杏MAP导航

Pape? Fran?i?ek

Govor pape?a Fran?i?ka

Dober dan vsem!
?elel sem za?eti s pozdravom tem ?enam, ki so klavzurne sestre. Ste videli, kako so bile vse [naredi kretnjo, ki izra?a veselje] takole? Kajti veselje se ne izgubi v samoti: tam je. In dobre so, kajne? Nikoli ne klepetajo, nikoli, nikoli, nikoli [smeh], dobre so! Hvala, sestre!
---
Ali imate potrpljenje? … Osem strani … [smeh, smeh]
---
Dragi duhovniki, dragi redovniki in redovnice, dober dan!
Zahvaljujem se vam, da ste tukaj. ?kofu se zahvaljujem za sprejem in za vse delo, ki ga opravlja skupaj z vami. Lepo se je sre?ati v tej romanski baziliki, eni najlep?ih v Italiji, ki je navdihovala tudi pesnike, kot sta Dante in Carducci. In ko smo tukaj skupaj, ?kof, duhovniki, redovniki in redovnice, ob pogledu na ta ?udoviti ladijski strop se po?utimo, kot da smo v velikem ?olnu, in ob tem pomislimo na skrivnost Cerkve, Gospodovega ?olna, ki pluje v morju zgodovine, da vsem prinese veselje evangelija.

Ta evangeljska podoba nas spominja na vsaj dve stvari, na kateri bi se rad z vami osredoto?il: prva je klic, prejet klic, ki ga je potrebno sprejeti; in drugo je poslanstvo, ki ga je treba z izvirnostjo izvesti. Prejeti klic, ki ga je treba vedno sprejeti, in poslanstvo, ki ga moramo nadaljevati z izvirnostjo in pogumno.

Najprej sprejem prejetega klica. To je prva to?ka na?ega razmi?ljanja. Na za?etku svojega delovanja v Galileji gre Jezus ob obali jezera in se zazre na ?oln in na dva para bratov ribi?ev, od katerih prvi me?e mre?e, drugi pa jih popravlja. Pristopi in jih pokli?e, naj mu sledijo (glej Mt 4,18-22; Mr 1,16-20). Ne pozabimo, da je na za?etku kr??anskega ?ivljenja izku?nja sre?anja z Gospodom, ki ni odvisna od na?ih zaslug ali zavzetosti, temve? od ljubezni, s katero nas prihaja iskat in trka na vrata na?ega srca in nas vabi k odnosu z Njim. Spra?ujem se in spra?ujem vas: ali sem sre?al Gospoda? Ali pustim, da me sre?a Gospod? ?e ve?, v za?etku posve?enega ?ivljenja in duhovni?kega ?ivljenja nismo mi, na?i darovi ali kak?ne posebne zasluge, ampak je presenetljiv Gospodov klic, njegov usmiljeni pogled, ki se je upognil nad nas in nas je izbral za to slu?bo, ?eprav nismo ni? bolj?i od drugih. Gre?niki smo kot drugi. In to, sestre in bratje, je ?ista milost: ?ista milost. V?e? mi je, kar je rekel sveti Avgu?tin: glej sem in tja, i??i zasluge in ne bo? na?el ni?esar, samo milost. To je ?ista milost, ?ista zastonjskost, nepri?akovan dar, ki odpre pred Bo?jo ustre?ljivostjo na?a srca ?udenju. Milost povzro?i ?udenje. Nikoli pa si nisem predstavljal ?esa takega: torej ?udenje, ko smo odprti milosti in pustimo, da Gospod deluje v nas.

Dragi bratje duhovniki, drage redovnice in redovni bratje, nikoli ne izgubimo ?udenja poklicanosti! Spomni se dneva, ko te je Gospod poklical. Morda se vsak izmed nas dobro spomni, kak?en je bil klic ali vsaj ?as klica. Ko se ga spominjamo, nas to veseli; lahko pride celo jok od veselja, ko se spomnim trenutka klica. »Ti, pridi!« – »Kdo, tisti drugi?« – »Ne, ti!« – »Ja, ne ... tisti drugi ...?« – »Ne, ti, ti!« – »Ampak, Gospod, tisti drugi je bolj?i od mene …« – »Ti!«. Bednik, gre?nik, kakr?en si: ampak ti! Ne pozabimo na ?as klica. To ?udenje, kako lepa stvar! In to se hrani s spominom na dar, prejet po milosti. Spomin moramo imeti vedno s seboj.

