杏MAP导航

Pape? Fran?i?ek

Dragi bratje in sestre, s tem svojim pismom ?elim podeliti nekaj misli o pomembnosti ?tudija zgodovine Cerkve, zlasti za pomo? duhovnikom pri bolj?em razlaganju dru?bene stvarnosti. Gre za vpra?anje, za katerega ?elim, da bi ga upo?tevali pri izobra?evanju novih duhovnikov in tudi drugih pastoralnih delavcev.

Dobro vem, da je pri izobra?evanju duhovni?kih kandidatov velik del pozornosti posve?en ?tudiju zgodovine Cerkve, kakor je tudi prav. Kar pa bi rad poudaril, je bolj v smeri povabila, da bi v mladih ?tudentih teologije spodbujali resni?ni zgodovinski ?ut. S tem izrazom ?elim nakazati ne samo poglobljeno in natan?no poznavanje najpomembnej?ih trenutkov dvajsetih stoletij kr??anstva, ki so za nami, ampak tudi in predvsem nastanek jasne seznanjenosti z zgodovinsko razse?nostjo, ki je lastna ?loveku. Nih?e ne more zares vedeti, kdo je in kaj namerava biti jutri, ne da bi negoval vez, ki ga povezuje z rodovi pred njim. In to velja ne samo na ravni ?ivljenja posameznikov, ampak tudi na ?ir?i ravni skupnosti. ?tudij in pripovedovanje zgodovine namre? pomaga ohranjati ?iv »plamen kolektivne zavesti«.[1] Sicer ostane samo osebni spomin na dejstva, povezana z lastnim zanimanjem in ?ustvi, brez prave povezanosti s ?love?ko in cerkveno skupnostjo, v kateri ?ivimo.

Pravilni zgodovinski ?ut pomaga vsakemu izmed nas, da ima ?ut za razmerja, ob?utek za mero in sposobnost za razumevanje stvarnosti brez nevarnih in breztelesnih abstrakcij, tak?ne, kot je in ne tak?ne, kot si jo predstavljamo ali si ?elimo, da bi bila. Tako nam uspe stkati odnos z resni?nostjo, ki kli?e k eti?ni odgovornosti, k podelitvi in solidarnosti.

Po ustnem izro?ilu, ki ga ne morem potrditi s pisnimi viri, je veliki francoski teolog svojim ?tudentom dejal, da nas ?tudij zgodovine varuje pred »ekleziolo?kim monofizitizmom«, to je pred preve? angelskim pojmovanjem Cerkve, torej Cerkve, ki ni stvarna, ker nima svojih made?ev in gub. Cerkev pa moramo, tako kot mamo, ljubiti tak?no, kakr?na je, sicer je sploh ne ljubimo, ali pa ljubimo samo prikazen svoje domi?ljije. Zgodovina Cerkve nam pomaga, da gledamo pravo Cerkev, da bi mogli ljubiti tisto, ki v resnici obstaja in se je u?ila in se ?e vedno u?i iz svojih napak in padcev. Cerkev, ki se prepozna tudi v svojih temnih trenutkih, postane sposobna razumeti made?e in rane sveta, v katerem ?ivi, in ?e ga bo sku?ala ozdraviti in mu pomagati rasti, bo to po?ela na enak na?in, na katerega sku?a zdraviti in rasti sama, ?eprav ji to ve?krat ne uspe.

Gre za popravek tistega stra?nega pristopa, po katerem stvarnost razumemo ?ele s triumfalisti?no obrambo funkcije ali vloge, ki jo nekdo ima. Prav ta zadnji pristop je tisti, zaradi katerega, kot sem poudaril v okro?nici Fratelli tutti, ranjenega ?loveka iz prilike o usmiljenem Samarijanu dojemamo kot motnjo glede na svoj ?ivljenjski pristop, ker je bil »nih?e« in »ni zavzemal nobenega polo?aja«. [2]

