Pape?eva poslanica mladim: Tisti, ki zaupajo v Gospoda, hodijo, pa ne omagajo (prim. Iz 40,31)
POSLANICA SVETEGA O?ETA
za 39. svetovni dan mladih
24. november 2024
Tisti, ki zaupajo v Gospoda, hodijo, pa ne omagajo (prim. Iz 40,31)
Dragi mladi!
Lani smo za?eli hoditi po poti upanja proti velikemu jubileju ob premi?ljevanju pavlinskega izraza »Veseli v upanju« (Rim 12,12). Prav za pripravo na jubilejno romanje 2025 se bomo letos pustili navdihovati preroku Izaiju, ki pravi: »Tisti, ki zaupajo v Gospoda […] hodijo, pa ne omagajo« (Iz 40,31). Izraz je vzet iz tako imenovane Knjige tola?be (Iz 40-55), v kateri je napovedan konec Izraelovega izgnanstva v Babilonu in za?etek nove dobe upanja in prenove za Bo?je ljudstvo, ki se lahko vrne v domovino po zaslugi nove »poti«, ki jo je v zgodovini Gospod odprl svojim otrokom (prim. Iz 40,3).
Tudi mi danes ?ivimo v ?asu, zaznamovanem z dramati?nimi situacijami, ki povzro?ajo obup in nam prepre?ujejo, da bi na prihodnost gledali z vedro du?o: tragedija vojne, dru?bene krivice, neenakost, lakota, izkori??anje ljudi in stvarstva. Pogosto morate najvi?jo ceno pla?ati ravno vi, mladi, ki ?utite negotovost prihodnosti in ne vidite jasnih izidov svojih sanj, s ?imer tvegate, da boste ?iveli brez upanja, ujetniki dolg?asa in malodu?nosti, ki vas bosta v?asih povlekla v utvaro prestopkov in destruktivne realnosti (prim. Bula Spes non confundit, 12). Zato ?elim, dragi moji, da bi tako, kakor se je zgodilo Izraelu v Babilonu, tudi vas doseglo oznanilo upanja. Gospod tudi danes pred vami odpira pot in vas vabi, da jo prehodite z veseljem in upanjem.
Romanje ?ivljenja in njegovi izzivi
Izaija prerokuje »hojo brez omagovanja«. Razmislimo torej o teh dveh vidikih: hoditi in omagovati.
Na?e ?ivljenje je romanje, potovanje, ko nas potiska onkraj nas samih, pot iskanja sre?e. ?e posebej pa je kr??ansko ?ivljenje romanje proti Bogu, na?emu zveli?anju in polnosti vsega dobrega. ?e cilji, dose?ki in uspehi na poti ostanejo samo materialni, nas po prvem zadovoljstvu ?e vedno pustijo la?ne, ?eljne globljega smisla. Dejansko ne pote?ijo v polnosti na?e du?e, ker nas je ustvaril On, ki je neskon?en in zato v nas prebiva ?elja po prese?nem, stalni nemir po izpolnitvi najve?jih ?elja, po tistem »ve?«. Zato, kot sem vam ?e ve?krat povedal, vam mladim »gledanje ?ivljenja z balkona« ne more zado??ati.
Kljub temu pa je normalno, da prej ali slej za?nemo ?utiti utrujenost, ?eprav svoje poti za?nemo z navdu?enjem. V nekaterih primerih notranjo stisko in te?o povzro?ijo dru?beni pritiski, ki silijo k doseganju dolo?enih standardov uspeha pri ?tudiju, pri delu, v osebnem ?ivljenju. To povzro?a ?alost, medtem ko ?ivimo v pretirani skrbi praznega aktivizma, kar nas vodi, da zapolnjujemo dneve s tiso? stvarmi, kljub temu pa imamo ob?utek, da nam nikoli ne uspe narediti dovolj in da stvarem nismo nikoli kos. Tej utrujenosti se pogosto pridru?i ?e dolg?as. Gre za stanje otopelosti in nezadovoljstva tistega, ki se ne poda na pot, ki se ne odlo?i, ki ne izbere, ki nikoli ne tvega in raje ostaja v svoji coni udobja, zaprt v samega sebe, ter svet gleda in ga sodi iz nekega zavetja, ne da bi si kdaj »umazal roke« s problemi, z drugimi, z ?ivljenjem. Ta vrsta utrujenosti je kot cement, v katerega so pogreznjena na?a stopala, ki se na koncu strdi, nas obte?i, nas ohromi in nam prepre?i, da bi ?li naprej. Raje imam utrujenost tistega, ki je na poti, kot dolg?as tistega, ki ostaja negiben in je brez volje, da bi hodil!
