Lectio magistralis svetega o?eta Fran?i?ka med obiskom Pape?ke univerze Gregoriane
Pape? Fran?i?ek
Lectio magistralis pape?a Fran?i?ka
Dober dan bratje in sestre, potem ko sem sprejel povabilo patra generala, patra Artura Sose, sem tukaj z vami, po zdru?itvi Pape?kega bibli?nega in?tituta in Pape?kega vzhodnega in?tituta s Pape?ko univerzo Gregoriana, zdaj Collegium Maximum. Ko mi je bil predlagan projekt zdru?itve, sem ga sprejel, saj sem verjel, da ne gre za preprosto, enostavno prestrukturiranje, recimo administrativno prestrukturiranje, ampak da je to prilo?nost za ponoven razvoj poslanstva, ki so ga rimski ?kofje znova in znova zaupali Dru?bi Jezusovi. Ne bi bilo dobro nadaljevati v tej smeri, ?e bi se pustili voditi u?inkovitosti brez vizije, se omejili na zdru?evanja, prekinitve in zapiranja, ter tako zanemarjali dogajanja v svetu in v Cerkvi. To zahteva dopolnitev duhovnosti in premislek o vsem glede na poslanstvo, ki nam ga je zaupal Gospod Jezus, da ne bi splahnela karizma Dru?be Jezusove To se ne sme zgoditi. Ko hodi? in te skrbi le, da se ne spotakne?, se na koncu zaleti?. Toda ali ste si zastavili vpra?anje, kam greste in zakaj po?nete to, kar po?nete? Dobro je vedeti, kam se gre, ne da se izpred o?i izgubi obzorje, ki zdru?uje poti vseh do dejanskega in kon?nega cilja. Na univerzi vizija in zavedanje cilja prepre?ujeta »kokakolizacijo« raziskovanja in pou?evanja, ki bi lahko vodila v duhovno kokakolizacijo. Na ?alost je veliko u?encev duhovne Coca-Cole!
Ko me je duhovni o?e povabil, mi je zastavil vpra?anje. Kak?na bi lahko bila vloga Gregorijanske univerze v na?em ?asu? Ko sem razmi?ljal, sem se spomnil odlomka iz tistega pisma, ki ga najdemo v Bogoslu?nem branju na god sv. Fran?i?ka Ksaverija, ki ga je napisal iz Cochina januarja 1544: »So misli, ki so me prepri?ale, da sem pri?el sem«. Sveti Fran?i?ek Ksaverij razodeva ?eljo, da bi ?el na vse univerze svojega ?asa, da bi »tu in tam kri?al kot nor in pretresal tiste, ki imajo ve? znanosti kot ljubezni«, da bi se po?utili gnane postati misijonarji za ljubezen do svojih bratov in bi rekli iz globine srca: »Gospod, tukaj sem, kaj ho?e?, da storim?«
Ne skrbite, ne bom za?el kri?ati, a namen je enak, da vas spomnim, da ste misijonarji za ljubezen do svojih bratov in da ste na voljo Gospodovemu klicu ter da o?istite vse, orodja in navdihe v napetosti do Kristusa. Poslanstvo je Gospod, ki ga navdihuje in podpira. Ne gre za to, da zavzamemo njegovo mesto s svojimi zahtevami, zaradi katerih je Bo?ji na?rt birokratski, prepotenten, tog in brez topline, ki pogosto polo?i dnevne rede in ambicije na na?rte Previdnosti.
To je kraj, kjer bi moralo biti poslanstvo izra?eno skozi usposabljanje, vendar z na?im srcem.
Usposabljanje je predvsem skrb za osebo in zato diskretno, dragoceno in delikatno dejanje dejavne ljubezni. V nasprotnem primeru se formacijsko dejanje spremeni v suhoparni intelektualizem ali perverzni narcizem, pravo duhovno po?elenje, kjer drugi obstajajo le kot ploskajo?i gledalci, ?katle, ki jih je treba napolniti z egom tistih, ki pou?ujejo.
