Pape?evo sre?anje s ?kofi, duhovniki, diakoni, posve?enimi osebami, bogoslovci in katehisti v D?akarti
Pape? Fran?i?ek
Spontani posegi svetega o?eta Fran?i?ka
Sveti o?e po poslu?anju nekaterih pri?evanj povzame besedo. Katehistinjo, ki je pravkar kon?ala, prosi, naj za trenutek ostane ob njem. »S teboj tukaj spredaj bi vam rad nekaj povedal. Cerkev – na to moramo misliti – vodijo katehisti. Katehisti so tisti, ki gredo naprej, ki gredo naprej. Potem pridejo sestre – takoj za katehisti – potem pridejo duhovniki, ?kof … Katehisti pa so »na fronti«, so mo? Cerkve.
Neko? mi je na enem od potovanj v Afriko neki predsednik republike dejal, da ga je krstil njegov o?e katehist. Vera se prena?a doma. In katehistinje skupaj z mamami in starimi mamami nosijo to vero naprej. Vsem katehistom se lepo zahvaljujem: dobri so, zelo dobri! Hvala!«
Govor svetega o?eta Fran?i?ka
Dragi bratje in sestre, dober dan!
Tukaj so kardinali, ?kofje, duhovniki, redovnice, laikinje in laiki, so otroci, vendar smo vsi bratje. Ni ve? pomemben pape?, kardinal, ?kof … Vsi smo bratje. Vsak ima svojo nalogo za rast Bo?jega ljudstva. Razumemo?
Pozdravljam kardinale, ?kofe, duhovnike, diakone, redovnice in redovnike, bogoslovce in navzo?e katehiste. Predsedniku ?kofovske konference se zahvaljujem za njegove besede, pa tudi bratom in sestram, ki so z nami podelili svoja pri?evanja.
Kot je bilo omenjeno, je geslo, izbrano za ta apostolski obisk, »Vera, bratstvo, so?utje«. Mislim, da so to tri kreposti, ki dobro izra?ajo tako va?o pot Cerkve kot zna?aj va?ega ljudstva, ki je etni?no in kulturno zelo raznoliko, isto?asno pa je zanj zna?ilna sonaravna te?nja k edinosti in mirnemu so?itju, kakor pri?ajo tradicionalna na?ela Pankasile. Skupaj z vami bi rad razmi?ljal o teh treh besedah.
Prva je vera. Indonezija je velika dr?ava, z ogromnim naravnim bogastvom na ravni flore, favne, energetskih virov in surovin, in tako naprej. Tolik?no bogastvo bi se zlahka spremenilo, ?e bi ga razumevali povr?no, v razlog za ponos in prevzetnost, ?e pa nanj gledamo z odprtim umom in srcem, je lahko spomin na Boga, na njegovo prisotnost v kozmosu, v njegovem ?ivljenju in v na?em ?ivljenju, kot nas u?i Sveto pismo (prim. 1 Mz 1; Sir 42,15-43,33). Gospod namre? daje vse to. Nobenega centimetra ?udovitega indonezijskega ozemlja ni in nobenega od njegovih milijonov prebivalcev, ki ne bi bil Gospodov dar, znamenje njegove zastonjske in prehitevajo?e O?etove ljubezni. ?e na vse to gledamo s poni?nimi sinovskimi o?mi, nam pomaga verovati, priznati, da smo majhni in ljubljeni (prim. Ps 8) in negovati ?ustva hvale?nosti in odgovornosti.
Agnes nam je spregovorila o tem, o na?em odnosu s stvarstvom in z brati, zlasti z najbolj potrebnimi, ki ga moramo ?iveti osebno in skupnostno, in ga mora zaznamovati spo?tovanje, civiliziranost in humanost, zmernost in fran?i?kanska ljubezen.
Po veri je druga beseda gesla bratstvo. Pesnica dvajsetega stoletja je uporabila zelo lep izraz za opis te dr?e: napisala je, da biti bratje pomeni ljubiti se med seboj priznavajo?, da smo »razli?ni kot dve kapljici vode.«[1] Lepo! In res je tako. Ni dveh kapljic vode, ki bi bili enaki med seboj, in ni dveh bratov, tudi dvoj?kov ne, ki bi bila popolnoma enaka. ?iveti bratstvo torej pomeni sprejemati se med seboj priznavajo? enakost v razli?nosti.