Re?itev za utrujenost protislovno ni v mirovanju, da bi po?ivali. Prej je v tem, da se podamo na pot, da postanemo romarji upanja. To je moje vabilo za vas: hodite v upanju! Upanje premaga vsako utrujenost, vsako krizo in vsako tesnobo s tem, da nam da mo?no spodbudo za pot naprej, ker je dar, ki ga prejmemo od Boga samega. On napolni s smislom na? ?as, nas razsvetljuje na poti, nam ka?e smer in cilj ?ivljenja. Apostol Pavel je uporabil podobo atleta na stadionu, ki te?e, da bi dobil nagrado za zmago (prim. 1 Kor 9,24). Kdor se je med vami udele?il ?portnega tekmovanja – ne kot gledalec, ampak kot tekmovalec – dobro pozna notranjo mo?, ki je potrebna, da bi dosegli cilj. Ravno upanje je nova mo?, ki jo Bog vliva v nas in ki nam omogo?i, da vztrajamo v tekmi, ki nam da »dolg pogled«, ki se?e onkraj te?av sedanjosti in nas usmeri proti gotovemu cilju: ob?estvu z Bogom in polnosti ve?nega ?ivljenja. ?e obstaja lep cilj, ?e ?ivljenje ne te?e proti ni?u, ?e ni? od tega, kar sanjam, na?rtujem in uresni?ujem ne bo izgubljenega, tedaj je vredno hoditi in se potiti, preka?ati ovire in se spoprijemati z utrujenostjo, saj je kon?na nagrada ?udovita!
2. Romarji v pu??avi
Na romanju ?ivljenja se bomo morali nujno soo?iti tudi z izzivi. V starih ?asih se je bilo treba na dalj?ih romanjih soo?iti s spremembo letnih ?asov in spremembo podnebja. Potrebno je bilo iti preko prijetnih travnikov in sve?ih gozdov, pa tudi zasne?enih gora in vro?ih pu??av. Potemtakem tudi za vernika romanje ?ivljenja in pot k daljnemu cilju ?e vedno ostaja naporna, kakor je bilo za Izraelsko ljudstvo pot po pu??avi proti obljubljeni de?eli.
Tako je za vse vas. Tudi za tistega, ki je prejel dar vere, so bili sre?ni trenutki, v katerih je bil navzo? in ga je ?util blizu, in drugi trenutki, v katerih je do?ivljal pu??avo. Lahko se zgodi, da za?etnemu navdu?enju v ?tudiju ali v delu, ali vzgibu k hoji za Kristusom – bodisi v zakonu, v duhovni?tvu ali v posve?enem ?ivljenju – sledijo trenutki krize, zaradi katerih se ?ivljenje zdi kot te?avna pot po pu??avi. Vendar pa ti ?asi krize niso izgubljeni ali nekoristni ?asi, ampak se lahko poka?ejo kot pomembne prilo?nosti za rast. To so trenutki o?i??evanja upanja! V krizah namre? izgine veliko la?nih »upov«, ki so premajhni za na?e srce. Razkrinkani so in tako ostanemo goli sami s seboj in s temeljnimi vpra?anji ?ivljenja, onkraj vseh iluzij. In v tem trenutku se vsak izmed nas lahko vpra?a: na kak?na upanja opiram svoje ?ivljenje? So resni?na ali so iluzije?
V teh trenutkih nas Gospod ne zapusti. Pribli?a se nam s svojim o?etovstvom in nam vedno daje kruh, ki okrepi na?e mo?i in nas vra?a na pot. Spomnimo se, da je ljudstvu v pu??avi dajal mano (prim. 2 Mz 16), preroku Eliju, ki je bil utrujen in obupan, je kar dvakrat ponudil hleb?ek kruha in vodo, da bi mogel hoditi »?tirideset dni in ?tirideset no?i do Bo?je gore Horeb« (prim. 1 Kr 19,3-8). V teh svetopisemskih pripovedih je vera Cerkve videla predpodobe dragocenega daru evharistije, prave mane in prave popotnice, ki nam jo daje Bog, da bi nas podpiral na na?i poti. Kakor je rekel bla?eni Karel Acutis, evharistija je avtocesta za nebesa. Mladeni?, ki mu je evharistija postala najpomembnej?e sre?anje dneva! Tako notranje zdru?eni z Gospodom hodimo, ne da bi se utrudili, ker On hodi z nami (prim. Mt 28,20). Vabim nas, da ponovno odkrijete veliki dar evharistije!
V neizogibnih trenutkih utrujenosti na na?em romanju po tem svetu se torej nau?imo po?ivati kakor Jezus in v Jezusu. On, ki u?encem priporo?a po?itek, potem ko so se vrnili s poslanstva (prim. Mr 6,31), pozna va?o potrebo po telesnem po?itku, po ?asu za razvedrilo, po u?ivanju dru?be prijateljev, po ?portu in tudi po spanju. Vendar obstaja globlji po?itek, po?itek du?e, ki ga mnogi i??ejo in redki najdejo in ki ga najdemo samo v Kristusu. Vedite, da vsaka notranja utrujenost lahko najde olaj?anje v Gospodu, ki vam pravi: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obte?eni in jaz vam bom dal po?itek« (Mt 11,28). Ko vas obremeni utrujenost potovanja, se vrnite k Jezusu, nau?ite se po?ivati v Njem in ostajati v Njem, ker »tisti, ki zaupajo v Gospoda […] hodijo, pa ne omagajo« (Iz 40,31).