Povedali so mi zanimivo zgodbo o profesorju, ki je nekega jutra na?el prazno u?ilnico, v kateri je imel pouk. Vedno je bil tako skoncentriran, da je ugotovil, da ni nikogar, ?ele ko je pri?el do katedre. In u?ilnica je bila zelo velika in je bilo potrebno narediti kar nekaj korakov, da se je pri?lo do »doktorskega prestola«. Ko je se zavedal praznine, se je odlo?il, da gre ven in vpra?a hi?nika, kaj se je zgodilo. Ta ?lovek, ki se ga je vedno bal, se je zdel druga?en, bolj naraven ... Ko je po njegovem vstopu pokazal na napis, ki je bil obe?en na vratih, je na njem pisalo: »U?ilnico zaseda ogromen Ego. Ni prostih mest«. To je bila ?tudentska potegav??ina leta 1968. Ko srce manjka, se opazi..., se opazi.
V zadnji okro?nici Dilexit nos sem omenil Stavrogina, enega glavnih junakov romana Dostojevskega Demoni. Z nasprotjem negativnega junaka sem moral postaviti gotovost, da je srce kraj odhoda in prihoda vsakega odnosa, tako z Bogom kot z sestrami in brati. Odnosov z vsemi. Gotovost, ki jo izra?a lepo geslo sv. Janeza Henrija Newmana, ki so ga navdihnila besedila sv. Fran?i?ka Sale?kega. »Cor ad cor loquitur« - srce govori srcu – je bilo zelo v?e? Benediktu XVI. Ko sem se vrnil k Stavroginu, sem ponovno vzel v roke knjigo Romana Guardinija, ki ga predstavlja kot utele?enje zla, ker je njegova poglavitna zna?ilnost, da nima srca. In zaradi tega »ne more nikogar iskreno sre?ati in nih?e ne more zares sre?ati njega.« Tukaj, med vami, je prav zaradi izvora u?iteljev in ?tudentov z mnogih koncev sveta, dragoceno tudi to, kar Guardini dodaja: »Samo srce zna sprejeti in podariti domovino.«[1]
Za?etki tega izobra?evalnega poslanstva imajo ?e vedno kaj povedati univerzitetni skupnosti Gregoriane, tistim, ki pou?ujejo, tistim, ki se u?ijo, tistim, ki sodelujejo v administracijah in v slu?bah. Zato moramo iti k temu, kar je tajnik sv. Ignacija pojasnil v zvezi z razlogi, ki so po uspehu Kolegija v Messini spodbudili k ustanovitvi rimskega kolegija. In ?alostno je – ?al mi je, nerad to re?em – da smo zamudili prilo?nost, da bi povrnili ta naziv – »Rimski kolegij« - ki bi omogo?il povezavo z izvirnimi nameni, ki so ?e vedno pomembni, upam pa, da se ?e vedno lahko kaj naredi.
Tajnik sv. Ignacija je takole pisal: »Ker je vse dobro kr??anstva in vsega sveta odvisno od dobre vzgoje mladine, za katero so zelo potrebni krepostni in modri u?itelji, je Dru?ba prevzela manj opazno, a ni? manj pomembno nalogo njene vzgoje.« Bilo je leta 1556, pet let je minilo, odkar se je skupina petnajstih jezuitskih ?tudentov naselila v skromni hi?i nedale? od tukaj, kjer je sedaj Via Aracoeli. Na vratih tiste hi?e je bil napis: »?ola slovnice, humanistike in kr??anskega nauka, brezpla?no.« Zdelo se je, da ga je navdihnilo povabilo preroka Izaija: »O vsi, ki ste ?ejni, pridite k vodi, in vi, ki nimate denarja, pridite« (Iz 55,1). Smo v ?asu, ko je bilo izobra?evanje privilegij, situacija, ki ?e vedno ni popolnoma izginila, zaradi ?esar so ?e vedno aktualne besede don Lorenza Milanija o ?oli »bolni?nici, ki zdravi zdrave in zavra?a bolne«. Toda z izgubo vernih bi izgubili ?olo.[2]
Kaj danes pomeni napis na vratih skromne hi?e, iz katere izhaja Gregoriana? Je povabilo k po?love?enju verskih spoznanj in pri?iganje ter o?ivljanje iskre milosti v ?love?kem, skrbe? za transdisciplinarnost v raziskovanju in pou?evanju. Mimogrede eno vpra?anje: ali uporabljate Veritatis Gaudium? Ali razmi?ljate o vplivu umetne inteligence na pou?evanje in raziskovanje? Noben algoritem ne more nadomestiti poezije, ironije in ljubezni, ki morejo odkriti mo? domi?ljije, videti porajanje navdiha, stopiti v stik z lastnimi ?ustvi in jih znati izraziti. Na ta na?in se nau?imo biti to, kar smo, ko se goloroki pomerimo z velikimi mislimi, po meri zmo?nosti vsakega ?loveka, brez bli?njic. Te odlo?itvi jemljejo svobodo, du?ijo veselje odkritja in odvzamejo mo?nost za napako. Iz napak se u?imo. Pogosto so napake tiste, ki obarvajo osebe na?ih vzgojnih romanov. ?e se vrnemo k napisu na vratih prvega sede?a Rimskega kolegija, gre predvsem za aktualizacijo tiste »zastonjskosti« v odnosih, v metodah in v ciljih. Zastonjskost je tista, ki vse naredi za slu?abnike brez gospodarjev, za slu?abnike drug drugega, ko vsi priznavajo dostojanstvo vsakega in nih?e ni izklju?en.