To je prvi temelj na?ega posve?enja in prvi temelj na?ega slu?enja: sprejeti klic, sprejeti dar, s katerim nas je Bog presenetil. ?e izgubimo to zavest in ta spomin, tvegamo, da bomo sebe postavili v sredi??e namesto Gospoda. Brez tega spomina tvegamo, da se vznemirjamo okoli projektov in dejavnosti, ki bolj slu?ijo na?im ciljem kot pa Kraljestvu; tvegamo tudi, da apostolat ?ivimo v logiki samopromocije in iskanja konsenza ali pa celo posku?anja ustvarjanja kariere. In to je zelo slabo, kajne? Namesto da bi svoja ?ivljenja porabili za evangelij in za zastonjsko slu?enje Cerkvi. On je tisti, ki nas je izbral (prim. Janez 15,16), On je, On je v sredi??u. ?e se bomo spominjali, da je On izbral mene, tudi ko ?utimo te?o utrujenosti in kak?no razo?aranje, ostanemo vedri in polni zaupanja, prepri?ani, da nas ne bo pustil praznih rok. Nikoli. Pustil nas bo ?akati: to je res. Vendar nas ne bo pustil praznih rok. Tako kot ribi?i, izurjeni v potrpe?ljivosti, smo tudi mi sredi zapletenih izzivov na?ega ?asa poklicani gojiti notranjo dr?o ?akanja. Potrpe?ljivost: ?akanje in potrpe?ljivost, pa tudi sposobnost soo?iti se z nepri?akovanim, soo?iti se s spremembami, soo?iti se s tveganji, povezanimi z na?im poslanstvom, s to odprtostjo, a z okretnim srcem in prositi Svetega Duha za to sposobnost razlo?evanja znamenj ?asa: ne, to ja, to ne gre. Vse to pa zmoremo, ker je v za?etku na?e slu?be Gospodov klic in On nas ne bo pustil samih. Lahko vr?emo mre?o in z zaupanjem ?akamo. To nas re?uje tudi v najte?jih trenutkih; zato se spomnimo klica, vsak dan ga sprejmimo in ostanimo z Gospodom. Vsi vemo, da so te?ki trenutki: so. Trenutki teme, trenutki potrtosti ... v teh temnih trenutkih se spomnite klica, prvega klica in od tam naberite mo?i.

Ko je ta izku?nja spominjanja na prvi klic dobro zakoreninjena v nas, tedaj smo lahko drzni v poslanstvu, ki ga moramo izvr?iti. ?e vedno razmi?ljam o Galilejskem morju, tokrat po Jezusovem vstajenju. Na obali tega jezera spet sre?a u?ence, ki so razo?arani, zagrenjeni zaradi ob?utka poraza, ker so ?li lovit ribe, »vendar to no? niso ni? ujeli« (prim. Jn 21,3) – in kolikokrat se to zgodi nam, v redovnem ?ivljenju, v apostolskem ?ivljenju – tedaj jih Gospod otrese te vdanosti v usodo, jih spodbudi, naj poskusijo znova, naj znova vr?ejo mre?o; in oni so jo »vrgli, pa je zaradi obilice rib niso mogli ve? izvle?i« (v. 6). V trenutkih razo?aranja se ne ustaviti, vzdr?ite. Vzdr?ite. Velikokrat na to pozabimo: nikomur izmed nas, ko smo se podali na to pot, Gospod ni rekel, da bo vse lepo, tola?ilno. Ne. ?ivljenje so trenutki veselja, pa tudi temni trenutki. Vzdr?ati. Sposobnost, pogum za nadaljevanje in pogum za vztrajanje.