3. Od turistov do romarjev
Dragi mladi, vabim vas, da se podate na pot, k odkrivanju ?ivljenja, po sledi ljubezni, k iskanju Bo?jega obli?ja. Priporo?am pa vam tole: pojdite na pot ne kot zgolj turisti, ampak kot romarji. Va?a pot naj ne bo preprosto povr?no prehajanje skozi kraje ?ivljenja, ne da bi dojeli lepoto tega, kar sre?ujete, ne da bi odkrili smisel prehojenih poti, ko bi ujeli samo kratke trenutke, be?na do?ivetja, ki jih ?elite ujeti na selfiju. Turist dela tako. Romar pa se ves potopi v kraje, ki jih sre?uje, da mu spregovorijo, da postanejo del njegovega iskanja sre?e. Jubilejno romanje torej ho?e postati znamenje notranjega potovanja, na katerega smo vsi poklicani, da bi dosegli kon?ni cilj.
Na ta na?in se vsi pripravljamo na jubilejno leto. Upam, da bo marsikomu med vami uspelo priti na romanje v Rim, da boste prestopili sveta vrata. V vsakem primeru pa boste vsi imeli mo?nost opraviti to romanje tudi v posebnih cerkvah, v ponovnem odkrivanju ?tevilnih krajevnih sveti??, ki varujejo vero in pobo?nost svetega in vernega Bo?jega ljudstva. Moja ?elja je, da jubilejno romanje za vsakega postane »trenutek ?ivega in osebnega sre?anja z Gospodom Jezusom«, ki je vrata odre?enja« (Bula Spes non confundit, 1). Spodbujam vas, da ga ?ivite v treh temeljnih dr?ah: v zahvaljevanju, da bi se va?e srce odprlo hvalnici za prejete darove, predvsem za dar ?ivljenja; v iskanju, tako da pot izrazi stalno ?eljo po iskanju Gospoda in da ne ugasite ?eje srca; in kon?no kesanje, ki nam pomaga, da se zazremo vase in spoznamo zgre?ene poti in odlo?itve, ki jih v?asih uberemo, da bi se tako mogli spreobrniti h Gospodu in k lu?i njegovega evangelija.
4. Romanje upanja za poslanstvo
Zapu??am vam ?e eno prepri?ljivo podobo za va?e potovanje. Ko pridite do bazilike sv. Petra v Rimu, greste preko trga, ki ga obdaja stebri??e, ki ga je naredil veliki arhitekt in kipar Gian Lorenzo Bernini. Stebri??e kot celota se zdi kot velik objem. To sta dve raz?irjeni roki Cerkve, na?e matere, ki sprejema vse svoje otroke! V prihajajo?em svetem letu upanja vas vse vabim, da do?ivite Bo?ji usmiljeni objem, da do?ivite njegovo odpu??anje, odpu??anje vseh na?ih »notranjih dolgov«, kakor je bila tradicija v svetopisemskih jubilejih. In tako boste, sprejeti od Boga in v njem prerojeni, tudi vi postali odprte roke za toliko va?ih prijateljev in vrstnikov, ki morejo po va?i sprejemljivosti za?utiti ljubezen Boga O?eta. Vsak izmed vas naj podari »vsaj nasmeh, dejanje prijateljstva, bratski pogled, iskreno poslu?anje, zastonjsko uslugo, vedo? da v Jezusovem Duhu to lahko postane rodovitno seme upanja za tistega, ki ga prejme« (prav tam, 18). Tako boste postali neutrudni misijonarji veselja.
Med hojo z o?mi vere povzdignimo pogled k svetnikom, ki so bili na poti pred nami, ki so dosegli cilj in nam dajejo svoje spodbudno pri?evanje: »Dober boj sem izbojeval, tek dokon?al, vero ohranil. Odslej je zame pripravljen venec pravi?nosti, ki mi ga bo tisti dan dal Gospod, pravi?ni sodnik. Pa ne le meni, marve? vsem, ki ljubijo njegovo pojavitev« (2 Tim 4,7-8). Zgled svetnikov in svetnic nas privla?i in podpira.
Pogum! Vse vas nosim v srcu in pot vsakega izmed vas izro?am Devici Mariji, da bi po njenem zgledu znali potrpe?ljivo in zaupno ?akati na to, kar upate, in ostajali na poti kot romarji upanja in ljubezni.
Rim, Sv. Janez v Lateranu, 29. avgusta 2024, Spomin mu?eni?tva sv. Janeza Krstnika.
FRAN?I?EK
