Pape?: Kustodija Svete de?ele, poslanstvo miru in dialoga med konflikti
Pape? Fran?i?ek
Varovanje je prva naloga, ki jo Gospod zaupa ?loveku takoj po tem, ko ga ustvari. In v Sveti de?eli, v Jezusovi de?eli, ?e stoletja obstaja Kustodija Svete de?ele, katere voditelj je prejel naloge, ki niso ravno preproste: upravljati mora mnoga sveti??a, ki pri?ajo o Jezusovem ?ivljenju in ki vsako leto sprejmejo ve? kot pol milijona romarjev. Prav tako mora koordinirati delo ?tevilnih fran?i?kanov, ki delujejo v osmih dr?avah (Izrael, Palestina, Jordanija, Sirija, Libanon, Egipt, Ciper in Rodos); prihajajo iz razli?nih dr?av in zagotavljajo poglavitno zna?ilnost Kustodije: njeno mednarodnost. To je dragoceno bogastvo, mikrokozmos, ki odseva katoli?kost Cerkve, vendar pa terja nenehno prizadevanje za usklajevanje razli?nih kultur in tradicij.
Gre za mednarodnost, ki lahko predstavlja laboratorij za to, kar bodo zahodne Cerkve v prihodnosti zaradi velikih migracijskih gibanj. Ob tem je potrebno dodati, da ne gre samo za intenzivno prakso pobo?nosti v sveti??ih, ampak tudi za ?ivahno pastoralno dejavnost: pomislimo na primer na to, da ?tiri najve?je ?upnije Jeruzalemskega patriarhata (Nazaret, Betlehem, Jafa in Jeruzalem) vodijo fran?i?kani Kustodije. Poleg tega je tu ?e 16 ?ol, ki so zelo pomembne za ustvarjanje kulture miru in sre?anja med razli?nimi etni?nimi skupinami in verstvi. Ekumenski in medverski dialog, ki v Sveti de?eli dale? presega teolo?ke spore ter namesto tega vstopa v vsakdan mnogih in terja izredno odprtost, sprejemanje in ob?utljivost. Zapleteno upravljanje tiste ?vicarske ure, ki je status quo, je bistvenega pomena za urejeno prisotnost razli?nih veroizpovedi. A bolj kot vse drugo sedaj izstopa tragi?ni konflikt, ki Sveto de?elo pesti ?e 76 let.
Skratka, na ramenih bratov fran?i?kanov in njihovega kustosa je veliko dela in odgovornosti. Odgovornost, ki se je, kot je zapisano na za?etku te knjige, patru Francescu Pattonu precej nenadoma in nepri?akovano zgrnila na glavo, vendar pa jo je znal u?inkovito upravljati. In za to mu moramo biti hvale?ni, saj kot se re?e, Jeruzalem ne pripada nikomur, vendar pripada vsem.
Pater Francesco je te te?ke naloge opravljal z njemu lastnim slogom, ki ga bo pozoren bralec lahko razbral v tej knjigi. S potrpe?ljivostjo, skromnostjo in sposobnostjo poslu?anja, pa tudi z odlo?nostjo in trdnostjo, ko so to zahtevali dramati?ni dogodki v tej de?eli. Mandat p. Pattona so zaznamovali izjemni in stra?ni dogodki, ki se jih bomo ?e dolgo spominjali. Te?ka leta pandemije in nato od 7. oktobra dalje tista stra?na vojna, ki jo je jeruzalemski patriarh, kardinal Pierbattista Pizzaballa, pravilno imenoval »najdalj?a in najhuj?a« izmed mnogih, pre?tevilnih, ki so prizadele Sveto de?elo in Bli?nji vzhod. V teh dramati?nih trenutkih je pater Francesco znal dr?ati naravnost krmilo ?olna, ki mu je bil zaupan, in pomno?iti svoja prizadevanja za bli?ino ljudstvom, ki so jih te tragedije prizadele. Pred o?mi imam najlep?o pobudo, ki jo je skupaj s svojim vikarjem, patrom Ibrahimom Faltasom, izvedel v teh mesecih krute vojne v Gazi: premestitev 150 ranjenih in bolnih otrok v Italijo.
Ta knjiga, ki je – z veseljem poudarjam – nastala s sodelovanjem dveh cerkvenih struktur, ki prek mednarodnosti u?inkovito izra?ata katoli?kost Cerkve: Kustodije in L'Osservatore Romano, bo pomagala bolje spoznati patra Pattona. Njegovega sloga se spominjam od najinega prvega sre?anja, ko sem mu v smehu dejal: »Glede na tvoj priimek sem mislil, da si fran?i?kan Jenki ... namesto tega pa si iz Triveneta!« Temu fran?i?kanu Jenkiju iz Trentina ?elim to, kar je navada med fran?i?kani: »Naj Gospod da mir« njemu in ?e posebej Sveti de?eli ter vsem, ki jo varujejo.