Poleg tega se zdi, da je pou?evanje kandidatov za duhovni?tvo za zgodovinsko ob?utljivost o?itno nujno. In veliko bolj v na?em ?asu, v katerem se pospe?uje »izguba zgodovinskega ?uta, ki povzro?a ?e druge vrste razkroja. Opa?amo nara??anje nekak?nega kulturnega »dekonstrukcionizma«, ki zavoljo ?love?ke svobode zahteva, da je treba vse za?eti iz ni?. Obstaneta edino potreba po neomejeni porabi in stopnjevanje ?tevilnih oblik individualizma brez vsebine.«[3]

Pomembnost povezovanja z zgodovino

Splo?neje moramo re?i, da danes vsi in ne samo kandidati za duhovni?tvo potrebujemo prenovo svojega zgodovinskega ?uta. V tem okviru je bil nasvet, ki sem ga dal mladim: »?e vam nekdo nekaj predlaga in vam re?e, da se ne ozirajte na zgodovino, da zavrzite izku?njo starej?ih, da zavrzite kot ni?vredno vse preteklo in glejte samo v prihodnost, ki vam jo ponuja, ali ni to lahek na?in, da vas ujame v svoj predlog, da boste delali samo to, kar vam bo rekel on? Tak ?lovek vas potrebuje prazne, izkoreninjene, nezaupljive do vsega, da bi zaupali samo njegovim obljubam in se podrejali njegovim na?rtom. Tako delujejo ideologije razli?nih barv, ki uni?ijo (ali raz-gradijo) vse, kar je druga?no, in tako lahko vladajo brez nasprotovanj. Za to potrebujejo mlade, ki podcenjujejo zgodovino, ki zavra?ajo duhovno in ?love?ko bogastvo, ki se je prena?alo iz roda v rod, ki ne poznajo ni?esar, kar je bilo pred njimi.«[4]

Za razumevanje stvarnosti jo je namre? potrebno uokviriti v diahroniji, kjer prevladuje te?nja, da se zanesemo na branje pojavov, ki jih splo??ijo v sinhronijo: skratka, v nekak?no sedanjost brez preteklosti. Izmikanje zgodovini se zelo pogosto poka?e kot oblika slepote, ki nas sili, da se ukvarjamo in zapravljamo energije za svet, ki ne obstaja, postavlja la?ne probleme in nas usmerja v neustrezne re?itve. Nekatera od teh razumevanj se lahko poka?ejo koristna za manj?e skupine, gotovo pa ne za celotno ?love?tvo in za kr??ansko skupnost.

Zato je potreba po ve?jem zgodovinskem ?utu nujnej?a v ?asu, v katerem se ?iri te?nja, da bi se sku?ali odpovedati spominu ali da bi zgradili tak?nega, ki bi ustrezal zahtevam prevladujo?ih ideologij. Spri?o brisanja preteklosti in zgodovine ali »tendencioznih« zgodovinskih pripovedi, lahko delo zgodovinarjev, pa tudi poznavanje tega dela in njegova obse?na raz?irjenost delujejo kot ovira mistifikacijam, koristoljubnim revizionizmom in tisti javni rabi, ki je na poseben na?in anga?irana opravi?evanju vojn, preganjanj, proizvodnji, prodaji, uporabi oro?ja in toliko mnogega drugega zla.

Danes se ?irijo spomini, ki so pogosto neto?ni, narejeni in tudi la?nivi, isto?asno pa sta odsotni zgodovina in zgodovinska zavest v civilni dru?bi, pa tudi v na?ih kr??anskih skupnostih. Vse pa se ?e poslab?a, ?e pomislimo na previdne in skrivaj vnaprej pripravljene zgodbe, ki slu?ijo za oblikovanje ad hoc spominov, identitarnih spominov in izklju?ujo?ih spominov. Vloga zgodovinarjev in poznavanje njihovih rezultatov sta lahko danes odlo?ilna in lahko predstavljata enega od protistrupov za upiranje temu smrtonosnemu re?imu sovra?tva, ki sloni na nevednosti in predsodkih.

