杏MAP导航

Homilija pape?a Fran?i?ka

»Kdor pohuj?a enega od teh malih, ki verujejo vame, bi bilo bolje zanj, da bi mu obesili mlinski kamen na vrat in ga vrgli v morje« (Mr 9,42). S temi besedami, ki so namenjene u?encem, Jezus opozarja na nevarnost, da bi pohuj?ali, to je ovirali pot in ranili ?ivljenje »malih«. Gre za mo?no, strogo opozorilo, ob katerem se moramo zaustaviti in razmisliti. To bi rad storil skupaj z vami, tudi v lu?i drugih svetih besedil, s pomo?jo treh klju?nih besed: odprtost, ob?estvo in pri?evanje.

Na za?etku odprtost. O njej govorita prvo berilo in evangelij, ki nam ka?eta svobodno delovanje Svetega Duha, ki v pripovedi o izhodu Izraelcev iz egiptovske su?nosti s svojim darom prero?tva ne napolni samo stare?in, ki so ?li z Mojzesom k shodnemu ?otoru, ampak tudi dva mo?a, ki sta ostala v taboru.

To nam da misliti, kajti ?e je bila v prvem trenutku ?kandalozna njuna odsotnost v skupini izvoljenih, je po prejemu daru Duha ?kandalozno, da jima je prepovedano opravljati poslanstvo, ki sta ga kljub temu prejela. To dobro razume Mojzes, poni?en in moder mo?, ki z odprtim umom in srcem pravi: »O da bi vse Gospodovo ljudstvo prerokovalo! Da bi Gospod dal nadnje svojega duha!« (4 Mz 11,29) Zelo lepa ?elja!

To so modre besede, ki napovedujejo to, kar pravi Jezus v evangeliju (prim. Mr 9,38-43.45.47-48). Tu se prizor odvija v Kafarnaumu in tudi u?enci bi radi nekemu ?loveku prepre?ili, da bi v U?iteljevem imenu izganjal demone, ker – pravijo – »ni hodil z nami« (Mr 9,38), pomeni »ni v na?i skupini«. Tako razmi?ljajo: »Kdor nam ne sledi, kdor ni "na?", ne more delati ?ude?ev, nima pravice do tega«. Toda Jezus jih – kot vedno – preseneti in pokara ter jih povabi, naj gredo onkraj svojih shem, naj se ne »pohuj?ujejo« nad svobodo Boga. Re?e jim: »Ne branite mu […] Kdor ni proti nam, je za nas« (Mr 9,39-40).

Dobro opazujmo ta dva prizora, prizor z Mojzesom in z Jezusom, saj zadevata tudi nas in na?e kr??ansko ?ivljenje. S krstom smo namre? vsi prejeli poslanstvo v Cerkvi. Vendar gre za dar in ne za naziv, s katerim bi se hvalili. Skupnost vernikov ni krog privilegiranih, je dru?ina re?enih; in mi nismo poslani, da bi v svet prina?ali evangelij zaradi svojih zaslug, ampak po Bo?ji milosti, zaradi njegovega usmiljenja in zaupanja, ki ga On kljub vsem na?im omejenostim in grehom ?e naprej polaga v nas z O?etovsko ljubeznijo ter v nas vidi to, ?esar sami ne uspemo opaziti. Zato nas kli?e, po?ilja in potrpe?ljivo spremlja dan za dnem.

?e torej ?elimo z odprto in skrbno ljubeznijo sodelovati pri svobodnem delovanju Duha, ne da bi bili s svojo domi?ljavostjo ali s svojo togostjo komurkoli v pohuj?anje ali oviro, moramo svoje poslanstvo opravljati s poni?nostjo, hvale?nostjo in veseljem. Ne smemo se ujeziti, ampak se moramo veseliti, da lahko tudi drugi delajo to, kar delamo mi, da bo Bo?je kraljestvo raslo in da bomo neko? vsi zdru?eni v O?etovih rokah.

In to nas privede do druge besede: ob?estvo. O njem nam govori sveti Jakob v drugem berilu (prim. Jak 5,1-6) z dvema mo?nima podobama: bogastvo, ki se pokvari (prim. v. 3), in klici ?anjcev, ki dose?ejo Gospodova u?esa (prim. v. 4). Tako nas spominja, da je edina pot ?ivljenja pot daru, ljubezni, ki zdru?uje v podelitvi. Pot egoizma ustvarja samo zaprtosti, zidove in ovire – »pohuj?anja« –, ki nas priklenejo na stvari in oddaljujejo od Boga ter na?ih bratov in sester.