Zastonjskost nas odpre za presene?enja Boga, ki je usmiljenje in svobodo osvobaja po?elenja. Zastonjskost dela krepostne modrece in u?itelje. Zastonjskost vzgaja brez manipuliranja in navezovanja nase in se veseli v rasti ter spodbuja domi?ljijo. Zastonjskost razodeva bistvo Skrivnosti Boga ljubezni, tistega Boga ljubezni, ki je bli?ina, so?utje, ne?nost, ki vedno naredi prvi korak, prvi korak proti vsem, nih?e ni izklju?en, v svetu, za katerega se zdi, da je izgubil srce. Zaradi tega je potrebna Univerza, ki ima vonj po mesu in ljudstvu, ki ne potepta razlik v utvari enotnosti, ki je samo homogenost, ki se ne boji krepostne kontaminacije in domi?ljije, ki o?ivlja tisto, kar umira.
Tukaj, bratje in sestre, smo v Rimu, kjer ?ivimo nenehno premi?ljevanje o tem, kar mineva in tem, kar traja, kot to izra?a poezija Francesca de Queveda, ?panskega avtorja iz 17. stoletja. Navajam:
Rim i??e? v Rimu, o romar!
In v samem Rimu ne najde? Rima.
Trupla so zidovi, ki si jih razkazoval.
medalj
Ti verzi nam dajo misliti: v?asih gradimo spomenike v upanju, da bodo pre?iveli nas same in pu??amo znamenja, posajena v zemljo, za katera mislimo, da so nesmrtna.
In Rim je u?itelj. Od tega, za kar so mislili, da je nepremagljivo, so ostale samo ru?evine, medtem ko je tisto, kar je bilo namenjeno, da te?e, da mine – reka – prav tisto je premagalo ?as. Kot vedno logika evangelija ka?e svojo resnico: da bi pridobili, moramo izgubiti. [3] Kaj smo pripravljeni izgubiti spri?o izzivov, ki so pred nami? Svet je v plamenih, norost vojne s senco smrti pokriva vsako upanje. Kaj lahko storimo? Kaj lahko upamo? Obljuba odre?enja je ranjena. Beseda odre?enja ne more biti talka tistih, ki hranijo utvare tako, da jo zavra?ajo s krvavimi zmagami, medtem ko se na?e besede zdijo izpraznjene zaupanja v Gospoda, ki re?uje, njegovega evangelija, ki nam ?epeta besede in ka?e dejanja, ki resni?no odre?ujejo. Jezus je hodil skozi svet in razodeval Bo?jo krotkost. Ali ga na?e misli posnemajo, ali pa ga uporabljajo, se spra?ujem, da zakrinkajo posvetnost, ki ga je krivi?no obsodila in ubila? Razoro?imo svoje besede! Besede, misli, prosim vas! Spet moramo pridobiti pot u?love?ene teologije, ki obuja upanje, filozofije, ki zna o?iviti ?eljo, da bi se dotaknili roba Jezusovega pla??a, da bi se pojavili na meji skrivnosti. Potrebujemo eksegezo, ki odpira pogled srca, ki zna po?astiti Besedo, ki v vsakem ?asu raste z ?ivljenjem tistega, ki jo bere v veri. Potrebujemo ?tudij vzhodnih izro?il, ki bo sposoben spodbuditi izmenjavo darov med razli?nimi tradicijami in pokazati mo?nost sestavljanja razlik.
