Sveti o?e pri katehezi: Edinost se ne uresni?uje za mizo, ampak v ?ivljenju
Vatican News
Svetopisemski odlomek: Apd 11,15-17
[Peter je rekel:] »Ko sem za?el govoriti, je pri?el nadnje Sveti Duh, kakor je pri?el ob za?etku nad nas. Spomnil sem se Gospodove besede, kako je rekel: ?Janez je kr??eval v vodi, vi pa boste kr??eni v Svetem Duhu.? Torej jim je Bog dal isti dar kakor nam, potem ko so za?eli verovati v Gospoda Jezusa Kristusa. Kdo sem jaz, da bi mogel Bogu nasprotovati?«
Kateheza: »Vsi so bili napolnjeni s Svetim Duhom.« Sveti Duh v Apostolskih delih.
Dragi bratje in sestre, dober dan!
V na?em ciklu katehez o Svetem Duhu in Cerkvi se danes sklicujemo na knjigo Apostolska dela.
Opis prihoda Svetega Duha na binko?ti se za?ne z opisom nekaterih pripravljalnih znamenj – silovit vihar in ognjeni jeziki –, zaklju?i pa se s trditvijo: »Vsi so bili napolnjeni s Svetim Duhom« (Apd 2,4). Sveti Luka, ki je napisal Apostolska dela, izpostavi, da je Sveti Duh tisti, ki zagotavlja univerzalnost in edinost Cerkve. Takoj?en u?inek »napolnjenosti s Svetim Duhom« je, da so apostoli »za?eli govoriti v tujih jezikih« in so zapustili gornje prostore hi?e in ?li oznanjat Jezusa Kristusa mno?ici (prim. Apd 2,4).
S tem je Luka ?elel poudariti univerzalno poslanstvo Cerkve kot znamenje nove edinosti med vsemi ljudstvi. Vidimo, da Duh deluje za edinost na dva na?ina. Po eni strani spodbuja Cerkev navzven, da lahko sprejme vedno ve? ljudi in ljudstev, po drugi strani pa jo zbira v sebi, da bi utrdil dose?eno edinost. U?i jo, naj se ?iri v univerzalnosti in naj se zbira v edinosti. Univerzalna in ena – to je skrivnost Cerkve.
Prvo od teh dveh gibanj – univerzalnost – vidimo v 10. poglavju Apostolskih del, v zgodbi o Kornelijevem spreobrnjenju. Na binko?tni dan so apostoli oznanili Kristusa vsem Judom in tistim, ki so spo?tovali Mojzesovo postavo, ne glede na to, kateremu ljudstvu so pripadali. Potrebne so bile ?e ene »binko?ti«, zelo podobne prvim, tiste v hi?i stotnika Kornelija, da bi apostole spodbudile k raz?iritvi obzorja in poru?enju zadnje pregrade, tiste med Judi in pogani (prim. Apd 10-11).
Etni?ni ?iritvi se je pridru?ila ?e geografska ?iritev. Pavel – beremo v Apostolskih delih (prim. 16,6-10) – je ?elel oznanjati evangelij v novi provinci Male Azije, vendar mu je, kot je zapisano, »Sveti Duh to branil«; ?elel je iti v Bitinijo, »vendar mu Sveti Duh tega ni dovolil«. Takoj odkrijemo razlog za te presenetljive prepovedi Duha: naslednjo no? je apostol v sanjah prejel ukaz, naj gre v Makedonijo. Evangelij je tako zapustil rodno Azijo in vstopil v Evropo.
Drugo gibanje Svetega Duha, ki ustvarja edinost, vidimo v 15. poglavju Apostolskih del, ko se je odvijal tako imenovani jeruzalemski koncil. Te?ava je, kako zagotoviti, da dose?ena univerzalnost ne bo ogrozila edinosti Cerkve. Sveti Duh ne ustvarja edinosti vedno nenadoma, s ?ude?nimi in odlo?ilnimi posegi, kot na binko?ti. To po?ne – in to v ve?ini primerov – tudi z diskretnim delom, ki spo?tuje ?as in ?love?ke razlike, gre skozi ljudi in ustanove, molitev in soo?enje. Danes bi rekli, da na sinodalni na?in. To se je pravzaprav zgodilo na jeruzalemskem koncilu pri vpra?anju o izpolnjevanju Mojzesove postave.
Sveti Avgu?tin je edinost, ki jo ustvarja Sveti Duh, pojasnil s podobo, ki je postala klasi?na: »Kar je na? duh, to je na?a du?a, za na?e ude, to je Sveti Duh za Kristusove ude, za Kristusovo telo, ki je Cerkev« (sv. Avgu?tin, Govori 267,4). Ta podoba nam pomaga razumeti nekaj pomembnega. Sveti Duh ne ustvarja edinosti Cerkve od zunaj; ne omeji se le na ukaz, naj bomo zdru?eni. On sam je »vez edinosti«. On je, ki ustvarja edinost Cerkve.
Kot vedno zaklju?imo z mislijo, ki nam bo pomagala preiti od Cerkve kot celote k vsakemu izmed nas. Edinost Cerkve je edinost med osebami in se ne dosega za mizo, temve? v ?ivljenju. Uresni?uje se v ?ivljenju. Vsi si ?elimo edinosti, vsi si jo ?elimo iz globine srca, vendar jo je tako te?ko dose?i, da sta celo v zakonu in dru?ini edinost in sloga med najte?je dosegljivimi stvarmi, ?e te?je pa ju je ohranjati.
Razlog je v tem, da si res vsak ?eli edinosti, vendar okoli svojega zornega kota, ne da bi pomislil, da druga oseba pred njim misli popolnoma enako v zvezi s svojim zornim kotom. Na ta na?in se edinost le ?e bolj oddaljuje. Edinost ?ivljenja, edinost binko?ti, ki je v skladu z Duhom, se dose?e, ko si ?lovek prizadeva v sredi??e postaviti Boga in ne sebe. Na ta na?in se gradi tudi edinost med kristjani: ne tako, da ?akamo, da se nam drugi pridru?ijo tam, kjer smo, ampak tako, da skupaj hodimo h Kristusu.
Prosimo Svetega Duha, naj nam pomaga biti orodje edinosti in miru.
