjane. Da bi ?iveli upanje, potrebujemo »mistiko odprtih o?i«, kakor jo je imenoval veliki teolog Joseph-Baptist Metz: znati povsod opaziti znamenja upanja, vdor mo?nega v nemogo?e, milost tam, kjer se zdi, da je greh izpodkopal vsako zaupanje. Pred ?asom sem imel prilo?nost govoriti z dvema izjemnima pri?evalcema upanja, z dvema o?etoma: z Izraelcem Ramijem in Palestincem Bassamom. Oba sta svoji h?erki izgubila v spopadu, ki ?e preve? desetletij obliva s krvjo Sveto de?elo. Kljub temu pa sta v imenu svoje bole?ine, trpljenja, ki sta ga do?ivela zaradi smrti svojih h?erkic, Smader in Abir postala prijatelja, celo brata: odpu??anje in spravo ?ivita kot konkretno, prero?ko in pristno dejanje. Sre?anje z njima mi je dalo veliko, zelo veliko upanja. Njuno prijateljstvo in bratstvo sta me nau?ila, da sovra?tvo ?isto konkretno ne more imeti zadnje besede. Sprava, ki jo ?ivita kot posameznika, prero?tvo ve?je in ?ir?e sprave, predstavlja nepremagljivo znamenje upanja. In upanje nas odpira za nepredstavljiva obzorja.

Vsakega bralca tega besedila vabim h preprostemu a konkretnemu dejanju: zve?er, preden boste ?li spat in boste prehodili dogodke in sre?anja, poi??ite neko znamenje upanja v pravkar minulem dnevu. Nasmeh nekoga, od katerega ga niste pri?akovali, hvale?nost, ki ste jo opazili v ?oli, prijaznost na delovnem mestu, gesto pomo?i, ?eprav majno: upanje je resni?no »otro?ka krepost«, kot pi?e Charles Péguy. In postati moramo otroci, z njihovimi o?mi, ki se ?udijo svetu, da bi jo sre?ali, jo spoznali in jo cenili. Izurimo se, da bomo prepoznali upanje. Potem se bomo znali ?uditi, koliko dobrega je v svetu. In na?e srce bo razsvetlilo upanje. In tako bomo za tiste okoli nas lahko svetilniki upanja.

FRAN?I?EK
Vatikan, 2. oktobra 2024