Na tej Univerzi bi se morale porajati modrosti, ki se ne morejo roditi iz abstraktnih idej, spo?etih za mizo, ampak ki gledajo in ?utijo muke konkretne zgodovine, ki izvirajo iz stika z ?ivljenjem ljudstev in s simboli kultur, iz poslu?anja skritih vpra?anj in iz krika, ki se dviga iz trpe?ega mesa ubogih.
In tega mesa se je treba dotakniti, imeti pogum, da hodimo po blatu in si uma?emo roke. ?e Univerza ho?e biti kraj in orodje poslanstva Cerkve, mora izdelati znanja, ki se rojevajo iz Boga, preizku?ena v dialogu s ?love?tvom, pri ?emer se moramo odre?i pristopu »mi in drugi«. Mnogo stoletij so svete znanosti vse gledale zvi?ka. Na ta na?in smo naredili precej napak! Sedaj je ?as, da vsi postanemo poni?ni, da priznamo, da ne vemo, da potrebujemo druge, ?e posebej tiste, ki ne mislijo tako kot mi. To je zapleten svet in raziskovanje zahteva prispevek vseh. Nih?e si ne more domi?ljati, da sam zado??a, pa naj gre za ljudi z ustreznimi ve??inami ali za pogled na svet. Nobena misel sama zase ne more biti popoln odgovor na probleme, s katerimi se soo?amo na druga?ni ravni. Manj kateder, ve? omizij brez hierarhije, drug ob drugem, vsi bera?i znanja, ko se dotikajo ran zgodovine. V tem slogu bi evangelij lahko spreobrnil srca in odgovoril na ?ivljenjska vpra?anja.
Da bi to storili, sestre in bratje, moramo akademski prostor spremeniti v dom srca. Skrb za odnose potrebuje srce, ki se pogovarja. Srce povezuje drobce in s srci drugih gradi most, kjer se lahko sre?amo. Srce je potrebno Univerzi, ki je kraj raziskovanja za kulturo sre?anja in ne odmetavanja. To je kraj dialoga med preteklostjo in sedanjostjo, med izro?ilom in ?ivljenjem, med zgodovino in zgodovinami. Rad bi opozoril na prizor iz Iliade, v katerem Hektor pred spopadom z Ahilom obi??e ?eno Andromaho in sina Astianaksa. Ko ga je Astianaks videl v oklepu in ?eladi, se je prestra?il in za?el kri?ati. Hektor je snel ?elado in jo polo?il na tla, vzel v naro?je sina in ga dvignil na svojo vi?ino. ?ele tedaj mu je za?el govoriti.[4] V tem ?udovitem prizoru vidimo korake, ki so pred dialogom: odlo?iti oro?je, drugega postaviti na isto raven, da bi ga gledali v o?i. Razoro?iti se, razoro?iti misli, besede, razoro?iti poglede in potem biti na isti vi?ini, da bi se gledali v o?i. Ni dialoga od zgoraj navzdol, ni ga. Samo na ta na?in pou?evanje postane dejanje usmiljenja, ?igar zna?ilnost je Shakespeare opisal na tako ?udovit na?in: »V naravi usmiljenja je, da ni prisiljeno; razliva se kot blag de? z neba in obrodi dvojno sre?o: sre?o tistega, ki daje in sre?o tistega, ki prejema«[5]: tako u?itelj, kot ?tudentka, kot ?tudent. Pri?akujemo, da se na tak na?in lahko oba u?ita. In ta dialog, postavljen v odnos z izro?ilom in zgodovino mora biti so?uten do sedanjosti – koliko ran ?aka na zaceljenje! – vendar spo?tljiv do preteklosti, so?uten v sedanjosti in spo?tljiv do »v?eraj«. ?e druga podoba je, zelo lepa, prav tako vzeta iz Trojanske vojne, ki jo tokrat pripoveduje Eneida. Vojna je pokazala svoj tragi?ni slog in ko se zdi, da je vse izgubljeno, Enej stori dvoje. Svojega o?eta Anhisa, starej?ega hromega mo?a, si nalo?i na rame, da bi ga re?il pred trojanskim ognjem, ?eprav je ta sku?al prepri?ati sina, naj ga pusti, ne da bi si nalo?il njegovo te?o, ki bi upo?asnila njegov beg. Druga stvar pa je za??ititi sina Askanija, ki ga je zgrabil z desnico.[6] In tako se nadaljuje tisti sloviti »sublato patre montem petivi« (natan?na vrstica Eneide je: »Cessi, et sublato montem genitore petivi«, to je: »Usodi sem vdal se, dvignil o?eta, zadel ga na rame in be?al z njim v gore«). Tako moramo nadaljevati.