Egoizem, tako kot vse, kar ovira dejavno ljubezen, je »pohuj?ljiv«, ker tla?i male, poni?uje dostojanstvo oseb in du?i krik ubogih (prim. Ps 9,13). In to je veljalo tako v ?asu svetega Pavla kot danes za nas. Pomislimo, na primer, kaj se zgodi, ko se za temelj ?ivljenja posameznikov in skupnosti postavijo zgolj na?ela lastnega interesa in tr?ne logike (prim. apostolska spodbuda , 54-58). Ustvarja se svet, v katerem ni ve? prostora za tiste, ki so v te?avah, ni ve? usmiljenja za tiste, ki delajo napake, niti so?utja za tiste, ki trpijo in obupujejo. Ni ga. Pomislimo na to, kaj se zgodi, ko male pohuj?ajo, ranijo, zlorabijo tisti, ki bi morali skrbeti zanje; na rane bole?ine in nemo? ?rtev v prvi vrsti, pa tudi njihovih dru?in in skupnosti. Z mislimi in s srcem se vra?am k pripovedim nekaterih izmed teh malih, ki sem jih sre?al predv?eraj?njim. Prisluhnil sem jim, sli?al sem njihovo trpljenje zlorabljenih in tukaj ponavljam: v Cerkvi je prostor za vse, vse, vse; vendar pa bomo vsi sojeni in ni prostora za zlorabe, ni prostora za prikrivanje zlorab. Vse pozivam: Ne prikrivajte zlorab! ?kofe pozivam: Ne prikrivajte zlorab! Obsodite storilce in jim pomagajte, da ozdravijo od te bolezni zlorab. Zla se ne sme prikrivati; zlo je potrebno obelodaniti, da se ve zanj, kakor so storili nekateri, ki so bili zlorabljeni; in s pogumom. Da se ve. In naj se storilcu zlorabe sodi, pa naj bo laikinja, laik, duhovnik ali ?kof: naj se mu sodi.

Bo?ja beseda je jasna: pravi, da se »nasprotovanja ?anjcev« in »krika ubogih« ne sme ignorirati, izbrisati, kakor da bi bili neusklajena nota v popolnem koncertu sveta blaginje, niti jih ni mogo?e uti?ati s kak?no obliko navideznega dobrodelni?tva. Nasprotno, so ?ivi glas Duha, spominjajo nas, kdo smo – vsi smo ubogi gre?niki, vsi, jaz prvi; in zlorabljene osebe so ?alostinka, ki se dviga v nebo, ki se dotakne du?e in zaradi katere se sramujemo, ter nas kli?ejo k spreobrnjenju. Ne ovirajmo njihovega prero?kega glasu, ne uti?ajmo ga s svojo ravnodu?nostjo. Prisluhnimo, kaj pravi Jezus v evangeliju: pro? s pohuj?ljivim o?esom, ki vidi siromaka in se obrne stran! Pro? s pohuj?ljivo roko, ki stisne pest, da bi skrila svoje zaklade, in se pohlepno umakne v ?epe! Moja babica je govorila: »Hudi? vstopa skozi ?epe«. Roka, ki stori spolno zlorabo, zlorabo mo?i, zlorabo vesti nad ?ibkej?imi. In koliko primerov zlorabe imamo v na?i zgodovini, v na?i dru?bi! Pro? s pohuj?ljivo nogo, ki ne te?e hitro zato, da bi se pribli?ala trpe?im, ampak da bi »?la mimo« in bi ostala dale? stran! Pro? z vsem tem: pro?! Ni? dobrega in trdnega se ne zgradi na ta na?in! Ljudem rad zastavim naslednje vpra?anje: »Ali daje? milo??ino?« ? »Da, o?e, da!« ? »In povej mi, ko da? milo??ino, ali se dotakne? roke siromaka ali pa jo vr?e? in se obrne? stran? Ali gleda? v o?i osebe, ki trpijo?« Razmislimo o tem.

?e ?elimo sejati za prihodnost, tudi na socialni in ekonomski ravni, nam bo pomagalo, ?e bomo ponovno postavili evangelij usmiljenja za temelj na?ih odlo?itev. Jezus je usmiljenje; vsem nam, vsem je izkazal usmiljenje. V nasprotnem primeru bodo spomeniki na?ega razko?ja, ne glede na to, kako impozantni so videti, vedno velikani z glinenimi nogami (prim. Dan 2, 31-45). Ne slepimo se: brez ljubezni ni? ne obstane, vse izgine, razpade in postanemo ujetniki be?nega, praznega in nesmiselnega ?ivljenja, nekonsistentnega sveta, ki je onkraj fasad izgubil vsakr?no verodostojnost, zakaj? Ker je pohuj?al male.

In tako pridemo do tretje besede: pri?evanje. V zvezi s tem lahko izhajamo iz ?ivljenja in dela Ane Jezusove (Anna de Lobera) na dan njene beatifikacije. Ta ?ena je bila v Cerkvi svojega ?asa ena izmed protagonistk velikega reformnega gibanja, po sledeh »velikanke duha«, Terezije Avilske: njene ideale je ?irila v ?paniji, Franciji in tudi tukaj, v Bruslju, ter na podro?ju, ki se je tedaj imenovalo ?panska Nizozemska.
V ?asu, zaznamovanem z bole?imi ?kandali znotraj in zunaj kr??anske skupnosti so ona in njene tovari?ice s svojim preprostim in ubogim ?ivljenjem, ki je temeljilo na molitvi, delu in dejavni ljubezni, uspele ponovno privesti k veri veliko ljudi, in sicer do te mere, da je nekdo njihovo ustanovo v tem mestu poimenoval »duhovni magnet«.
Odlo?ila se je, da ni pustila zapisov. Namesto tega se je zavezala, da bo udejanjala to, kar se je nau?ila (prim. 1 Kor 15,3), in s svojim na?inom ?ivljenja je pomagala ponovno dvigniti Cerkev v ?asu velikih te?av.

Zato torej s hvale?nostjo sprejmimo zgled »?enske svetosti«, ki nam ga je zapustila (prim. apostolska spodbuda Gaudete et Exsultate, 12); delikaten in mo?an, sestavljen iz odprtosti, ob?estva in pri?evanja. Priporo?imo se ji v molitev, posnemajmo njene kreposti in skupaj z njo obnovimo svojo odlo?enost, da bomo skupaj hodili po Gospodovih stopinjah.