杏MAP导航

Vatican News

Pri sveti ma?i so sodelovali pevci iz 178 zborov iz vseh 32 cerkva v Singapurju. Orkester so sestavljali mladi iz ?tirih ?ol, med njimi pa so bili tako katoli?ani kot nekatoli?ani. Pesmi med darovanjem in obhajilom so bile v ?tirih uradnih jezikih dr?ave: angle??ini, mandarin??ini, malaj??ini in tamil??ini.

  (Vatican Media)

Homilija pape?a Fran?i?ka

»Spoznanje napihuje, ljubezen pa gradi« (1 Kor 8,1). Sveti Pavel te besede namenja bratom in sestram kr??anske skupnosti v Korintu: skupnosti, bogati s ?tevilnimi karizmami (1 Kor 1,4-5), ki jo apostol v svojih pismih pogosto spodbuja, naj goji ob?estvo v ljubezni.
Mi jih poslu?amo medtem ko se skupaj zahvaljujemo Gospodu za cerkev v Singapurju, ki je prav tako bogata z darovi, ?ivahna, rasto?a in v konstruktivnem dialogu z raznimi drugimi veroizpovedmi in verstvi, s katerimi si deli to ?udovito de?elo.

Prav zato bi rad razmi?ljal ob teh besedah izhajajo? iz lepote tega mesta ter iz veli?astne in izvirne arhitekture, zaradi katere je tako znano, za?en?i pri tem mogo?nem kompleksu nacionalnega stadiona, kjer se nahajamo. Ob tem bi rad spomnil, da tudi pri nastanku teh impozantnih stavb, tako kot pri vseh drugih podvigih, ki pu??ajo pozitiven pe?at v tem svetu, ne gre v prvi vrsti, kot mislijo mnogi, za denar, tehniko ali celo in?eniring – sredstva, ki so zelo koristna –, temve? za ljubezen: in sicer »ljubezen, ki gradi«.

Morda se bo komu zdelo, da je to naivna trditev, vendar ?e dobro premislimo, ni tako. V bistvu za vsakim dobrim delom stojijo osebe, ki so morda genialne, mo?ne, bogate, ustvarjalne, vendar pa so ?e vedno krhke ?enske in mo?ki, kot smo mi, za katere brez ljubezni ni ?ivljenja, ni spodbude, ni razloga za delovanje, ni mo?i za gradnjo.

Dragi bratje in sestre, ?e na tem svetu obstaja in ostane kaj dobrega, je to samo zato, ker je v brez?tevilnih in razli?nih okoli??inah ljubezen prevladala nad sovra?tvom, solidarnost nad brezbri?nostjo, velikodu?nost nad sebi?nostjo. Brez tega tudi tukaj nih?e ne bi mogel zgraditi tako velikega velemesta, arhitekti ne bi na?rtovali, delavci ne bi delali in ni?esar ne bi mogli uresni?iti.

To, kar vidimo, je torej znamenje, in za vsakim izmed del, ki so pred nami, obstaja veliko zgodb o ljubezni, ki jih je treba odkriti: o mo?kih in ?enskah, povezanih med seboj v skupnost; o dr?avljanih, predanih svoji dr?avi, o materah in o?etih, ki skrbijo za svoje dru?ine, o strokovnjakih in delavcih vseh vrst in stopenj, ki po?teno opravljajo svoje razli?ne vloge in naloge. In dobro je, da se nau?imo brati te zgodbe, zapisane na pro?eljih na?ih domov in na poteh na?ih ulic, ter posredujemo spomin nanje, da nas spomnijo, da se ni? trajnega ne rodi in raste brez ljubezni.

V?asih se lahko zgodi, da zaradi veli?ine in impozantnosti na?ih projektov na to pozabimo in se slepimo, da smo lahko sami avtorji ?ivljenja, svojega bogastva, blaginje in sre?e. Vendar pa nas na koncu ?ivljenje vedno pripelje do ene in edine resni?nosti: brez ljubezni nismo ni?.

Vera nam to gotovost potrjuje in ?e bolj osvetljuje, saj nam pravi, da na?a sposobnost ljubiti in biti ljubljeni izhaja iz Boga samega, ki nas je s srcem O?eta ?elel in nas popolnoma zastonjsko poklical v ?ivljenje (prim. 1 Kor 8,6) ter nas prav tako zastonjsko odre?il in osvobodil greha in smrti s smrtjo in vstajenjem svojega edinorojenega Sina. V Njem, v Jezusu, ima izvor in izpolnitev vse, kar smo in kar lahko postanemo.