Ne vem, koliko vas je videlo Berninijev kip v Galeriji Borghese, ki prikazuje ta prizor. Pojdite si ga ogledat, tam boste videli pripoved, izklesano v marmor, odkrili pa boste tudi svoje poslanstvo: nositi na svojih ramenih zgodbo vere, modrosti trpljenja, trpljenja vseh ?asov. Hoditi v sedanjosti v plamenih, ki potrebuje va?o pomo? in dr?ati za roko prihodnost: skupaj, preteklost, sedanjost in prihodnost.
Vpra?anje, ki mi je bilo postavljeno, kakor sem ?e prej omenil, je, kak?na bi lahko bila vloga Univerze Gregoriane, a da bi lahko nadaljeval z odgovorom, vam moram pomagati opraviti spra?evanje vesti. Ali to poslanstvo ?e uspeva prevajati karizmo dru?be; uspe izraziti in dati konkretnost ustanovni milosti? Ni mogo?e gledati nazaj na tisto, kar nas je ustvarilo, in to obravnavati kot na ohromljenega Anhizesa, ki ga je treba zapustili z izgovorom, da na?a sedanjost in prihodnost ne moreta nositi njegove te?e. Korenine nas spremljajo, korenin ne sekamo.
Ustanovna milost ima ime: Ignacij Lojolski in konkretno opredelitev v Duhovnih vajah in v Konstitucijah Dru?be Jezusove. V zgodovini Dru?be se je ustanovna milost vedno spremenila v intelektualno izku?njo: uskladiti Bo?jo voljo, ki na skrivnosten na?in deluje in vodi ?love?tvo, z odlo?itvami generacij mo?kih in ?ensk v gibanju. Na misel mi prihaja anekdota, ko je p. Ledóchowski ?elel duhovnost Dru?be narediti ?im bolj jasno in je objavil povzetke: vse jasno, tudi ura kosila … Vse jasno. Bil je velik prijatelj benediktinskega opata; prvo ?tevilko je poslal njemu in on je odgovoril: »P. Ledóchowski, s tem ste ubili Dru?bo.« Ker jo je zaustavil. In Dru?ba gre naprej, napreduje z razlo?evanjem.
V ozadju je neposrednost med Stvarnikom in njegovo stvarjo. V 15. opombi se od tistega, ki ponuja duhovne vaje, zahteva, da ostane v ravnovesju, ker »Stvarnik deluje neposredno s stvarjo, in stvar s svojim Stvarnikom in Gospodom.« ?e to aktualiziramo z vlogo u?itelja, mislim, da je jasno, da je va?a naloga, da skozi ?tudij kot edini cilj spodbujate odnos z Gospodom, ne da ga nadomestite.
?e vedno ostaja prvenstvo slu?enja kot merilo, ki omogo?a, da popravimo to, kar po?nemo. Da bi Bogu slu?ili v stvareh, ki jih po?nemo, moramo vse vra?ati namenu, za katerega smo bili ustvarjeni (prim. DV 23). Da bi pre?istili namene, da bi ocenili primernost sredstev, moramo razlo?evati. Bolj jasno: ali to zdru?evanje odgovarja ustanovni milosti? Vpra?ujem se: ali so tisti, ki vladajo in tisti, ki sodelujejo v sozvo?ju z ustanovno milostjo ali pa slu?ijo sami sebi?
Kon?no ?utiti s Cerkvijo, ki zahteva, da pustimo ob strani vsako lastno sodbo in da smo odprti in pripravljeni v vsem ubogati sveto Mater Cerkev (prim. DV 353), to?ka, ki bi lahko vklju?evala vpra?anje intelektualne svobode in meja raziskovanja.
