Pape? sprejel okoli 150 vernikov Siro-malabarske katoli?ke Cerkve
Pape? Fran?i?ek
Va?e bla?enosti,
dragi bratje in sestre,
ekscelence.
Vesel sem sre?anja z vami in izrekam dobrodo?lico Vam, bratom ?kofom in tistim, ki Vas spremljajo na Va?em prvem potovanju v Rim po izvolitvi. To so bile lepe volitve! [smejijo se] Dober je …. Pojdimo naprej. Bratsko pozdravljam tudi predstavnike sirsko-malabarske skupnosti v Rimu.
Verniki va?e ljubljene Cerkve so znani ne samo v Indiji, ampak po vsem svetu, po mo?i vere in pobo?nosti: to je res. Va?a starodavna zvestoba je zakoreninjena v pri?evanju sv. Toma?a, apostola Indije, vse do mu?eni?tva. Ste varuhi in dedi?i apostolskega oznanjevanja. V svoji dolgi in te?ki zgodovini ste imeli veliko izzivov, ko ste v preteklosti videli tudi brate po veri, ki so proti vam zagre?ili zlo?inska dejanja, ker so bili neob?utljivi za posebnosti va?e cveto?e Cerkve. Kljub temu ste ostali zvesti Petrovemu nasledniku. In danes sem vesel, da vas lahko sprejmem in vas potrdim v slavni dedi??ini, ki ste jo prejeli in jo prena?ate naprej. Vi ste pokorni in kjer je pokor??ina, je Cerkev; kjer je nepokor??ina, tam je razkol. Vi ste pokorni, in to je va?a slava: pokor??ina, tudi s trpljenjem, tudi, vendar naprej. Patriarh se smehlja …
To je va?a zgodovina, enkratna in dragocena, in je edinstvena dedi??ina za vse sveto Bo?je ljudstvo. To prilo?nost izkori??am, da spomnim, da so vzhodna izro?ila nujna v Cerkvi. Zlasti v ?asu, kakr?en je na?, ki seka korenine in vse, ?al tudi versko dr?o meri po koristnem in takoj?njem, kr??anski Vzhod omogo?a, da zajemamo iz starodavnih in vedno novih virov duhovnosti. Ti sve?i vrelci Cerkvi prina?ajo ?ivljenjsko mo?, in zato je lepo, da kot rimski ?kof opogumljam vas, zveste siro-malabarske katoli?ane, kjerkoli se nahajate, da gojite ?ut pripadnosti va?i Cerkvi sui iuris, da bi mogla njena velika liturgi?na, teolo?ka, duhovna in kulturna dedi??ina ?e bolj blesteti. Njegovi bla?enosti sem tudi rekel, naj prosi za jurisdikcijo za vse va?e migrante na mnogih koncih Bli?njega Vzhoda. Dejal sem, da morajo na papirju prositi za jurisdikcijo, vendar sem ?e danes dal jurisdikcijo in s tem lahko delujete; seveda je treba narediti tudi preko tega, vendar od danes, lahko. ?elim vam pomagati, ne da bi vas nadomestil, ravno zaradi tega, ker vas narava va?e Cerkve sui iuris usposablja, da poleg pozornega preiskovanja razli?nih razmer sprejmete tudi primerne ukrepe, da se zvesti vodstvu velikega nad?kofa in Sinoda spoprimete s preizku?njami, ki jih do?ivljate.
V tem smislu sem v zadnjem ?asu naslovil pisma in vernike nagovoril po video sporo?ilu, da bi jih opozoril na nevarno sku?njavo, da se ho?ejo osredoto?iti na neko podrobnost, ki se ji no?ejo odpovedati, v ?kodo skupnega dobrega Cerkve. Gre za tok samozadostnosti, ki vodi k temu, da ne sli?imo nobenega drugega razloga razen svojega. V ?pan??ini mi pravimo, da si ta samozadostnost re?e »yo, me, mi, con migo, para mi«: jaz, mene, z mano, me, zame, vse zame. In tukaj je hudi?: hudi? … obstaja hudi?, delivec in se vrine in nasprotuje najgloblji ?elji, ki jo je Gospod izrazil, preden se je ?rtvoval za nas: da bi mi, njegovi u?enci, bili »eno« (Jn 17,21), da se ne bi delili, da ne bi razbili ob?estvo. Varovanje edinosti torej ni pobo?na spodbuda, ampak je dol?nost in to ?e posebej takrat, ko gre za duhovnike, ki so obljubili pokor??ino in od katerih verno ljudstvo pri?akuje zgled ljubezni in krotkosti.
