Pape? Fran?i?ek sprejel katolikosa-patriarha Asirske Cerkve Vzhoda Mara Awo III.
Pape? Fran?i?ek
Govor pape?a Fran?i?ka
Va?a svetost, draga sestra, dragi bratje v Kristusu!
»Gospod vekov […] je v najnovej?em ?asu za?el vlivati v obilnej?i meri med seboj lo?enim kristjanom duha spokornosti in hrepenenje po edinosti.« (Dekr. Unitatis redintegratio, 1). Na misel mi prihaja tisto, kar je rekel veliki Zizioulas, bo?ji mo?, ki je dejal: »Poznam datum zedinjenja, poznam ga«. Kateri je? »Dan po poslednji sodbi«. Najprej ne bo zedinjenja, medtem pa moramo skupaj hoditi, skupaj moliti in delati skupaj. To je, kar zdaj po?nemo. Sveti Janez Pavel II. je sprejel Njegovo Svetost Mar Dinkho IV. ob prvem uradnem sre?anju med rimskim ?kofom in katolikosom-patriarhom Asirske Cerkve Vzhoda pred ?tiridesetimi leti, kot je pravkar spomnila Va?a Svetost. Te besede so povzete iz Odloka o ekumenizmu Drugega vatikanskega koncila Unitatis redintegratio, katerega ?estdesetletnico katoli?ka Cerkev praznuje ta mesec. Korak za korakom, po?asi.
Prav »?elja po enosti«, na katero se Dekret ve?krat sklicuje (glej UR, 7), je spodbudila na?e predhodnike k sre?anju. Ta »desiderium unitatis«, po ?udovitem izrazu svetega Janeza Kasijana (Collationes, 23, 5), je milost, ki je navdihovala ekumensko gibanje od njegovih za?etkov in jo moramo nenehno gojiti. Vzbujena od Svetega Duha ni ni? drugega kot gore?a ?elja samega Kristusa, izra?ena na predve?er njegovega trpljenja, »da bi bili vsi eno« (Jn 17,21).
Va?a svetost, dragi brat, natanko ta ista »?elja po enosti« nas navdu?uje danes, ko se spominjamo tridesete obletnice skupne kristolo?ke izjave med na?ima Cerkvama, ki je kon?ala 1500 let trajajo?e doktrinarne polemike glede Efe?kega koncila. Ta zgodovinska izjava je priznala legitimnost in to?nost razli?nih izrazov na?e skupne kristolo?ke vere, kot so jo oblikovali o?etje v Nicejski veroizpovedi. Ta »hermenevti?ni« pristop je omogo?il temeljno na?elo, ki ga je potrdil koncilski odlok, to je, da je bila ista vera, ki so jo izro?ili apostoli, izra?ena in sprejeta v razli?nih oblikah in na razli?ne na?ine, odvisno od razli?nih ?ivljenjskih pogojev (gl. Unitatis redintegratio, 14 ). In to je bilo pomembno na?elo.
Prav skupna kristolo?ka izjava je napovedala ustanovitev Me?ane komisije za teolo?ki dialog med na?ima Cerkvama, ki je dala opazne rezultate tudi na pastoralni ravni. Posebej bi rad spomnil na dogovor iz leta 2001 o anafori apostolov Adaja in Marija, ki je vernikom v dolo?enih okoli??inah dovoljeval dolo?eno communicatio in sacris; leta 2017 pa skupno izjavo o »zakramentalnem ?ivljenju«. Pred kratkim, pred dvema letoma, je dokument Podobe Cerkve v sirskem in latinskem izro?ilu postavil temelj za skupno razumevanje osnovanja Cerkve.
Danes imam torej prilo?nost, da se vsem vam teologom, ?lanom me?ane komisije, zahvalim za va?o zavzetost. Dejansko brez va?ega dela ti doktrinarni in pastoralni dogovori ne bi bili mogo?i. Vesel sem, da je iz?la spominska knjiga z razli?nimi dokumenti, ki ozna?ujejo etape na?e poti k polnemu ob?estvu, s skupnim predgovorom Va?e svetosti in mene. Teolo?ki dialog je namre? nepogre?ljiv na na?i poti k enosti, saj je enost, po kateri hrepenimo, enost v veri, pod pogojem, da dialog resnice ni nikoli lo?en od dialoga ljubezni in dialoga ?ivljenja: popolnega ?love?kega dialoga.
To enost v veri so ?e dosegli svetniki na?ih Cerkva. So na?i najbolj?i vodniki na poti do polnega ob?estva. Iz tega razloga, s soglasjem Va?e svetosti in patriarha Kaldejske Cerkve, pa tudi ob spodbudi nedavne sinode Katoli?ke Cerkve o sinodalnosti, ki je spomnila, da je zgled svetnikov drugih Cerkva »dar, ki ga lahko sprejmemo in vstavimo njihov spomin v na? liturgi?ni koledar« (Kon?ni dokument, ?t. 122), z veseljem sporo?am, da bo veliki Izak iz Niniv, eden najbolj ?a??enih o?etov sirsko-vzhodne tradicije, priznan kot u?itelj in svetnik iz vseh tradicij, vpisan v Rimski martirologij.
Na pripro?njo svetega Izaka iz Niniv, zdru?eno s pripro?njo bla?ene Device Marije, Matere Kristusa, na?ega Boga in Zveli?arja, naj kristjani Bli?njega vzhoda vedno pri?ujejo za vstalega Kristusa v de?elah, ki jih mu?ijo vojne. In naj prijateljstvo med na?ima Cerkvama ?e naprej cveti do tistega bla?enega dne, ko bomo lahko skupaj obhajali na istem oltarju in prejeli obhajilo istega Re?njega Telesa in Krvi, »da bi svet veroval« (Jn 17,21). !
Hvala, va?a svetost! ?e naprej hodimo skupaj, skupaj molimo in delajmo skupaj ter stopajmo naprej po tej poti k polni enosti. In hvala vsem za ta obisk. Ostanimo povezani v medsebojni molitvi.
Zdaj pa vas vabim, da skupaj zmolimo molitev, ki nas jo je nau?il Gospod Jezus, O?ena?. Vsak naj jo moli po svojem izro?ilu in v svojem jeziku, polglasno.