Omenjam tudi komentar teh pravil p. Kolvenbacha. Bilo je med kongregacijo prokuratorjev leta 1987. Poudaril je, da »vsaka ustvarjalnost, vsako duhovno gibanje, vsaka prero?ka in karizmati?na pobuda izgubi smer, se porazgubi in iz?rpa, ?e ni integrirana v namen ve?jega slu?enja, to je onkraj na?ih posvetnih na?rtov, onkraj na?ih ambicij in zahtev po u?inkovitosti. In to tudi, ?e na to pritisnemo pape?ki pe?at.«
Zelo ob?utljivo pa je potem izvajanje pravila ?utiti s Cerkvijo, ki poraja napetosti in konflikte, in kjer je te?ko postaviti meje med vero in razumom, med pokor??ino in svobodo, med ljubeznijo in kriti?nim duhom, med osebno odgovornostjo in cerkveno pokor??ino. Vsako obdobje ima svoja merila: malo manj ali ve? sem, malo manj ali ve? tja. Kolvenbach je pojasnil, da »ne moremo lo?evati tega, kar je Gospod zdru?il v skrivnosti Kristusa in njegove Cerkve.« Skrivnost ni merljiva in zdru?itev z njo zahteva stalno razlo?evanje. Stalno razlo?evanje. Na poti, vedno. Po?teno, globoko razlo?evanje, iskanje tistega, kar zdru?uje in nikoli delo za tisto, kar nas lo?uje od Kristusove ljubezni in od edinosti ?utenja s Cerkvijo, ki ga ne smemo omejiti samo na besede nauka, na oklepanje predpisov. Na?in, kako uporabljamo nauk, ga nemalokrat skr?i na brez?asnost, na ujetni?tvo v muzeju, medtem ko je nauk v gibanju, je ?iv, izra?a ob?estvo vere s tistimi, ki svoje ?ivljenje navdihujejo pri evangeliju. Rod za rodom, vsi ?akajo, da se uresni?i Bo?je kraljestvo. P. Kolvenbach je dodal: »V vsakem primeru bi morala na?a dr?a biti slede?a: do?ivljati bole?ino konflikta in se na ta na?in udele?iti procesa, ki vodi k polnej?emu ob?estvu za uresni?enje Jezusove molitve: 'Da bi bili eno, kakor sva midva eno' (Jn 17,22).« Bole?ina konflikta in molitev. Na misel mi prihaja slovo p. Arrupeja, ko je ?el obiskat tiste, ki so sprejemali pre?ivele, su?nje … in kaj je rekel? »Prizadevajte si za integracijo teh ljudi, ki so zunaj sistema, ki pogosto be?ijo iz svojih kultur. Toda, prosim vas, ne opustite molitve.« To je bila zadnja stvar, ki jo je Arrupe rekel, preden je stopil na letalo.
Mislim, da ta pravila razlo?evanja pomagajo odgovoriti na vpra?anje o poslanstvu Gregoriane in jih lahko povzamemo v eni besedi: diakonija. Diakonija kulture v slu?bi nenehnega ponovnega sestavljanja drobcev vsake menjave dobe. Diakonija, uresni?ena brez izogibanja naporu utele?enja ideje, napor ideje, ki i??e sozvo?je z duhom, iskanje ob?estva po konfliktih: notranjih in zunanjih konfliktih.
Zaradi tega imejte ambicijo misli, ki gradi mostove, ki se pogovarja z razli?nimi mislimi, ki te?i k globini skrivnosti. Meni pri tem veliko pomaga lik labirinta. Iz labirinta lahko pridemo samo zgoraj, z vi?ine. In nikoli ne moremo uspeti sami. Sedaj pa pred pou?evanje postavimo odlomek Mateja (prim. Mt 25,31-46), ki povzema celotno iskanje modrosti med kulturami, ki so neko? pojemale na podoben na?in, in je bilo povzeto takole: »Kultura je tisto, kar ostane, potem ko pozabimo, kar smo se nau?ili.« In tista kultura, ki ostane, je ljubezen.
Univerza je kraj dialoga. Poskusimo si predstavljati dva ?tudenta, ki prideta vsak s svojo knjigo in si ju potem izmenjata. Vsak se bo domov vrnil samo z eno knjigo, ?e pa bosta ?tudenta ob odhodu izmenjala razmi?ljanja ali ideje, bo vsak prinesel domov eno razmi?ljanje ali eno idejo ve?. A ne gre samo za koli?ino: vsak bo dol?nik drugemu, vsak bo del drugega.
