Sveti o?e: Ne bodimo sede?a Cerkev, ampak misijonarska, ki hodi z Gospodom po poteh sveta
Pape? Fran?i?ek
Homilija pape?a Fran?i?ka
Evangelij nam predstavi Bartimaja, slepega mo?a, ki je prisiljen prosja?iti ob cesti; zavr?enca brez upanja, ki pa, ko zasli?i, da gre mimo Jezus, za?ne klicati k njemu. Vse, kar mu preostane, je to, da izkli?e svojo bole?ino in Jezusu predstavi svojo ?eljo, da bi ponovno pridobil vid. In medtem ko mu vsi o?itajo, ker jih njegov glas moti, se Jezus ustavi. Bog namre? vedno prisluhne kriku reve?ev in noben krik bole?ine ne ostane pred njim nesli?an.
Ob zaklju?ku generalnega zasedanja ?kofovske sinode, ko v srcu nosimo veliko hvale?nost za to, kar smo lahko podelili, se ustavimo ob tem, kaj se zgodi s tem ?lovekom. Na za?etku je »sedel ob poti in prosja?il« (Mr 10,46), na koncu pa, potem ko ga je Jezus poklical in mu povrnil vid, »je ?el po poti za njim« (Mr 10,52).
Prva stvar, ki nam jo evangelij pove o Bartimaju, je ta: sedel je in prosja?il. Njegov polo?aj je zna?ilen za ?loveka, ki je zaprt v svojo ?alost in sedi ob robu ceste, kot da mu ne preostane drugega, kot da od ?tevilnih romarjev, ki ob pashi hodijo skozi mesto Jeriho, nekaj dobi. Toda, kot vemo, ?e ho?emo resni?no ?iveti, ne smemo zgolj obsedeti. ?iveti pomeni biti vedno v gibanju, se odpraviti na pot, sanjati, na?rtovati, biti odprt za prihodnost. Slepi Bartimej torej predstavlja tudi tisto notranjo slepoto, ki nas ovira, nas prisili, da obsedimo, da smo negibni na robu ?ivljenja, brez upanja.
In to nas lahko spodbudi k razmi?ljanju ne le o na?em osebnem ?ivljenju, ampak tudi o tem, kako smo Gospodova Cerkev. Toliko stvari na poti nas lahko naredi slepe, nezmo?ne prepoznati Gospodovo navzo?nost, nepripravljene soo?iti se z izzivi resni?nosti, v?asih nesposobne za odgovarjanje na ?tevilna vpra?anja, ki kli?ejo k nam kot Bartimaj k Jezusu. Vendar pred vpra?anji dana?njih mo?kih in ?ensk, pred izzivi na?ega ?asa, pred nujnostjo evangelizacije in pred ?tevilnimi ranami, ki pestijo ?love?tvo, bratje in sestre, ne moremo obsedeti. Sede?a Cerkev, ki se skoraj nevede umika iz ?ivljenja in se zapira na obrobje resni?nosti, je Cerkev, ki tvega, da bo ostala v slepoti in se navadila na lastno slabost. In ?e bomo obsedeli v svoji slepoti, ?e naprej ne bomo videli svojih pastoralnih obvez in ?tevilnih problemov sveta, v katerem ?ivimo. Prosimo Gospoda, da nam da Svetega Duha, da ne bomo obsedeli v svoji slepoti. V slepoti, ki bi jo lahko imenovali posvetnost, ki bi jo lahko imenovali lagodnost, ki bi jo lahko imenovali zaprto srce. Ne obsedimo v svoji slepoti, v na?ih slepotah.
Namesto tega se spomnimo na to: Gospod vedno gre mimo, Gospod gre mimo vse dni, Gospod gre vedno mimo in se ustavi, da bi poskrbel za na?o slepoto. Ga sli?im, da gre mimo? Sem sposoben sli?ati Gospodove korake? Sem sposoben razlo?evati, ko gre Gospod mimo? In lepo je, ?e nas sinoda spodbuja, naj bomo Cerkev kot Bartimaj. Skupnost u?encev, ki, ko sli?ijo Gospoda, kako gre mimo, za?utijo vznemirjenje zveli?anja, se pustijo prebuditi mo?i evangelija in ga za?nejo klicati. To stori tako, da prevzame krik vseh ljudi na zemlji: krik tistih, ki ?elijo odkriti veselje evangelija, in tistih, ki so se od njega odvrnili; tihi krik tistih, ki so ravnodu?ni; krik tistih, ki trpijo, revnih in odrinjenih na rob; otrok, su?njev dela, zasu?njenih zaradi dela na mnogih podro?jih sveta; sli?ati zlomljen glas tistih, ki nimajo ve? mo?i, da bi klicali Boga, bodisi ker nimajo glasu bodisi ker so se sprijaznili. Ne potrebujemo Cerkve, ki sedi in se predaja, ampak Cerkev, ki sprejme krik sveta, in ho?em re?i, tudi ?e se bo morda kdo pohuj?al, Cerkev, ki si uma?e roke, da bi slu?ila Gospodu.