Va?e bla?enosti, odlo?no delajmo za ohranjanje ob?estva in neutrudno molimo za to, da bi na?i bratje, ki jih sku?a posvetnost, ki vodi v togost in razdeljenost, mogli doumeti, da so del ve?je dru?ine, ki jih ima rada in jih pri?akuje. Tako kot o?e v odnosu do izgubljenega sina pu??amo odprta vrata in odprto srce, da bodo, ko se bodo pokesali, vstopili brez te?av (prim. Evangelii gaudium, 46). ?akajmo jih. Brez strahu se soo?ajmo in razpravljajmo – to je v redu - predvsem pa molimo, da bi spore re?evali v lu?i Duha, ki usklajuje razli?nosti in napetosti vodi v edinost. Bodimo prepri?ani: o?abnost, obto?be in zavist ne prihajajo od Gospoda in nikoli ne vodijo k slogi in miru. Resno pomanjkanje spo?tovanja do Presvetega zakramenta, do zakramenta ljubezni in edinosti, z razpravljanjem o podrobnostih obhajanja tiste evharistije, ki je najvi?ja to?ka njegove navzo?nosti, ki jo ?astimo med nami, je nezdru?ljivo s kr??ansko vero. Vodilno merilo, ki je resni?no duhovno, ki izhaja iz Svetega Duha, je ob?estvo: pomeni preveriti se s sprejemanjem edinosti, z zvestim in poni?nim, spo?tljivim in pokornim varovanjem prejetih darov.
In vsem bi rad povedal: v te?avnih in kriznih ?asih ne pustite, da vas prevzame pred problemi malodu?je ali ob?utek nemo?i. Bratje in sestre, naj upanje ne ugasne, ne naveli?ajte se potrpe?ljivosti, ne zapirajte se v predsodke, ki vodijo v netenje sovra?tva. Pomislimo na velika obzorja poslanstva, ki nam ga Gospod zaupa, poslanstva, da smo znamenje navzo?nosti njegove ljubezni v svetu, ne pohuj?anje za tiste, ki ne verjamejo v bli?njega! Pri sprejemanju vsake odlo?itve pomislimo na uboge in oddaljene, na obrobja, na tista v Indiji in v diaspori, na bivanjska obrobja. Pomislimo na tiste, ki trpijo ter ?akajo na znamenja upanja in tola?be. Vem, da je ?ivljenje mnogih kristjanov marsikje te?ko, vendar je kr??anska razlika v tem, da na zlo odgovarjamo z dobrim, da z vsemi verujo?imi neutrudno delamo za dobro vseh ljudi.
Zahvaljujem se vam za prizadevnost va?e Cerkve na podro?ju vzgoje dru?ine in kateheze, ter podpiram va?e pastoralno delo, ki je namenjeno mladim in poklicem. V molitvi sem vam blizu in vas vsak dan nosim v svojem srcu. In vi, prosim vas, ponesite svojim bratom in sestram mojo spodbudo: ponesite jim jo.
Skupaj glejmo v Jezusa: Njega, kri?anega in vstalega, Njega, ki nas ljubi in nas dela eno, Njega, ki ?eli, da bi bili kot ena sama dru?ina zdru?eni okoli enega oltarja. Kakor apostol Toma? gledamo njegove rane: ?e danes so vidne v telesih mnogih la?nih, ?ejnih in zavr?enih, v zaporih, bolni?nicah in na ulicah. Ko se ne?no dotaknemo teh bratov, medse sprejmemo ?ivega Boga. Kot sv. Toma? gledamo Jezusove rane in vidimo, kako je Gospod storil, da so iz teh ran, ki bi lahko omamile u?ence in jih pahnile v nepopravljiv ob?utek krivde, tekli kanali odpu??anja in usmiljenja. Veliko srce, veliko srce, vedno. Kak?no osuplost je moral ?utiti apostol Toma?, ko je zrl vanje in videl, da so njegovi dvomi in njegovi strahovi izginili pred Bo?jo veli?ino! Gre za presene?enje, ki rojeva upanje, to je presene?enje, ki ga je spodbudilo, da je ?el ven in prekora?il nove meje, da bi postal va? o?e v veri. Negujmo to za?udenje vere, ki omogo?i, da premagamo vsako oviro!
In vi, dragi verniki sirsko-malabarske skupnosti v Rimu, potomci apostola Toma?a v Petrovem in Pavlovem mestu, imate posebno vlogo. Ta Cerkev, ki predseduje vesoljnemu ob?estvu ljubezni (prim. sv. Ignacij Antiohijski, Pismo Rimljanom), vas kli?e, da molite in da na poseben na?in sodelujete za edinost znotraj va?e Cerkve, ne samo v Kerali, ampak po vsej Indiji in po vsem svetu. V Kerali, ki je rudnik poklicev: molite, da bo to delala ?e naprej.
Va?e bla?enosti, hvala vam za ta bratski obisk: vesel sem. Dragi bratje in sestre, iz srca vas pozdravljam in vas izro?am Devici Mariji, sv. apostolu Toma?u ter va?im svetnikom in mu?encem; in vas prosim, da ne pozabite moliti zame. Hvala, najlep?a hvala! Je jasno, da imate jurisdikcijo, kajne? Zelo dobro!