Drznost – apostolska drznost – to je dar, ki ga ta Cerkev dobro pozna. ?e namre? obstaja zna?ilnost veronskih duhovnikov in redovnikov, je ravno v tem, da so podjetni, ustvarjalni, sposobni utele?ati evangeljsko prerokbo. Hvala, hvala vam za to. In ta evangeljska podjetnost, gre za pe?at – povejmo to tako – ki je zaznamoval va?o zgodovino. Pomislite samo na sled, ki so jo pustili ?tevilni duhovniki, redovniki in laiki v devetnajstem stoletju, ki jih danes lahko ?astimo kot svetnike in bla?ene. Pri?e vere, ki so znali zdru?iti oznanilo Besede z velikodu?nim in so?utnim slu?enjem potrebnim, z »dru?beno ustvarjalnostjo«, ki je pripeljala do nastanka ?ol za izobra?evanje, bolni?nic, skrbstvenih ustanov, materinskih domov, krajev za duhovnost. Gre za drznost biti ustvarjalni za Bo?je ljudstvo.

?tevilnim od teh svetnikov in svetnic devetnajstega stoletja, ki so bili med seboj sodobniki, potopljeni v burno zgodovino svojega ?asa, je s domi?ljijo ljubezni, ki jo je po?ivljal Sveti Duh, uspelo ustvariti nekak?no »sveto bratov??ino«, ki je bila sposobna iti naproti potrebam najbolj odrinjenih in najbolj ubogih ter poskrbeti za njihove rane. Ne pozabite na to: rane Cerkve, rane ubogih. Ne pozabite na usmiljenega Samarijana, ki se ustavi in gre zdravit rane. Vera, ki je postala drznost poslanstva. To potrebujemo tudi danes: drznost pri?evanja in oznanila, veselje vere, ki deluje v ljubezni, podjetnost Cerkve, ki zna doumeti znamenja na?ega ?asa in odgovoriti na potrebe tistega, ki se bolj trudi. Drznost, pogum, sposobnost za?eti, sposobnost tvegati. Vsem, ponavljam, vsem moramo prina?ati ljubkovanje Bo?jega usmiljenja.

In pri tem, dragi bratje duhovniki, se bom zadr?al pri neki stvari – obra?am se na duhovnike, ki so slu?abniki zakramenta sprave. Prosim vas, odpu??ajte vse, odpu??ajte vse. In ko se ljudje pridejo spovedat, ne pojdite tja, da bi preiskovali »ampak, kako? …«, ni?. In ?e vi v tistem trenutku niste sposobni razumeti, pojdite naprej, Gospod je razumel. Ampak, prosim vas, ne mu?ite spovedancev. Veliki kardinal, ki je bil penitenciar, bil je precej konservativen, v zvezi s spovedjo pa sem ga sli?al re?i: »Ko nek ?lovek pride k meni in ?utim, da ima te?ave povedati stvari, mu re?em: 'Razumel sem, pojdi naprej.' Jaz nisem razumel, ampak Bog je razumel.« To, v zakramentu sprave. Prosim vas, naj ne bo mu?enja. Prosim vas, odpu??ajte vse. Vse. In odpu??ajte, ne da bi povzro?ali trpljenje, odpu??ajte tako, da boste srce odpirali upanju. To prosim vas, duhovnike. Cerkev potrebuje odpu??anje in vi ste orodja odpu??anja. Vsem. Vsem moramo prina?ati ne?nost Bo?jega usmiljenja, zlasti tistim, ki so ?ejni upanja, tistim, ki so prisiljeni ?iveti na obrobjih, ranjeni od ?ivljenja ali od kake storjene napake, ali od krivic dru?be, ki gredo vedno na ?kodo najbolj krhkih. Ste razumeli? Odpustiti vsem.

Drznost vere, ki deluje v ljubezni, ste podedovali od svoje zgodovine. In zatorej vam ?elim re?i s sv. Pavlom: »Vi, bratje, pa se ne naveli?ajte delati dobro« (2 Tes 3,13). Ne vdajajte se malodu?ju: bodite drzni v poslanstvu, tudi danes bodite Cerkev, ki postaja bli?nja, ki se pribli?a kri?i??em poti, ki zdravi rane, ki pri?uje za Bo?je usmiljenje. Na ta na?in lahko Gospodov ?oln sredi viharjev sveta vodi na varno mnoge, ki bi jim sicer grozil brodolom. Kot vemo, v na?ih dneh ne manjka viharjev, veliko jih je, ne manjka jih. Mnogi izmed njih imajo svoje korenine v pohlepu, v lakomnosti, v nebrzdanem iskanju zadovoljitve lastnega jaza, in se redijo v individualisti?ni, brezbri?ni in nasilni kulturi. Viharji ve?inoma izhajajo od tukaj.