Isto?asno pa ravno poglobljeno in soudele?eno poznavanje zgodovine ka?e, da se s preteklostjo ne moremo ukvarjati s hitro razlago, ki ni povezana z njenimi posledicami. Stvarnost, pretekla ali sedanja, nikoli ni preprost pojav, ki ga lahko skr?imo na naivne in nevarne poenostavitve. ?e manj pa na poskuse tistih, ki verjamejo, da so popolni in vsemogo?ni bogovi in ho?ejo zbrisati del zgodovine in ?love?tva. Res je, da so v ?love?tvu lahko stra?ni trenutki ter zelo mra?ni ljudje, a ?e presojanje poteka predvsem preko medijev, dru?benih omre?ij ali zgolj zaradi politi?nih koristi, smo vedno izpostavljeni iracionalnemu navalu jeze ali ?ustev. Na koncu, kot pravijo, »nekaj, kar je iz konteksta, slu?i samo kot pretveza.« V tem primeru nam pride na pomo? zgodovinska ?tudija, saj zgodovinarji lahko prispevajo k razumevanju zapletenosti po zaslugi uporabe stroge metode pri razlagi preteklosti, k razumevanju, brez katerega ni mogo?a preobrazba sedanjega sveta onkraj ideolo?kih deformacij.[5]

Spomin na celotno resnico

Spomnimo se Jezusovega rodovnika, ki ga pripoveduje sv. Matej. Ni? ni poenostavljenega, izbrisanega ali izmi?ljenega. Gospodov rodovnik je sestavljen iz resni?ne zgodovine, kjer je predstavljenih nekaj milo re?eno problemati?nih imen in je poudarjen greh kralja Davida (prim. Mt 1,6). Vse pa se vendar kon?a in razcveti v Mariji in Kristusu (prim. Mt 1,16).

?e se je to zgodilo v zgodovini odre?enja, se prav tako dogaja v zgodovini Cerkve: »V?asih je celo prisiljena po sre?no za?etem napredku zaradi nazadovanja znova ?alovati ali se vsaj ustaviti v nekem polovi?nem in nezadovoljivem stanju.«[6] In ji »nikakor ni neznano, da med njenimi udi, naj bodo to kleriki ali laiki, v dolgi vrsti preteklih stoletjih ni manjkalo takih, ki so se izkazovali za nezveste Bo?jemu Duhu. Tudi v na?em ?asu je Cerkvi dobro znano, kolik?na je razdalja med oznanilom, ki ga razgla?a, in med ?love?ko slabostjo tistih, katerim je evangelij zaupan. Naj zgodovina glede teh napak sodi karkoli, gotovo je, da se jih moramo zavedati in se zoper nje odlo?no boriti, da ne bodo napravljale ?kode ?irjenju evangelija. Cerkev prav tako ve, kako zelo mora v oblikovanju svojih odnosov do sveta neprestano zoreti iz izku?enj stoletij.«[7]

Iskren in pogumen ?tudij zgodovine pomaga Cerkvi, da bolje razume svoje odnose z razli?nimi ljudstvi, ta napor pa mora pomagati pri razjasnitvi in razlagi najtr?ih in najbolj zmedenih trenutkih teh ljudstev. Ne moremo vabiti ljudi, naj pozabijo, saj »ne moremo dovoliti, da bi sedanji in prihodnji rodovi pozabili na to, kar se je zgodilo, na spomin, ki je poro?tvo in spodbuda za vzpostavitev pravi?nej?e in bolj bratske prihodnosti.«.[8] Zaradi tega vztrajam, da ?oaha ne smemo pozabiti […] Ne smemo pozabiti atomskega bombardiranja Hiro?ime in Nagasakija […] Prav tako ne smejo iti v pozabo preganjanja, trgovina s su?nji, iztrebljanja celih narodov, ki so se zgodila in se ?e dogajajo po raznih dr?avah, in seveda toliko drugih zgodovinskih dogodkov, zaradi katerih nas je sram, da smo ljudje. Vedno se jih moramo spominjati, vedno znova, ne da bi se utrudili ali predali brez?utnosti […] Danes ljudje kaj hitro podle?ejo sku?njavi, da bi se obrnili stran in rekli: »?e veliko ?asa je minilo, treba je gledati naprej.« Za bo?jo voljo, nikar! Brez spomina ne moremo naprej, brez celovitega in ?istega spomina ni rasti […] Ne sklicujem se samo na pospominjanje groze, temve? tudi na spomin tistih, ki so si bili sredi zastrupljenega in pokvarjenega okolja sposobni zopet pridobiti dostojanstvo ter se z majhnimi ali velikimi dejanji odlo?iti za solidarnost, odpu??anje, bratstvo. Kako lepo se je spominjati dobrega […] Odpu??anje ne vsebuje pozabe. Ko gre za kaj tak?nega, ?esar si nikakor ne smemo dovoliti pozabiti, lahko vendarle odpustimo.«[9]