Tudi to je dragocena vrednota indonezijske Cerkve, ki se izra?a v odprtosti, s katero stopa v odnose z razli?nimi stvarnostmi, ki jo sestavljajo in obdajajo na kulturni, etni?ni, dru?beni in verski ravni, ker ceni prispevek vseh, pa tudi velikodu?no daje od svojega v vseh kontekstih. To, bratje in sestre, je pomembno, saj oznanjati evangelij ne pomeni vsiljevati ali zoperstavljati svoje vere veri drugih, ne pomeni prozelitizma, pomeni darovati in deliti veselje sre?anja s Kristusom (prim. 1 Pt 3,15-17), vedno z velikim spo?tovanjem in bratsko naklonjenostjo do vseh. In vabim vas, da vedno ostanete tak?ni: odprti in prijatelji z vsemi – ta izraz mi je zelo v?e?: »z roko v roki«, hoditi tako, kot je dejal don Maxi – preroki ob?estva, v svetu, kjer se zdi, da namesto tega vedno bolj nara??a te?nja po medsebojnem razdvajanju, vsiljevanju in izzivanju (prim. Apostolska konstitucija Evangelii gaudium, 67). In glede tega vam ?elim nekaj povedati: veste, kdo v svetu povzro?a najve?je delitve? Veste, kdo je? Veliki delivec, ki vedno deli, deli … Jezus zdru?uje, ta pa deli. To je hudi?. Bodite previdni!
Pomembno je, da posku?amo dose?i vsakogar, kakor nas je opozorila s. Rina, z ?eljo, da bi poleg besedil Bo?je Besede lahko v indonezij??ino prevedli tudi nauke Cerkve, da bi postali dostopni ?im ve? ljudem. In to je izpostavil tudi Nikolaj, ko je opisal poslanstvo katehista s podobo »mostu«, ki zdru?uje. To se me je dotaknilo in pomislil sem na ?udovit prizor v velikem indonezijskem oto?ju, tiso?i »mostov srca«, ki povezujejo vse otoke, in ?e ve?, na milijone takih »mostov«, ki zdru?ujejo vse ljudi, ki na njih prebivajo! To je ?e ena lepa podoba bratstva: ogromna vezenina sr?nih niti, ki gredo preko morja, premagajo ovire in objemajo vse razli?nosti ter iz vseh ustvarjajo »eno samo srce in eno samo du?o« (prim. Apd 4,32). Jezik srca, ne pozabite!
In pridemo do tretje besede: so?utje, ki je zelo povezana z bratstvom. So?utje pomeni trpeti z drugim, deliti z njim ?ustva: lepa beseda! Kot namre? vemo, so?utje ne pomeni deliti milo??ino bratom in sestram v stiski in gledati nanje zvi?ka, gledati nanje iz svoje varnosti in privilegijev, ampak nasprotno, so?utje pomeni postati blizu drug drugemu, se odpovedati vsemu, kar bi nam moglo prepre?iti, da bi se sklonili in zares stopili v stik s tistim, ki je na tleh, ter ga tako dvignili in mu vrnili upanje (prim. Okro?nico Fratelli tutti, 70). In to je pomembno: dotakniti se rev??ine. Kadar spovedujem, vedno vpra?am odrasle osebe: »Daje? milo??ino?«, pa mi na splo?no re?ejo, da jo dajejo, ker so dobri ljudje. Drugo vpra?anje pa je: »Ti, kadar daje? milo??ino, se dotakne? bera?eve roke? Mu pogleda? v o?i? Ali pa mu vr?e? kovanec od dale?, da se ga ne bi dotaknil? To je nekaj, ?esar se moramo nau?iti vsi: so?utje pomeni trpeti, spremljati tiste, ki trpijo, v njihovih ob?utkih, jih objeti, jih spremljati. Pa ne le to: pomeni tudi objeti njihove sanje in ?elje po odre?itvi in pravi?nosti, poskrbeti zanje, postati pospe?evalci in sodelavci, vklju?evati tudi druge, raz?iriti »mre?e« in meje v veliki ekspanzivni dinamiki ljubezni (prim. prav tam, 203). In to ne pomeni biti komunist, to pomeni dobrodelnost, pomeni ljubezen.