In v tem smislu so zelo aktualne besede sv. Zenona, ki pravi: »Ne gre za osamljeno krivdo – dragi bratje – da se pustimo ujeti v klade lakomnosti. […] Toda ker je ves svet po?gal po?ar te neugasljive kuge, je pohlep, kot se verjame, prenehal biti krivda, ker ni nikomur dovolil, da bi ga pograjal. Vsi se na glavo me?ejo v sramotne dobi?ke in nih?e se ni na?el, ki bi mu vsilil ugriz pravice. […] Zato se dogaja, da vsi narodi trenutek za trenutkom padajo zaradi medsebojnih ran« (Govor 5[I,9], O skoposti). Tudi za nas je nevarnost, da zlo postane »normalno« - »To je normalno, to je normalno …« Ne. To je nevarnost. Zlo ni normalno, ne sme biti normalno. V peklu da, tukaj pa ne. Zlo ne more biti normalno. In se navadimo na slabe stvari: »Vsi tako delajo, zato tudi jaz.« Tako postanemo sokrivci! Ko pa sv. Zenon govori Veron?anom, jim pravi: »Va?e hi?e so odprte vsem popotnikom, pod vami nih?e ne ?iv ne mrtev ni bil gol. Na?i reve?i sedaj ne vedo ve?, kaj pomeni bera?iti za hrano« (Govor 14 [I,10], O skoposti). Naj bodo te besede resni?ne tudi za vas, danes!

Bratje in sestre, hvala! Hvala, da ste Gospodu podarili svoje ?ivljenje in za va?e prizadevanje v apostolatu. Pred nekaj dnevi smo se zbrali z duhovniki, ki so ?e »upokojeni«, od ?tirideset let duhovni?tva navzgor; videl sem tiste duhovnike, ki so dali ?ivljenje za Gospoda in imajo modrost srca, in sem jim povedal iste stvari: hvala za va?e prizadevanje v apostolatu. Pogumno nadaljujte. ?e bolje, vsi pojdimo pogumno naprej! Imamo milost in veselje, da smo skupaj v ladji Cerkve, med ?udovitimi obzorji in razburljivimi viharji, toda brez strahu, ker je Gospod vedno z nami, On je tisti, ki ima krmilo, ki nas vodi, ki nas podpira. In tega ne pravim samo duhovnikom, ampak tudi vam, redovniki in redovnice. Naprej, pogum! Mi imamo nalogo, da sprejmemo klic in da smo drzni v poslanstvu. Kakor je dejal va? veliki svetnik Daniele Comboni: »Sveti in sposobni. […] Eden brez drugega malo velja za tistega, ki si prizadeva za apostolsko kariero. Misijonar in misijonarka ne moreta iti sama v nebesa. Sama bosta ?la v pekel. Misijonar in misijonarka morata iti v nebesa v spremstvu re?enih du?. Torej, najprej: sveti […], vendar ni dovolj: potrebujemo »ljubezen« (Spisi, 665), oboje.

To ?elim vam in va?im skupnostim: »sposobno svetost«, ?ivo vero, ki z ljubeznijo drzno seje semena Bo?jega Kraljestva v vseh okoli??inah vsakdanjega ?ivljenja. In ?e se je Shakespearov genij dal navdihniti lepoti tega kraja, da nam je pripovedoval o mu?nih dogodkih njune ljubezni, ki ju je oviralo sovra?tvo njunih dru?in, se mi, kristjani, navdihnjeni po evangeliju, prizadevajmo, da bomo povsod sejali ljubezen: kjer je sovra?tvo, naj dajem ljubezen, kjer je sovra?tvo, naj bom sposoben sejati ljubezen. Ljubezen, mo?nej?o od sovra?tva – danes je v svetu toliko sovra?tva – sejati ljubezen, mo?nej?o od sovra?tva in mo?nej?o od smrti. Sanjajte o njej, o Veroni, kot o mestu ljubezni, ne samo v literaturi, ampak v ?ivljenju. In naj vas Bo?ja ljubezen spremlja in vas blagoslavlja. In prosim vas, da molite zame. Toda molite za, ne proti! Hvala!