Skupaj s spominom je iskanje zgodovinske resnice potrebno, da bi Cerkev lahko za?ela – in pomagala v dru?bi za?eti – iskrene in u?inkovite poti sprave in dru?benega miru: »Tisti, ki so se hudo prepirali, govorijo iz resnice, jasne in gole. Potrebujejo vajo v spokornosti, ki bo presejala preteklost in prihodnost osvobodila nezadovoljstva, zmede in pri?akovanj. Samo zgodovinska resnica in dejstva lahko rodijo vztrajna in dolgotrajna prizadevanja za medsebojno razumevanje in iskanje novega pomena blaginje za vse.«[10]

?tudij zgodovine Cerkve

Sedaj bi rad dodal nekaj majhnih pripomb v zvezi ?tudija zgodovine Cerkve.

Prva ugotovitev zadeva nevarnost, da bi ta vrsta ?tudija ohranila dolo?en zgolj kronolo?ki pristop ali celo zgre?eno apologetsko usmeritev, ki zgodovino Cerkve spreminjata v zgolj v oporo zgodovini teologije ali duhovnosti preteklih stoletij. ?lo bi za na?in ?tudija in posledi?no pou?evanja zgodovine Cerkve, ki ne bi spodbujala ?uta za zgodovinsko razse?nost, o katerem sem govoril na za?etku.

Druga ugotovitev se nana?a na dejstvo, da se zdi, da je zgodovina Cerkve, ki se pou?uje po vsem svetu, prizadeta od splo?nega redukcionizma, kot da je ?e vedno dekla teologije, ki pa se potem pogosto poka?e nesposobna zares stopiti v dialog z ?ivo in bivanjsko resni?nostjo mo?kih in ?ensk na?ega ?asa. Kajti zgodovine Cerkve, ki se pou?uje kot del teologije, ni mogo?e lo?iti od zgodovine dru?be.

Tretja ugotovitev upo?teva dejstvo, da je na poti priprave bodo?ih duhovnikov ?e vedno zaznati izobra?evanje, ki ne ustreza virom. ?tudentje so na primer redkokdaj v polo?aju, da lahko berejo temeljna besedila starodavnega kr??anstva, kot Pismo Diognetu, Didahé ali Dejanja mu?encev. Kadar pa so viri na nek na?in nepoznani, primanjkuje orodij za njihovo branje brez ideolo?kih filtrov ali teoretskih predrazumevanj, ki ne dopu??ajo ?ivahnega in spodbudnega sprejemanja.

?etrta ugotovitev zadeva potrebo po »ustvarjanju zgodovine« Cerkve – kakor tudi »ustvarjanju teologije« - ne le s strogostjo in natan?nostjo, ampak tudi s strastjo in vklju?enostjo: s tisto osebno in skupnostno strastjo in tisto vklju?enostjo, ki sta lastni tistemu, ki si pri evangelizaciji ni izbral nevtralnega ali brezku?nega mesta, ker ljubi Cerkev in jo, tak?no kot je, sprejema kot Mater.