V tem ?asu me tola?i, dobro mi dene branje u?enja sv. Bazilija o Svetem Duhu, o tem, kako spremlja Cerkev, vse izhaja iz Njega. To je Jezusova obljuba, ki se uresni?uje v ?asu. Sveti Duh je harmoni?ni skladatelj zgodovine odre?enja, On je harmonija. Tako kot Cerkev mora tudi Univerza biti harmonija glasov, izpeljana v Svetem Duhu.[7] Vsak ?lovek ima svojo posebnost, vendar morajo biti te posebnosti vklju?ene v simfonijo Cerkve in v njena dela in pravo simfonijo lahko ustvari samo Duh in jo ustvarja Duh. Na nas pa je, da je ne skazimo in jo izvajamo. Za vsako poslanstvo potrebujemo slu?abnike, ki so usklajeni s Svetim Duhom in so sposobni skupaj ustvarjati glasbo, tisto bo?ansko, ki i??e meso, kakor partitura i??e in?trument. To pomeni sinodalnost. Univerza, ki vr?i svojo nalogo s cerkvenim pooblastilom, mora poskrbeti, da pri?uje in vzgaja v tem slogu. Pogosto prevladajo tiranski slogi, ki ne poslu?ajo, ki se ne pogovarjajo ob domnevi, da je samo lastna misel tista prava in v?asih niti ne gre za misel, ampak samo za ideologijo. Prosim vas, bodite pozorni, da iz misli ne zdrsnete v ideologijo. Vpra?ajte se, ali ponudba profesorjev, ponudba ?tudijskih programov, izbira dekanov, predsednikov, direktorjev in predvsem izbira najvi?jih akademskih oblasti dejansko ustreza taki kakovosti, da ?e vedno opravi?uje, da rimski ?kof to Univerzo zaupa Dru?bi Jezusovi. Za sv. Ignacija je bil potencial intelektualnega apostolata in visoko?olskih hi? zelo jasen. Vendar pa obstajajo ?tevilne kriti?ne prvine, ki izhajajo iz po?tene analize rezultatov, zaradi katerih lahko dvomimo v sposobnost ?irjenja in pomno?evanja vere, ki te?i k prevajanju v kulturo, kar je nameraval sv. Ignacij, ko je vztrajal pri vzgojnem poslanstvu.
Neredko smo videli ?tudente vzgojnih sredi?? Dru?be, ki so pridobili dolo?eno akademsko, znanstveno in tudi tehni?no odli?nost, vendar se zdi, da niso sprejeli Duha. Pogosto smo ob?alovali dejstvo, da so se nekateri biv?i ?tudentje, potem ko so dosegli visoke voditeljske ravni, pokazali druga?ni od tega, kar je ponujal vzgojni na?rt. Tudi v zvezi s tem je nujen razmislek z iskreno samokritiko. Kot sem vam rekel na za?etku, vas sedaj spodbujam, da se vpra?ate z besedami sv. Ignacija: »Kam bom ?el in ?emu?« (ES 206). In predvsem: »Kam grem in pred koga?« (DV 131). Vztrajajte pri teh vpra?anjih, ki slu?ijo razlo?evanju va?ih namenov in morebitnemu njihovemu pre?i??evanju, da bi razjasnili va?o usmeritev, da vas spomnijo na to, kar je zna?ilno za to Univerzo in kar bi lahko pomagalo pri pregledu poslanstva vseh izobra?evalnih krajev Dru?be.
Kar odlikuje Gregoriano, je pred va?imi o?mi. V grbu Univerze, ki ga morate dr?ati skupaj z napisom na vratih tiste skromne hi?e, iz katere izhajate kot Rimski kolegij. ?e ste pozorni na grb, ponuja geslo, ki sku?a povzeti karizmo te Univerze: religioni et bonis artibus. Kot je bilo zna?ilno za baro?na gesla, iz gesla izhaja problem ali dilema, katere re?itev je v napetosti med tema dvema prvinama. Religioni et bonis artibus. Tukaj so?asno najdemo obzorje razumevanja in vpra?anje, ki ga je treba poglobiti. Dejansko je poudarjeno to, kar Ignacij pravi v Konstitucijah v zvezi s sredstvi, tistimi, ki in?trument zdru?ijo z Bogom (v geslu je to izra?eno z besedo »religio«) in tistimi, ki jih dajejo na razpolago ljudem (izra?eno kot umetnost). V tem primeru se obra?am na vas, ki imate oblast in vodite poslanstvo skozi to Univerzo pred Bogom in pred ?tudenti: Zakaj delate, kar delate in za koga to delate? Sv. Ignacij potem poudari hierarhijo teh sredstev: »Uspe?nej?a (so) tista sredstva, ki orodje zve?ejo z Bogom in ga uberejo, da se da dobro voditi Bo?ji roki, kakor tista, ki ga prilagajajo ljudem … Le od notranjih darov morajo namre? vsi zunanji darovi dobiti svojo mo? za namen, ki smo si ga dolo?ili« (Konst. X,823). In v evangeliju naletimo na vpra?anje, ki pri vsakem projektu povzro?a zaskrbljenost: »Kjer je tvoj zaklad«, »tam bo tudi tvoje srce« (Mt 6,21).