So ljudje, ki se bojijo so?utja, ker ga smatrajo za slabost – trpeti z drugim je slabost – namesto tega pa povzdigujejo, kot bi bila krepost, zvitosti tistih, ki skrbijo za svoje koristi in se distancirajo od vseh ter ne pustijo, da bi se jih kdorkoli ali karkoli »dotaknilo«, misle? da so tako bolj bistri in svobodni pri doseganju svojih ciljev. ?al se spominjam zelo bogatega ?loveka, nadvse bogatega v Buenos Airesu, ki pa je imel slabost, da je jemal, jemal, jemal, vedno ve? denarja. Umrl je in zapustil ogromno dedi??ino. Veste, kak?ne domislice so govorili ljudje? »Ubo?ec, niso mogli zapreti krste!« Hotel je vzeti vse, pa ni vzel ni?esar. Sme?no je, a ne?esa ne pozabite: hudi? vedno vstopi skozi ?epe! Res je. Dejstvo, da imamo bogastvo kot varnost je zgre?en na?in gledanja na stvarnost. Tisto, kar svet poganja naprej, niso obrestni ra?uni – ki obi?ajno kon?ajo z uni?enjem stvarstva in delitvijo skupnosti – ampak ljubezen, ki se daruje. To vodi naprej: ljubezen, ki se daruje. In so?utje ne zatemni stvarnega pogleda na ?ivljenje, ampak nam nasprotno poskrbi, da bolje vidimo stvari, v lu?i ljubezni, to je, da poskrbi, da bolje vidimo stvari z o?mi srca. To bi rad ponovil, prosim vas, bodite pozorni, ne pozabite: hudi? vstopi skozi ?ep!
Zdi se mi, da portal te stolnice v svojih arhitekturi v marijanskem klju?u zelo lepo povzema to, kar smo povedali. Na sredini koni?astega loka ga namre? podpira steber, na katerega je postavljen kip Device Marije. Tako nam ka?e Bo?jo Mater najprej kot zgled vere, medtem ko s svojim majhnim »da« (prim. Lk 1,38) podpira celotno zgradbo Cerkve. Zdi se, da njeno krhko telo, naslonjeno na steber, na skalo, ki je Kristus, skupaj z Njim nosi te?o celotne konstrukcije, kot da bi govorila, da se ta, ki je sad ?love?kega dela in genija, ne more vzdr?evati sama. Marija se potem prika?e kot podoba bratstva, ko z gesto sredi glavnega portala sprejema vse tiste, ki ?elijo vstopiti. Je mati, ki sprejema. In kon?no je tudi ikona so?utja, ko bedi in varuje Bo?je ljudstvo, ki se z veseljem in bole?inami, napori in upanjem zbira v O?etovi hi?i. Je mati so?utja.
Dragi bratje in sestre, ta pogovor bi rad zaklju?il s tem, kar je na obisku tukaj pred nekaj desetletji sv. Janez Pavel II. rekel ?kofom, duhovnikom, redovnikom in redovnicam. Navedel je vrstico psalma: »Laetentur insulae multae« - »naj se veselijo ne?teti otoki« (Ps 96,1) in povabil svoje poslu?alce, naj to uresni?ijo, ko »pri?ujejo za veselje vstajenja in dajejo […] ?ivljenje , da se bodo tudi daljni otoki lahko »veselili«, ko bodo sli?ali evangelij, katerega pravi oznanjevalci, u?itelji in pri?e ste vi« (Sre?anje s ?kofi, klerom in redovniki Indonezije, D?akarta, 10. oktobra 1989).
Tudi jaz vam ponavljam to spodbudo in vas opogumljam, da nadaljujete svoje poslanstvo mo?ni v veri, odprti vsem v bratstvu in bli?nji vsakemu v so?utju. Mo?ni, odprti in bli?nji, z mo?jo vere. Odprtost za sprejemanje vseh, vseh! Pretrese me evangeljska prilika, ko povabljeni na svatbo niso hoteli priti in niso pri?li. Kaj stori Gospod? Postane zagrenjen? Ne, ta ?lovek je nekaj razumel in je poslal svoje slu?abnike: »Pojdite na kri?i??a cest in pripeljite vse, vse, vse noter. Vsi notri, s tem ?udovitim slogom ki je iti naprej z bratstvom, s so?utjem, z edinostjo … Vsi. In mislim na toliko otokov, toliko otokov … In Gospod pravi dobrim ljudem, vam: »Vsi, vsi« - »Toda, Gospod, tisti …« - »Vse, vse.« Gospod celo re?e: »dobre in hudobne«, vse!
Tudi jaz ponavljam to spodbudo in vas opogumljam, da nadaljujete svoje poslanstvo mo?ni v veri, odprti vsem v bratstvu in bli?nji vsakemu v so?utju. Vera, bratstvo in so?utje. Tri besede, ki vam jih zapu??am, vi pa boste o tem razmislili kasneje. Vera, bratstvo in so?utje. Blagoslavljam vas in se vam zahvaljujem za toliko dobrega, ki ga storite vsak dan na vseh teh lepih otokih! Molim za vas. Molim, vendar vas prosim, da molite zame. In bodite pozorni na nekaj: molite za, ne proti! Hvala.
[1] W. Szymborska, “Nulla due volte accade”, in La gioia di scrivere. Tutte le poesie (1945-2009), Milano, 2009, p. 45.