In tako pridemo do drugega vidika: ?e je Bartimej na za?etku sedel, vidimo, da na koncu namesto tega za njim hodi po poti. To je zna?ilen evangeljski izraz, ki pomeni: postal je njegov u?enec, za?el je hoditi za njim. Potem ko je klical k Jezusu, se je ta dejansko ustavil in poslal po njega. Bartimaj je iz sede?ega polo?aja, v katerem je bil, sko?il na noge in se mu je takoj zatem povrnil vid. Zdaj je lahko videl Gospoda, lahko je prepoznal Bo?je delo v svojem ?ivljenju in kon?no je lahko za?el hoditi za Njim. Tako moramo tudi mi, bratje in sestre, ko udobno sedimo, ko tudi kot Cerkev ne najdemo mo?i, poguma in drznosti, potrebno iskrenost, da bi vstali in se vrnili na pot, se vedno spomninjati, da se je treba vrniti h Gospodu in njegovemu evangeliju. Vedno in znova, ko gre mimo, moramo prisluhniti njegovemu klicu, ki nas postavi nazaj na noge in nas iztrga iz slepote. In nato mu ponovno sledimo, hodimo z njim po poti.
Naj ponovim: o Bartimaju evangelij pravi, da je »?el za njim po poti«. To je podoba sinodalne Cerkve. Gospod nas pokli?e, dvigne nas, ko sedimo ali smo na tleh, nam podari nov vid, tako da lahko v lu?i evangelija vidimo skrbi in trpljenje sveta. In ko nas tako Gospod ponovno postavi na noge, do?ivljamo veselje, da gremo za njim po poti. Za Gospodom se gre po poti, ne gre se za Njim zaprti v svoje lagodnosti. Ne hodimo za Njim v labirintih na?ih idej, za Njim se gre po poti. Vedno si zapomnimo: ne hodimo sami ali po merilih sveta, ampak hodimo po poti skupaj za Njim in z Njim.
Bratje in sestre: ne sede?a Cerkev, ampak stoje?a Cerkev. Ne tiha Cerkev, ampak Cerkev, ki sli?i krik ?love?tva. Ne slepa Cerkev, ampak Cerkev, ki jo razsvetljuje Kristus in ki prina?a lu? evangelija drugim. Ne stati?na Cerkev, ampak misijonarska Cerkev, ki hodi z Gospodom po poteh sveta.
Ko se danes Gospodu zahvaljujemo za pot, ki smo jo prehodili skupaj, lahko vidimo in ?astimo skrbno obnovljeno relikvijo starodavnega sede?a svetega Petra. Ko s strahospo?tovanjem vere premi?ljujemo ob njem, se spomnimo, da je to sede? ljubezni, sede? edinosti in sede? usmiljenja v skladu z Jezusovo zapovedjo apostolu Petru, naj ne vlada drugim, ampak naj jim slu?i v dejavni ljubezni. In ko ob?udujemo veli?astni Berninijev baldahin, ki je ?e bolj ble??e? kot kdaj koli prej, ponovno odkrijemo, da uokvirja pravo sredi??e celotne bazilike, namre? slavo Svetega Duha. To je sinodalna Cerkev: skupnost, katere prvenstvo je v daru Duha, ki nas vse dela brate v Kristusu in nas dviga k Njemu.
Bratje, sestre, zato z zaupanjem nadaljujmo na?o pot skupaj. Tudi nam danes Bo?ja Beseda ponavlja kot Bartimaju: »Pogum, vstani, kli?e te!« Se ?utim poklicanega? To je vpra?anje, ki si ga naj bi zastavili. Se ?utim poklicanega, se ?utim slabotnega in se ne morem vstati? Prosim pomo?. Prosim vas, odlo?imo pla?? resignacije, zaupajmo svojo slepoto Gospodu, vstanimo in ponesimo veselje evangelija na ceste sveta.