V Duhovnih vajah se sv. Ignacij vrne k temi duhovnega prvenstva, ki si ga ne smemo zami?ljati breztelesno, in nas pogosto vabi, naj prosimo »za notranje spoznanje Gospoda, ki se je zame u?love?il, da bi ga bolj ljubil in hodil za njim« (DV 104, 113, 130 itd.) v stvareh, ki jih po?nem. Ignacij namre? ne pozablja na »propter nos« in na »propter nostam salutem« v veroizpovedi – zaradi nas in zaradi na?ega zveli?anja – kjer univerzalno zveli?anje postane konkretno in bivanjsko v tem »za nas«, »zame«. Ne gre za abstrakcijo, ampak za konkretnost, za resni?nost, ki jo do?ivljamo, za odre?eno ?ivljenje, v katerem se jaz in mi ne moreta lo?iti, vedo?, da ni vse odre?enje. Kako bi nam moglo biti v odre?enje, ?e je to, kar nas vodi, samo hlepenje po mo?i? V vpra?anjih vladanja je to zelo navzo?a tema. In na koncu nas Ignacij u?i, da mora biti vse izra?eno kot vztrajna prosilna molitev, se pravi kot milost, za katero moramo prositi, ne pa kot sad ?love?kega truda. In kako ?alostno, kadar vidimo, da se zanesemo predvsem na ?love?ka sredstva in danes vse zaupamo trenutnemu mened?erju. In vi, ki ste tukaj, kako je z va?im odnosom do Gospoda? Kako je s tvojo molitvijo? Je v resnici formalna ali je sploh ni? Kako je, kje je tvoje srce? Univerza mora biti dom srca, to sem vam povedal: kako je s srcem, nas u?i Viljem iz Saint-Thierryja »sila du?e, ki jo kot po neki naravni te?i vodi do kraja in namena, ki sta ji lastna.«[8]
Za konec se vra?am k sv. Fran?i?ku Ksaveriju in njegovi ?elji, da bi ?el na vse univerze in »pretresel tiste, ki imajo ve? znanja kot ljubezni«, da bi se ?utili prisiljene postati misijonarji iz ljubezni do bratov. Spominjam vas na to: tako takrat kot danes je po ignacijanski karizmi kultura poslanstvo ljubezni. Rad bi vam zapustil to spodbudo za preverjanje notranjosti in sredstev. In dodajam ?e nekaj, ne pozabite na smisel za humor, nek mo?ki, neka ?enska, ki nima ?uta za humor, ni ?lovek. Priporo?am, molite tisto lepo molitev Toma?a Moora: »Gospod, daj mi dobro prebavo in kaj za prebavljanje.« Poi??ite jo, molite jo. Nekaj vam priznam, sam jo molim ?e ve? kot ?tirideset let in mi dobro dene, mi dobro dene! Ne izgubite smisla za humor.
In sedaj, preden kon?am, vam zaupam ?e zanjo opombo sv. Ignacija, drugo v Duhovnih vajah, misle? predvsem na vas, ?tudentke in ?tudenti: »Du?e ne nasiti in ne zadovolji obilnost znanja, temve? notranje ?utenje in oku?anje stvari.« Po?teno ovrednotenje vzgojne izku?nje temelji na uvajanju in pomo?i pri samostojnem napredovanju v globino, ob izogibanju intelektualisti?nim labirintom in priu?enemu kopi?enju ter ob gojenju ?uta za ironijo. Izogibanje intelektualisti?nim labirintom, iz katerih ne moremo iziti sami, in priu?enemu kopi?enju in ob gojenju ?uta za ironijo. In ?elim vam, da boste na tej poti mogli oku?ati skrivnost. Hvala.