Nadaljnja ugotovitev, povezana s prej?njo, zadeva vez med zgodovino Cerkve in ekleziologijo. Zgodovinsko raziskovanje ima nepogre?ljiv prispevek, ki ga mora nuditi razvoju ekleziologije, ki bo zares zgodovinska in skrivnostna.[11]

Predzadnja ugotovitev, ki mi je zelo pri srcu, zadeva izbris sledi tistih, ki se niso mogli oglasiti v teku stoletij, kar ote?uje zvesto zgodovinsko rekonstrukcijo. In tukaj se spra?ujem: Ali ni privilegirano raziskovalno mesto za zgodovinarja Cerkve kolikor je le mogo?e osvetliti ljudski obraz zadnjih in rekonstruirati zgodovino njihovih porazov in prestanega zatiranja, pa tudi njihovega ?love?kega in duhovnega bogastva, ter ponuditi sredstva za razumevanja pojavov obrobnosti in izklju?enosti danes?

V tej zadnji ugotovitvi bi vas rad spomnil, da zgodovina Cerkve lahko pomaga obnoviti celotno izkustvo mu?eni?tva, zavedajo? se, da brez mu?eni?tva ni zgodovine Cerkve in da tega dragocenega spomina ne smemo nikoli izgubiti. Tudi v zgodovini svojega trpljenja »Cerkev priznava, da je bila celo sovra?nost njenih nasprotnikov in preganjalcev zanjo zelo koristna in more ostati koristna.«[12] Prav tam, kjer Cerkev v o?eh sveta ni zmagovala, je dosegla svojo najve?jo lepoto.

*

Za konec opozarjam, da govorimo o ?tudiju in ne o klepetu, povr?nem branju, o »izre?i in prilepi« povzetkov na Internetu. Danes nas mnogi »silijo k doseganju uspeha za nizko ceno, s ?imer razvrednotijo ?rtvovanje in vcepljajo idejo, da ?tudij ni? ne koristi, ?e takoj ne zagotovi ne?esa konkretnega. Ne, ?tudij slu?i postavljanju vpra?anj, ne pa da se omamljamo s plehkostmi, slu?i iskanju smisla ?ivljenja. Ponovno si moramo pridobiti pravico, da ne bodo prevladale ?tevilne sirene, ki nas odvra?ajo od tega iskanja […] To je va?a velika naloga: odgovoriti na hrome?e odpeve kulturnega potro?ni?tva z dinami?ni in mo?ni odlo?itvami, z raziskovanjem, z znanjem in podelitvijo.«[13]

Bratsko,

FRAN?I?EK

V Rimu, pri sv. Janezu v Lateranu, 21. novembra leta 2024, dvanajstem mojega pape?evanja, spomin Darovanja Bla?ene Device Marije

[1] Prim. Sporo?ilo za 53. Svetovni dan miru, 1. Januar 2020 (8. decembra 2019), 2: L’Osservatore Romano, 13. decembra 2019, str. 8.

[2] Prim. Okro?nica Fratelli tutti, 101.

[3] Okro?nica Fratelli tutti, 13.

[4] Posinodalna apostolska spodbuda (25. marca 2019), 181.

[5] Prim. Okro?nica Fratelli tutti, 116 in 164-165.

[6] 2. VATIKANSKI KONCI, Odlok o misijonski dejavnosti Cerkve Ad gentes, 6.

[7] 2. VATIKANSKI KONCIL, Pastoralna konstitucija Gaudium et spes, 43.

[8] Govor pri spomeniku miru (24. novembra 2019): L’Osservatore Romano, 25-26 novembra 2019, str. 8.

[9] Okro?nica Fratelli tutti, 247.248,249.250.

[10] Okro?nica Fratelli tutti, 226

[11] Prim. 2. VARIKANSKI KONCI, Dogmati?na konstitucija Lumen gentium, 1.

[12] 2. VATIKANSKI KONCIL, Pastoralna konstitucija Gaudium et spes, 44.

[13] Govor na sre?anju s ?tudenti in akademskim svetom na Trgu sv. Dominka v Bologni: AAS 109 (2017), 1115.