杏MAP导航

Vatican News

»Prvi?: migranti. Oni so u?itelji upanja. Jaz sem sin migrantov. In doma smo vedno ?iveli v zavedanju, da smo ?li tja, da bi ustvarili Ameriko, da bi napredovali, da bi ?li naprej. Odidejo v upanju, da bodo "drugje na?li vsakdanji kruh" ? kot je govoril sveti Janez Krstnik Scalabrini –, in ne obupajo, tudi ko se zdi, da je vse "proti njim", tudi ko naletijo na zaprtosti in zavra?anja. Njihova vztrajnost, ki jo pogosto ohranja ljubezen do dru?in, ki so ostale v domovini, nas veliko u?i, zlasti vas, ki kot "migranti med migranti" – kot je ?elel va? ustanovitelj – z njimi delite pot. Tako z dinamikami sre?anja, dialoga ter sprejemanja Kristusa, navzo?ega v tujcu, skupaj z njimi rastete, solidarni drug z drugim, izro?eni "Bogu in samo Bogu". Ne pozabite Stare zaveze: vdova, sirota in tujec. To so Bo?ji privilegiranci. Iskanje prihodnosti, ki spodbuja migranta, poleg tega izra?a potrebo po re?enju, ki zdru?uje vse, ne glede na raso ali razmere. Pravilno razumljeno in ?iveto "popotni?tvo" lahko kljub bole?ini postane dragocena ?ola vere in ?love?nosti tako za tiste, ki pomagajo, kot za tiste, ki so dele?ni pomo?i (prim. Poslanica za svetovni dan migrantov in beguncev 2019, 27. maj 2019). Ne pozabimo, da je ?e sama zgodovina zveli?anja zgodovina migrantov, ljudstev na poti.

In to nas privede do druge to?ke: potreba po pastorali upanja. ?e po eni strani migracija ob ustrezni podpori lahko za vse postane trenutek rasti, pa se lahko po drugi strani, ?e se jo ?ivi v samoti in zapu??enosti, sprevr?e v drame eksistencialnega izkoreninjenja, krize vrednot in perspektiv, kar lahko privede do izgube vere in obupa. Krivice in nasilja, ki jih do?ivljajo ?tevilni na?i bratje in sestre, ki so iztrgani iz svojih domov, so pogosto tako ne?love?ke, da lahko tudi najmo?nej?e potegnejo v temo malodu?ja ali mra?nega obupa. Ne pozabimo, da je potrebno migranta sprejeti, spremljati, spodbujati in integrirati. ?e ?elimo, da jim ne bi zmanjkalo mo?i in trdo?ivosti, ki sta nujni za nadaljevanje za?etih poti, je potreben nekdo, ki se bo sklonil nad njihove rane in poskrbel za njihovo izredno telesno ranljivost, tudi za duhovno in psiholo?ko ranljivost. Potrebni so trdni pastoralni posegi bli?ine na materialni, verski in ?love?ki ravni, da bi v njih ohranjali upanje in z njim notranje poti, ki vodijo k Bogu, zvestemu sopotniku, ki je vedno navzo? ob trpe?ih (prim. Benedikt XVI., Sporo?ilo za svetovni dan migrantov in beguncev 2013, 12. oktober 2012). Danes mnoge dr?ave potrebujejo migrante. Italija nima otrok, povpre?na starost je 46 let. Italija potrebuje migrante in jih mora sprejeti, spremljati, spodbujati in integrirati. To resnico moramo povedati.

In to nas pripelje do tretje to?ke: dejavna ljubezen. Na pragu jubileja leta 1900 je sveti Janez Krstnik Scalabrini dejal: "Svet je?i pod te?o velikih nadlog". To so te?ke besede, ki pa ?al ?e danes zvenijo zelo aktualno. Tudi v na?ih dneh tisti, ki odidejo, pogosto to storijo zaradi tragi?nih in nepravi?nih neenakosti glede mo?nosti, demokracije, prihodnosti ali zaradi uni?ujo?ih vojnih razmer, ki pestijo planet. K temu je potrebno dodati ?e zaprtost in sovra?nost bogatih dr?av, ki v tistih, ki trkajo na vrata, vidijo gro?njo za lastno blaginjo. To vidimo tudi pri nas: ?kandal je, da na severu za obiranje jabolk pripeljejo migrante iz Srednje Evrope, nato pa jih po?ljejo stran. Uporabijo jih za obiranje jabolk, nato pa odidejo. To se dogaja danes. Tako je v dramati?nem boju med interesi tistih, ki varujejo svojo blaginjo, in tistih, ki sku?ajo pre?iveti, ko be?ijo zaradi lakote in preganjanj, izgubljenih toliko ?ivljenj: in sicer pred ravnodu?nimi o?mi tistih, ki samo opazujejo predstavo ali, kar je ?e huje, ?pekulirajo na ko?i tistih, ki trpijo. V Svetem pismu je bil eden izmed zakonov jubileja vrnitev zemlje tistim, ki so jo izgubili (prim. 3 Mz 25,10-28). Danes lahko v drugem kontekstu tak?no dejanje pravi?nosti dobi konkretno obliko v dejavni ljubezni, ki v sredi??e postavi osebo, njene pravice, njeno dostojanstvo (prim. sv. Janez Pavel II., Govor udele?encem 4. svetovnega kongresa Pape?kega sveta za pastoralo migrantov in potujo?ih, 9. oktober 1998, 2) ter premaguje izklju?ujo?e stereotipe, da bi v drugem, ne glede na to, kdo je in od kod prihaja, prepoznali Bo?ji dar: edinstven, svet, nedotakljiv, dragocen za dobro vseh.

Dragi bratje, skalabrinska karizma je ?iva v Cerkvi: o tem pri?ajo mnogi mladi iz razli?nih dr?av sveta, ki se vam ?e naprej pridru?ujejo. Bodite hvale?ni Gospodu za poklicanost, ki ste jo prejeli. ?e ?elite, da bo kapitelj postal prilo?nost za poglobitev in prenovo va?ega ?ivljenja in poslanstva, naj bo najprej ?as poni?ne in vesele zahvale pred Evharistijo, pred kri?anim Jezusom in Marijo, Materjo migrantov, kot vas je u?il sveti Janez Krstnik Scalabrini. Samo od tam se lahko za?ne hoditi skupaj, z upanjem, v ljubezni (prim. Ef 5,2). Z mislijo na vas sem ?elel imenovati enega kardinala [op. Fabio Baggio], sam sem hotel ?e prej, vendar on ni ?elel – zdaj pa je sprejel iz pokor??ine. In tukaj v Rimu sta ?e dva kardinala skalabrinca. Vzemite to kot gesto spo?tovanja, velikega spo?tovanja. Poznam vas ?e iz prej?nje ?kofije in vem, kako delate: veliko.

Hvala za ogromno delo, ki ga opravljate. Blagoslavljam vas in molim za vas ter vas prosim, da ne pozabite moliti zame.«