Tako v na?i ljubezni vidimo odsev Bo?je ljubezni, kot je dejal sv. Janez Pavel II. ob obisku te de?ele (prim. sv. Janez Pavel, Homilija med sveto na?o na narodnem stadionu v Singapurju, 20. november 1986). Ob tem je dodal pomemben stavek: »Zato je za ljubezen zna?ilno spo?tovanje vseh ljudi, ne glede na njihovo raso, veroizpoved ali kar koli drugega, zaradi ?esar do druga?ni od nas« (ibid.).

Bratje in sestre, to je za nas pomembna beseda, saj nas poleg ?udenja nad ?love?kimi deli spominja, da obstaja ?e ve?je ?udo, ki ga moramo sprejeti ?e z ve?jim ob?udovanjem in spo?tovanjem: namre? bratje in sestre, ki jih vsak dan sre?ujemo na svoji poti, brez preferenc in razlik, kot lepo pri?ujeta dru?ba in Cerkev v Singapurju, ki sta etni?no tako raznoliki ter hkrati tako povezani in solidarni!

Kdo je najlep?a stavba, najdragocenej?i zaklad, najbolj donosna nalo?ba v Bo?jih o?eh? To smo mi, to smo mi vsi: ljubljeni otroci istega O?eta (prim. Lk 6,36), ki smo poklicani, da ?irimo ljubezen. O tem na razli?ne na?ine govorijo berila te svete ma?e, ki isto stvarnost opisujejo z razli?nih vidikov: ljubezen, ki je ob?utljiva za spo?tovanje ranljivosti slabotnih (prim. 1 Kor 8,13), previdna pri poznavanju in spremljanju tistih, ki so negotovi na ?ivljenjski poti (prim. Ps 138), velikodu?na, dobrohotna v odpu??anju, ki presega vsako prera?unavanje in mero (prim. Lk 6,27-38).

Ljubezen, ki nam jo ka?e Bog in ki nas vabi, da jo udejanjamo tudi sami, je tak?na: »Radodarno se odziva na potrebe ubogih, zaznamovana je s so?utjem do trpe?ih, pripravljena je ponuditi gostoljubje, je zvesta v te?kih ?asih, vedno je pripravljena odpustiti in upati«, do te mere, da »na ?alitev odgovori z blagoslovom ... je jedro evangelija« (prim. sv. Janez Pavel, Homilija med sveto na?o na narodnem stadionu v Singapurju, 20. november 1986).

To lahko vidimo v ?tevilnih podobah svetnikov: v mo?kih in ?enskah, ki jih je Bog usmiljenja osvojil do te mere, da so postali njegov odsev, odmev, ?iva podoba. In ob koncu bi rad spomnil na dve podobi.
Prva je Marija, danes obhajamo spomin njenega imena. Kolikim ljudem sta njena podpora in njena navzo?nost dali in dajeta upanje; na koliko ustnicah se je pojavilo in se pojavlja njeno Ime v trenutkih veselja in tudi ?alosti! In to zato, ker v Njej, v Mariji, vidimo O?etovo ljubezen, ki se ka?e na enega najlep?ih in najbolj celostnih na?inov: to je ne?nost mame, ki vse razume, ki vse odpu??a in nas nikoli ne zapusti. Zato se obra?amo k Njej!

Drugi je svetnik, ki je ljub tej de?eli; ki je med svojimi misijonarskimi potovanji tukaj velikokrat na?el gostoljubje. Govorim o svetem Fran?i?ku Ksaveriju, ki je bil v tej de?eli ve?krat sprejet, nazadnje 21. julija 1552.
Ohranjeno je njegovo zelo lepo pismo, naslovljeno na svetega Ignacija in prve tovari?e, v katerem izra?a svojo ?eljo, da bi ?el na vse tedanje univerze ter »tu in tam kri?al kot nor, da bi zdramil tiste, ki imajo ve? znanja kot ljubezni«, da bi se ti ?utili spodbujene, da bi postali misijonarji iz ljubezni do bratov ter bi »iz globine svojega srca rekli: "Gospod, tukaj sem; kaj ho?e?, da storim?"« (Pismo iz Cochina, januar 1544).

Tudi mi bi lahko po njegovem in Marijinem zgledu vzeli te besede za svoje: »Gospod, tukaj sem; kaj ho?e?, da storim?«; da bi nas te besede spremljale ne samo v teh dneh, ampak vedno, kot nenehno zavzemanje, da bi takoj prisluhnili in se odzvali povabilom k ljubezni in pravi?nosti, ki tudi danes k nam prihajajo iz neskon?ne Bo?je ljubezni.